Živim v družini, ki nas šteje 10 članov družine od tega 3 sestre dva brata in ena polsestra. Od svojega drugega leta starosti sem živel pri starih starših skupaj v sobi. Vzrok, naj bi bila astma. Starša sta me nekako, kar dala k njima. Od takrat se zafrostriran glede staršev. Še sedaj ne zmorem trezno razmišljati o tej stvari. Ker praktično celo otroštvo, sta bila stara starša najbolj zavzeta zame. Največ materialnih stvari sem dobil od starega očeta, to so bile stvari, ki jih ima pač vsak otrok. Od očeta, pa sem delno tudi dobival materialne stvari npr. računalnik kasneje pa tudi motorno kolo. Matere sploh nisem občutil, imel sem občutek kot da je nimam. Mati je sicer delovna ženska, vendar se sploh ni obnašla do mene kot do sina. Leta 2006 sem doživel hudo stisko, kar na enkrat, to je bilo ob koncu osnovne šole. Takrat so me odpeljali v bolnišnico na preiskave, kjer niso nič odkrili. Kasneje se je ista zadeva ponovila in sicer ob prihodu na fakulteto. Še isti dan sem obiskal splošno zdravnico, ki mi je dejala da imam anskiozno motnjo. Od takrat sem se zdravil 10 mesecev s zdravilom asentra 10mg. Če še malo opišem svojo preteklost, oče je bil do leta 2004 redno zaposlen pri delodajalcu, vendar je imel smolo, ker je njegovo podjetje šlo v stečaj. Mati je bila tudi zaposlena 9 let še preden se ni poročila mojim očetom. Ko pa se je poročila pa je delala cca. 6mesecev v bližnji tovarni. Oče ima končano srednjo poklicno šolo medtem kot mati pa ima kočnano osnovno šolo. Oče je prihal domov tudi vinjen včasih ne vsakdan ampak recimo dvakrat mesečno. Alkohol je v naši družini kar dosti prisoten. Zelo rad ga pije tako oče kot stari oče. Kadarkoli sem se hotel pogovoriti s katerim od staršev nisem sploh imel možnosti do pogovora. Sedaj pa si hočem najti kakšno delo, vendar nisem sposoben ga opravljati, vsaj delno ne. Zato ne vem kam naj se obrnem glede mojih težav. Od domačih mi sploh noben noče prisluhniti. Zaradi tega se ga začel tudi piti, vendar sedaj dosti manj skoraj nič. Velikokrat sem pomislil na samomor. Omenil bi še higieno, ki je kot otrok s strani staršev nisem bil deležen. Imam namreč zelo slabe zobe. Sploh nimam več motivacije do katerekoli stvari za počet…Zelo rad programiram, radi imam fiziko ter astronomijo. Včasih sem tudi treniral nogomet in atletiko. Velikokrat sem bil občinski, področni ter tudi enkrat državni prvak. Če bi si zamislil pred desetimi leti da bo tako, bi takoj pobegnil od doma. Res ne vem kam naj se obrnem, večkrat nas je tudi obiskala policija zaradi različnih vzrokov, kot so prepiri pretepi itd… Imamo tudi prostorsko stisko. Moja leto dni mlajša sestra stanuje sedaj v ljubljani kjer je redno zaposlena. Tri leta mlajša sestra pa ima fanta, ki večkrat pride k nam, kar mi gre počasi že na živce. Res ne vem kam naj se obrnem, ker sem bil tudi pri kriminalistki, ki mi je dejala, da za taka dejanja je pristojen center za socialno delo. Jaz bi rabil osebo, ki bi me razumela in podpirala, ter jo prosil za nasvete.

Za pomoč se Vam lepo zahvaljujem

Spoštovani,

kar vi navajate, je globoka bolečina in stiska, ki vas razjeda – občutek zavrženosti s strani staršev in to v najzgodnejšem obdobju, ko ste bili najbolj ranljivi in nezaščiteni. Starša sta vas dala stran iz za vas neutemeljenega razloga, še danes se ob njima počutite odveč, nepovezani in nepripadni tej družini. Motnja, ki jo navajate, ni nič drugega kot ogromna količina strahu in tesnobe, ki se vam vzbudita v določenih situacijah, kjer se ne počutite varno in zavarovano. Kot nekoč kot otrok, ko bi vas starša morala zaščititi, pa vas nista, ker ju ni bilo za vas tam. V otroštvu in tekom odraščanja vas je bilo pogosto strah (razloge poznate vi), čutim pa, da ste pri starih starših živeli v neprimernem in ne-varnem okolju. Zlasti do starega očeta čutim veliko jeze, zamere in nemoči. Tisto okolje pri starih starših vzbuja tesnobo in posameznika utesnjuje – tako ste se morda nekoč počutili sami – stisnjeni v kot in nemočni.

Nenehno se tudi sprašujete, zakaj sta starša dala stran ravno vas in občutek, ki ga spremlja njun odgovor, vas nikakor ne pomiri. Seveda je krivično, da ste jima bili odveč in še danes ne zaznata vaše stiske, da potrebujete pomoč, da sta naredila kaj narobe – to pa zato ne, ker sta sama v svoji stiski in z nečim zasedena in vas nista zmožna začutiti in opaziti. Vaš oče svojo stisko uravnava z alkoholom, pije, ker mu je pretežko, mati je čustveno in fizično odsotna, kot da živi v svojem svetu. Če bi odraščali ob njima, bi se morda počutili precej podobno, kot se zdaj, saj imata vaša starša težavo začutiti svoje otroke.

Misli na samomor so končna oblika obupa in nemoči, tako se počutite vi, povsem nevrednega, nepomembnega, nesposobnega in odveč. Ker čutite, da ne pripadate nobeni družini, da nimate družine, se počutite še slabše. Zaradi teh občutkov ne najdete smisla v življenju, nimate ciljev niti vizije in želja. Ni vaša odgovornost, kako ste živeli in odraščali kot otrok, takrat niste imeli izbire, imate pa jo danes in zelo dobro lahko poskrbite zase. Izmed mnogih možnosti, ki obstajajo, lahko izbirate, kaj boste počeli in zakaj. Vse pa je odvisno od vaše volje in odločitev: ali želite iti v življenju naprej in se rešiti starega načina življenja vaših staršev ali se boste vdali v usodo in podlegli bremenu, kot vaši starši. Imate potenciale in sposobnosti, katere ste že sami navedli, veste, kaj vas trenutno moti in kaj bi si želeli. Začnite kar na začetku. Nujno najprej potrebujete sogovornika, kar ste že sami omenili, nekoga, ki mu zaupate. V Ljubljani brezplačno deluje terapevtski center Svetovalnica Fužine, sicer pa lahko na internetu poiščete kakšne anonimne samomopomočne skupine, ki v različnih krajih delujejo brezplačno in so namenjene medsebojnim pogovorom ter opori. Kadar vam je najtežje, lahko pokličete Društvo Samarijan (tel. 116 123) ali kako drugo, ki deluje 24 ur na dan brezplačno in se prostovoljci pogovarjajo z vami v zvezi s stisko. Ko bo vaša želja za to dozorela, boste ljudi našli, prej ne. Z oporo in razumevanjem se vam lahko povrne vaša lastna motivacija, kaj želite početi in kako živeti.

Zaupajte si in verjemite, da ste sposobni več, kot sedaj čutite, le da je breme iz preteklosti pretežko za vas in vas pogosto preplavlja. Želim vam veliko poguma, večjih odločitev in volje za naprej. Držite se in se obupajte, saj se po majhnih korakih daleč pride. Potrebno je le vztrajati, tudi kadar je težko. Srečno!