DRUŽINA-čustva
Živim v družini, ki nas šteje 10 članov družine od tega 3 sestre dva brata in ena polsestra. Od svojega drugega leta starosti sem živel pri starih starših skupaj v sobi. Vzrok, naj bi bila astma. Starša sta me nekako, kar dala k njima. Od takrat se zafrostriran glede staršev. Še sedaj ne zmorem trezno razmišljati o tej stvari. Ker praktično celo otroštvo, sta bila stara starša najbolj zavzeta zame. Največ materialnih stvari sem dobil od starega očeta, to so bile stvari, ki jih ima pač vsak otrok. Od očeta, pa sem delno tudi dobival materialne stvari npr. računalnik kasneje pa tudi motorno kolo. Matere sploh nisem občutil, imel sem občutek kot da je nimam. Mati je sicer delovna ženska, vendar se sploh ni obnašla do mene kot do sina. Leta 2006 sem doživel hudo stisko, kar na enkrat, to je bilo ob koncu osnovne šole. Takrat so me odpeljali v bolnišnico na preiskave, kjer niso nič odkrili. Kasneje se je ista zadeva ponovila in sicer ob prihodu na fakulteto. Še isti dan sem obiskal splošno zdravnico, ki mi je dejala da imam anskiozno motnjo. Od takrat sem se zdravil 10 mesecev s zdravilom asentra 10mg. Če še malo opišem svojo preteklost, oče je bil do leta 2004 redno zaposlen pri delodajalcu, vendar je imel smolo, ker je njegovo podjetje šlo v stečaj. Mati je bila tudi zaposlena 9 let še preden se ni poročila mojim očetom. Ko pa se je poročila pa je delala cca. 6mesecev v bližnji tovarni. Oče ima končano srednjo poklicno šolo medtem kot mati pa ima kočnano osnovno šolo. Oče je prihal domov tudi vinjen včasih ne vsakdan ampak recimo dvakrat mesečno. Alkohol je v naši družini kar dosti prisoten. Zelo rad ga pije tako oče kot stari oče. Kadarkoli sem se hotel pogovoriti s katerim od staršev nisem sploh imel možnosti do pogovora. Sedaj pa si hočem najti kakšno delo, vendar nisem sposoben ga opravljati, vsaj delno ne. Zato ne vem kam naj se obrnem glede mojih težav. Od domačih mi sploh noben noče prisluhniti. Zaradi tega se ga začel tudi piti, vendar sedaj dosti manj skoraj nič. Velikokrat sem pomislil na samomor. Omenil bi še higieno, ki je kot otrok s strani staršev nisem bil deležen. Imam namreč zelo slabe zobe. Sploh nimam več motivacije do katerekoli stvari za počet…Zelo rad programiram, radi imam fiziko ter astronomijo. Včasih sem tudi treniral nogomet in atletiko. Velikokrat sem bil občinski, področni ter tudi enkrat državni prvak. Če bi si zamislil pred desetimi leti da bo tako, bi takoj pobegnil od doma. Res ne vem kam naj se obrnem, večkrat nas je tudi obiskala policija zaradi različnih vzrokov, kot so prepiri pretepi itd… Imamo tudi prostorsko stisko. Moja leto dni mlajša sestra stanuje sedaj v ljubljani kjer je redno zaposlena. Tri leta mlajša sestra pa ima fanta, ki večkrat pride k nam, kar mi gre počasi že na živce. Res ne vem kam naj se obrnem, ker sem bil tudi pri kriminalistki, ki mi je dejala, da za taka dejanja je pristojen center za socialno delo. Jaz bi rabil osebo, ki bi me razumela in podpirala, ter jo prosil za nasvete.
Za pomoč se Vam lepo zahvaljujem
Kot otrok si imel vendarle srečo, da sta te v svoje okrilje sprejela stara starša. Bdela sta nad tabo dan in noč in ti skušala olepšati mlada leta po svojih skromnih močeh. Lahko si vesel in hvaležen za to. Nimajo vsi otroci takšne sreče.
Starša sta bila pač, kakor sta vedela in znala. Gotovo sta ti želela le najbolje. Še zobkov te nista silila umivati, ker si se tako hudo upiral:)
Danes nisi več otrok, imaš vse razloge in nešteto možnosti, da vzameš življenje v svoje roke.
Ne razumem, kako lahko pomisliš, da ne moreš delati. Delo (kakršno koli) osvobaja človeka in ga odvrača od težkih misli. Čudovito je tudi, da si blizu s športom in celo tako pomembne dosežke si osvojil. Delaj dalje tudi na tem.
Na ta svet si prišel s pomembnim razlogom. Podvizaj se čimprej najti svoje poslanstvo in nehaj smihati kakor nebogljeni otrok z bežanjem v omamo.