Družina v kateri se sorodniki obnašajo kot tujci
Pozdravljeni!
Že dolgo časa se mučim z vprašanjem kaj še lahko storim, da bi se naša širša družina lahko dobro razumela. Vedno, ko hočem načeti to temo se doma razvname hud besedni boj, obtoževanje, kričanje in blatenje ostalih družinskih članov. Konča se z veliko jeze, žalostjo predvsem pa mene osebno to zelo boli in vpliva na moje počutje.
Stvar se vleče že skoraj 10let, zdi se mi da se nastala situacija ne bo nikoli razrešila, le povečala razdor med družinami in meni uničila ves duševni mir. Moja največja želja je da bi se nekako vsi dobro razumeli in uživali v polnosti življenja.
Stvar je zelo kompleksna poskušala vam bom opisati čim več stvari za lažjo predstavo. Sama sem študentka višje šole. Denar služim s študentskimi deli in imam krasnega fanta s katerim sem v zvezi že dlje časa. Živim s staršema, ki sta v srednjih štiridesetih ter brata, ki je še najstnik. Na zunaj izgledamo urejena družina, ki ima materialno vsega “polno rit”, če se lahko tako izrazim. Vedno smo bili priskrbljeni, nikoli nam ni nič manjkalo velikokrat smo praznovali in se radostili v velikem krogu družinskih sorodnikov.
Vse je bilo lepo in prav do leta 2005, takrat sta se sprla moj oče ter mamin brat (moj stric). Končala so se druženja z njim, posledično po nekaj letih je oče prekinil stike tud z mojo babico ter dedkom po mamini strani. Problem je toliko slabši, ker živimo vsi skupaj v istem kraju na majhni medsebojni razdalji. Ignoriranje z očetove strani je postalo hudo, prišlo je do te mere da se obnaša, kot da ne obstajajo. To je prineslo za seboj to da se ob povabilih na rojstne dneve, poroke, piknike počutim vedno zelo slabo saj že od samega začetka spora hodimo sami (jaz, brat in mami) na praznovanja. Občutek je takšen kot da očeta sploh nimam več. Stric si je med tem časom ustvaril družino,imam dva bratranca, ki ne smeta v našo hišo, niti ne vesta kdo je moj oče.Tudi babica in dedek stopita v našo hišo le za moj in bratov rojstni dan. Zadnje leto se je dedku zdravstveno stanje zelo poslabšalo in moja želja je da bi vsaj enkrat kot družina šli k njima na obisk. Imeli kdaj kosilo skupaj ali bi enostavno sedeli skupaj v istem prostoru.
V zadnjih nekaj mesecih sem hotela o tem odkrito govoriti z očetom. Naletim na odpor, prezir, zamere, obtoževanja kaj vse mi je dal in nisem za nič hvaležna. Končava vedno tako da je on besen jaz pa v solzah še dva dni. Vedno mi ponudi odgovore in obtoževanja čez strica, babico, dedka in ostalih po mamini strani. Blatenja in obtoževanja “kaj je kdo njemu rekel in vzel” ni konca. Njegove besede me bolijo na babico in vse ostale sem zelo navezana. Tako me bolijo da sem se že od vsega začetka zelo nastrojena proti očetu, zaprla sem se pred njim že v najstniških letih in nekako postavila zid, ki se mi zdi da se samo še krepi. Zamerim mu, da izgovori take besede, kadar mu hočem dopovedati da mi je pomembno samo to da bi se razumeli. On ima vedno sto različnih izgovorov zakaj je temu tako. Sama sem mu zadnjič tudi povedala kako se počutim da sem zaradi te situacije zelo prizadeta, žalostna. Odgovor je bil da je on to že predelal in ga takšne stvari ne ganejo več. Problem je tudi v tem, da je brat že pod njegovim vplivom in ima tud sam podobno obnašanje in izražanje kot oče. Tudi mami nima pravega partnerskega odnosa z očetom nobenega spoštovanja in normalne komunikacije ni med njima.
Smo navidezna družina, ki znotraj nima nobene prave komunikacije, ljubezni, spoštovanja. Naše vrednote so tipične za današnje razmere. Individualizem posameznika, materializem, nezmožnost zdravega komuniciranja.
Večkrat postanem zelo slabe volje, ko začnem razmišljati o tem. Predvsem ker je spor nastal zaradi materialnih stvari, me to močno ujezi. Zdi se mi brezupno, bojim se da bom očeta počasi zasovražila. Do njega že dolgo ne gojim pozitivnih čustev. Ne vidim več niti malo možnosti, da bi lahko bili v normalnih odnosih s sorodniki. Ko razmišljam za prihodnost me spet objame žalost, namen se imam preseliti k fantu, mogoče kdaj tudi poročiti pa vendar si ne predstavljam da bo ob meni vsa družina, če bo prisoten stric in ostali ne bo očeta. Če bo oče ne bo ostalih… začaran krog.
Upam da sem vam vsaj malo približala težave s kateremi se spopadam že od najstiških let. Prosila bi za vaše mnenje kako naj sploh odmislim vse skupaj ali se s tem kako drugače spopadem.
Lep pozdrav
Toplo pozdravljeni,
opisujete odnose v svoji družini, svojo veliko bolečino in nemoč, ki jo čutite. Oče že zdavnaj ne čuti več drugega kot bes, žalost, bolečino in stisko pa nosite vi in najverjetneje tudi vaša mama. Lahko vas začutim, kako vam je hudo in vas boli, ob tem pa se vprašam, kako mora biti težko tudi vaši mami in kako težko je gledati tudi njeno bolečino. Mamo zelo malo omenjate, morda bi bilo smiselno, da z njo najdeta stik in se povežeta. V sistemu vaše družine moški odrežejo vsa ranljiva čutenja, nosite pa jih ženske.
Vse otroštvo ste nosili čutenja od družine, ki so bila boleča in nezačutena s strani drugih. Tud brata omenjate, da počasi posnema model očeta in njegov vzorec obnašanja in čutenja. Nosite bolečo, ki ni vaša. Spor, ki se je razvnel med družinama ima najverjetneje svojo čustveno zgodovino že v prejšnjih generacijah. Čutenja, ki so bila neprečutena, boleča in potisnjena na stran, so se ponovno izrazila skozi spor med družinama, zaradi materialnih stvari. Vse to kar se dogaja z vami, vašim očetom, mamo, stricem, ima svoje korenine in odgovor, ki ga boste morda nekoč tudi našli. Za vas pa je predvsem smiselno sedaj, da se naučite razmejiti med seboj in drugimi, med svojimi čutenji in čutenji družine. Nobene potrebe več ni, da vsa težka čutenja tega sveta jemljete nase, odrasla ženska ste. Prenehajte se borit proti očetu, poskušajte ga začutiti, prizadet je, užaljen in občutek ima, da je vaša družina bila opeharjena. Tako poln je svojih čutenj zamere in jeze, da vas ne sliši, ko ga prosite, naj neha s tem, ker si želite, da vse to ne bi tako globoko vplivalo na vas in vaše telo.
Sami boste morali prehoditi to pot razmejitve, ni vaša naloga, da rešite ves družinski sistem tesnobe in bolečine, ki jo nosi, lahko pa rešite sebe, ko boste očeta oz. njegova čutenja pustili njemu, jih razmejili in sprejeli, da je to on in morda se ne bo nikoli odločil, da bi kaj spremenil v teh odnosih. Oglejte si vašo družino z očmi opazovalca in opazujte svojo čustveno vpetost, opazujte kako potekajo čutenja med vami. To je vaš družinski sistem, ki ga boste odnesli v svet in ga našli v vsakem kotičku tega sveta, dokler enkrat ne boste rekli, da vsega tega ne potrebujete več in ga boste pustili izven sebe in svojega telesa. Preveč dovolite, da ta svet vstopi v vaš čustveni svet, potem ga vzamete zelo zares in živite njegovo bolečino.
Najdite sočutje do sebe, očeta, mame, brata, umirite se, predvsem pa si dovolite začeti živeti sebe. Zasedajo vas čutenja drugih, za vas pa ni prostora. Ves čas se ukvarjate s stisko, ki bi jo moral čutiti in nositi nekdo drug. Dovolite si pustiti ta čustveni svet izven sebe in zadihajte na polna pljuča. To je vaše življenje, vaše telo, pojdite v svet in začnite živeti sebe, staršem pa namenite tolikšni del svojega sočutja in topline, da boste lahko mirno živeli tudi v njihovi bližini, brez vpletenosti v njihovo bolečino.
Vse dobro vam želim in srečno.
Ni ti enostavno, konec sveta pa tudi ni. Vsak človek zase vzdržuje dobre ali slabe odnose z drugimi ljudmi. Očeta si seznanila, kako ti vidiš in občutiš njegovo obnašanje. To je dovolj, on se zdaj lahko sam odloča, ali bo kaj spremenil. Ne vemo tudi, zaradi česa se je oče skregal z maminim sorodstvom, lahko da je bila vaša družina močno prikrajšana ali celo ogoljufana. To ni tako lahko pozabiti.V takem primeru je jeza normalna. Hinavščina bi bila, da bi bil v sebi jezen, na zunaj pa se delal, kot da nič ni.
Velikansko in nepotešljivo hrepenenje po veliki srečni družini, v kateri se vsi med sabo razumejo in imajo radi, je pa več ali manj utopija. Vedno bodo zadeve, ki bodo sorodnike delile, vedno se bodo razhajali v mnenjih, interesih…Težko pa je, če se obnašajo kakor tujci med sabo, vendar to njihova odločitev.
Poskusi delati na sebi, da boš lažje sprejemala dejansko stanje, da ti ne bo razdiralo življenja. Da ne boš preveč rzamišljala o tem. Mlada si in veliko lepega imaš v življenju, obrni se bolj v to smer, poišči ljudi, ki znajo reševati vsakdanje probleme brez kreganja, poišči lepše strani življenja.