Spoštovani,

moja zgodba se začne 20l. nazaj, ko sem se poročila z očetom najinih dveh hčerk. Že od vsega začetka je bil na prvem mestu on, njegove potrebe po samostojnosti itd. Poročila sva se mlada, pri 20l., najprej živela kar nekaj let pri tašči, ki je njegovo vedenje podpirala, češ, da je mlad , da se mora znoreti, saj se mu bo drugače “odpeljalo” v zrelih letih. In zrela leta so prišla, punci sta stari 20l. in 15l., mož pa še kar ne more zreducirati svojih “hobijev”. Prisoten je skoraj na vsaki butasti zabavi, koncertu, službenih izletih, športnih igrah, vsako leto si najde še kakšno rekreacijo, itd. Nič nimam proti rekreaciji, vendar po njej ne pride takojh domov, ampak se gre na pivo, dve, tri… včasih tudi več. Poizkusila sem že marsikaj, od moledovanja, do pogovora, vpitja, do skrajnosti ko nisem skuhala, oprala,… Nič ne zaleže.. Za punci večino skrbim jaz, on se le občasno vmeša, ponavadi ko je vse ok, oz. ko je kaj hudo narobe. Vmes ga ni.Ko mu omenim da ne skrbi za družino, mi odgovori: kdo pa položnice plača? To pa je tudi vsa skrb iz njegove strani za nas. Kaj mi je storiti? Pogrešam toplino, ljubezen, pogovor, bližino… Vrtim se v začaranem krogu iz katerega ne morem ali ne znam izstopiti.
Ali se motim? Mar družina ne gre skupaj na izlete, dopuste, v šolo gledat nastope otrok? Nekje vmes sem zbolela za anksioznostjo in depresijo, se sama izvlekla iz nje… Mož se je delal da mi ni nič, ni ga bilo ko sem ga najbolj potrebovala. Kaj si želim? Videti in doživeti Kenijo, končati faks, spraviti tudi drugo dekle do kruha. Želim si zdravja… Želim si moža..

Spoštovana Giggi,

že vse svoje odraslo življenje doživljate, da ste v partnerskem odnosu na drugem mestu. To nazorno ilustrira tudi vaše pismo, v katerem je poudarek na dvojem: 1. na tem, kakšen je in kaj počne vaš mož (vse ima negativen predznak), 2. na vaših željah, ki so ob njem neuresničljive oziroma vi čutite, da so neuresničljive. Pa so res? Ali vam to, da bi videli in doživeli Kenijo, končali faks, spravili tudi drugo hčer do kruha, bili zdravi in imeli moža, preprečuje vaš mož?

V resnici ne.

V resnici vam vse to preprečujejo globoko ukoreninjeni mišljenjski vzorci, da je treba vse potrpeti, ker tako ali tako ni nobene druge možnosti; da je treba vedno dati prednost drugemu (zlasti moškemu); da vam uresničitev vaših želja ne pripada; da, skratka, v očeh najbližjega niste kaj dosti vredni. Ni nujno, da se teh vzorcev zavedate, jasno pa jih zrcali dogajanje, ki ste ga opisali. In ti vzorci niso nastali v vajinem zakonu – v njem so se le utrdili – ampak ste jih prinesli iz primarne družine. In kakšna je cena zanje? Nezadovoljstvo in celo bolezen. Vrtenje v začaranem krogu slabih odnosov. Nezmožnost videti dobre plati življenja, priložnosti in rešitve. Žalosten zgled za hčerki, ki bosta nadaljevali vaš trpeči scenarij, če ga ne boste spremenili. Spremeniti pa se ga da. Le potrpljenje (DO SEBE) bi vam toplo priporočala. Ko si boste postopoma izpolnjevali želje, ki ste jih našteli, se vam bo krepila samozavest. Postopoma boste dojemali, da vam pripada veliko več, kakor pa ste si sploh kdaj predstavljali. Dojemali pa boste tudi, da vaš mož ni na svetu zato, da bi izpolnjeval vaše želje: ne zato, ker bi bilo to lepo in prav, pravilno in pravično, ampak preprosto zato, ker ga to sploh ne zanima. Ne zato, ker bi bili vi slabi, ampak zato, ker je tak človek in ni videti, da bi želel kar koli spremeniti. Ali vas je strah soočenja s tem dejstvom? Če vas ni (preveč) strah, vam priporočam, da obiščeta zakonskega terapevta – pa čeprav samo enkrat, samo toliko, da vidite, kakšen je nepristranski pogled na vajin zakon od zunaj; hitro boste uvideli, ali ima od moža smisel pričakovati vse tisto, kar ste našteli, ali pa se lahko nehate ukvarjati z njim in se posvetite svojemu dragocenemu življenju.

Kajti – da, lahko se začnete veseliti življenja, in to čisto samo zato, ker bi se ga radi veselili. Ali to, da ste se znebili depresivnosti in anksioznosti, ni že samo po sebi dovolj čudovito dejstvo, da je vredno veselja čisto vsak dan? In to, da vas zanima študij? Pa to, da bi radi doživeli še kaj lepega zunaj svojih zakonskih in materinskih vlog? Brez skrbi, ne bom vam svetovala razveze, ker je to odločitev, ki jo vsak sprejme sam in nikoli po nasvetu drugega. V tem svetu, v katerem je razveza samo podpis papirja, ni sama razveza noben dosežek; dosežek je, da prevzamete odgovornost za svoje življenje, za svoje konjičke, za svoja zanimanja, za svoja drobna veselja. Ker je življenje sestavljeno iz majhnih srečic. Občutek »velike sreče« pride nepričakovano, kot bonus, se nam zgodi, tako kot zaljubljenost, in ni stvar volje; je pa posledica nizanja majhnih zadovoljstev in s tem občutka, da znamo za svoje življenje dobro poskrbeti. Knjiga Umetnost preprostosti Dominique Loreau vam utegne biti pri tem v navdih.

Ne bi rada spregledala vaše želje po optimalnem družinskem življenju. Večina ljudi si ničesar ne želi bolj kot tega, da bi živela v srečni družini, in večina ljudi živi v bolj ali manj (ne)funkcionalnih družinah. Ali zmorete videti kaj lepega v tem, kar že imate? Zdravi hčerki, ki ju ljubeče in pozorno vzgajate ter spremljate v odraslost. Temeljna lastnost sleherne družine je, da se nenehno spreminja. V družinis se učimo, kako biti skupaj, a tudi, kako biti samostojni! Če je dvajset let nezadovoljivega življenja za vas dovolj, lahko začnete razmišljati, kaj bi storili, da bi postalo bolj zadovoljivo. Ozrite se okrog sebe: družine so vse prej kot popolne. Ljudje se ločujejo, umirajo, doživljajo tragedije, pa spet vzpone. Vaše edinstveno življenje je v vaših rokah. Pogumno si ukrojite to platno!

Lepo doživetje Kenije vam želim; predvsem pa kenije v srcu.