Pozdravljeni!

Stiska me je spravila na ta forum,ker sama ne vem rešiti svoje težave.
nekaj svojih prijateljev sem vprašala za mnenje,a nikoli ne dobim nek oprijemljiv odgovor!

S partnerjem živiva skupaj pet let, neporočena in imava 4 leta staro hčerko. Sem zaposlena in pred dvema letoma sem po končani visoki šoli vpisla še fakulteto,3 in 4 letnik.Pri tem so me vsi spodbujali,tudi partner mi je dajal podporo,da sem končno zbrala pogum. trenutno sem v 4.letniku in še to leto imam predavanja.

Vendar sva se zadnje čase začela s partnerjem prepirati iz enega samega razloga!On hoče še enega otroka,jaz pa ne in mi včasih zagrozi,da me bo pustil zaradi tega in našel partenrko,ki bo upoštevalo njegovo željo.Mene pa je seveda strah te izgube,ker se drugače dobro razumeva in ni pošten razlog, da bi zato šla narzen.

Kaplja čez rob je bila,da sva obiskla prijatelja,ki sta do pred kratkim govorila,da sta tudi samo za enga otroka, zdaj pa je ona drugič noseča. Vedela sem ,da mi bo zdaj spet očital,da vsi imajo dva otroka, da samo jaz že dve leti nič ne nareim za družino, da sem samo za fax in za službo…ipd. Ko sva prišla z obiska,sem se že iz strahu pred nejgovimi očitki in pritiski zjokala in mu povedala,kaj me teži.

Da mi ni za drugega otroka,zaradi večih razlogov:
– že prvič sem zanosila z med. pomočjo
– nosečnost je zame bila naporna,ker sem imela dvojčka,pa je nea odmrla
-sledil je še carski rez
– v času nosečnosti pa sva imela hude finančne težave zaradi njegovega sp in še sodišče zraven
– zaradi svojega sp je cele dneve odstoten
– pa da pač nima sreče z žensko,ki hoče imeti fax-tudi on ga ima in da nočem biti spet 2 leti doma zvezana

Ampak najprej me je potolažil,da me ne bo pustil zaradi tega,da bova potem imela samo enega otroka, a na koncu se je spet končalo s tem,da ga pač ne morem prepričati glede tega,da on še hoče imeti.

Včasih več ne vem, ali si zaradi njega tudi jaz začnem želeti otroka,čeprav čutim notranji odpor…..oziroma lai je to zaradi strahu,da me bo zapustil.Če pa relano razmislim,če misli,da je to razlog za najin razhod,potem me že nima rad.A njegov odgovor je,da tudi jaz njega nimam rada,če ne upoštevam njegove želje! A tu srednje poti oz kompromisa ni….žal!

Ne vem,kako naj se rešim iz te stiske,ker me to vsakodnevno mori…..in zdaj je bil končni odgovor,da bomo videli drugo leto,kako in kaj,po mojem študiju.

A jaz vem,da ne bom spremenila mnenja,ker enostavno čutim odpor,čeprav mi je lepo,ko vidim dojenčka, a noseča ne bi več bila…..razlog je tudi moja služba,ker se bojim,kje bom pristala po vrnitvi iz porodniške.

Ne vem kako bova uspela rešiti s partnerjem to stvar…..če ova sploh dosegla skupen dogovor….Mi je pa zelo hudo,ko navaja,da me bo za to pustil….potem sem mu samo stroj za roditi….

Poleg tega pa sem že zdaj dosti s hčerko sama in imam še zraven slabo vest,da nisva z njo zadosti časa….kako bi šele bilo,da imam še enega otroka,ker je partner dosti odsoten…..Potem mi pa vrne očitke,da tudi jaz imam čez vikend dežurstva…in da sem zaradi šole odsotna…..

Razen tega pa se prav neumno sekiram zaradi čenč starejših žensk….ja,kaj pa če se temu enemu otroku kaj zgodi……da pa eden ni nobeden…itd…strah me je,da si bom na star leta očitala,da ga nisem poslušala!

trenutno me res skup drži en velik strah!

Kaj vi mislite ali lahko s partnerjem doseževa pri tem kompromis?

Blažka

Kompromis bosta zelo težko dosegla. Zaenkrat je lahko samo po vaše in otroka ne bosta imela ali po njegovo in ga bosta imela. Kaj bi lahko bila tretja možnost oziroma kompromis? Se pa ne morem znebiti občutka, da pri odločitvi za še enega otroka preigravata čisto druge zaplete. Že iz tega kratkega vprašanja je precej očitno, da v vajinem odnosu marsikaj škriplje. Zelo neodgovorno se mi npr. zdi od vašega partnerja, da vas sili imeti še enega otroka, obenem pa vas že ob tem prvem pušča praktično samo. Ko razmišljate o drugem otroku, je v vašem pisanju veliko različnih strahov in stisk. Se sploh pri kateri od njih lahko vsaj malo zanesete na partnerjevo pomoč in razumevanje? Vas partner lahko vsaj malo začuti v teh stiskah?

S tem koliko ima kdo koga rad in kdo ne ter kakšne »žrtve« so potrebne v imenu te »ljubezni«, ne boste prišli daleč. Tudi če imaš nekoga resnično in močno rad, to še ne pomeni, da mu izpolniš vse želje. Včasih pač ne gre, kar ne pomeni, da nekoga nimaš »rad«. Najprej je treba imeti rad in spoštovati sebe. Ko imaš drugega rad na svoj račun, potem to ni ljubezen, ampak bolj odvisnost. Zato bi bilo veliko pametneje, da s partnerjem za nekaj časa temo »drugi otrok« odrineta na stran in se začneta odkrito pogovarjati o resničnih težavah v vajinem odnosu. Do takrat pa predvsem poslušajte sebe. Če niste pripravljeni za drugega otroka, potem je že prav tako. Kaj drugi govorijo o tem, je povsem nepomembno, ključno je, kar čutite vi. Morda boste nekoč začutili drugače, vendar se bo prej verjetno moral kar precej spremeniti vaš partner in pa vajin odnos. Morda pa boste ostali samo pri enem otroku in se raje bolj uspešno spopadli s svojimi strahovi. Včasih je pač treba vztrajati pri svojem, sploh ko gre za tako pomembne odločitve, čeprav s tem tvegate prekinitev odnosa. Odločitev, sprejeta iz strahu, da boste koga izgubili, ponavadi ni najboljša.

Lepo vas pozdravljam

Očitno je, da se o tvojih strahovih, o odsotnosti očeta temu otroku in o njegovi močni želji pravzaprav nikoli nista resno in odkrito pogovorila.Ko si bosta zmogla te zadeve prenesti brez obtoževanja in si zaupati svoje občutke vama bo kristalo jasno kje sta v vajinem odnosu.

Študij nima nobene veze, sama sem z dvema otrokoma diplomirala in sem zdaj vpisana na magisterij.Tempo res ni isti kot pri rednih, a z dobro organizacijo gre vse brez problema.To je le izgovor.Tudi v službi včasih predolga pavza škodi.
Če imaš visoke cilje v karieri,potem te to ovira.Poznam veliko žensk, ki so vložile in podredile vse za kariero in na koncu so jih kmalu po štiridesetem dali na stranski tir in so ostale “same-brez otrok, brez partnerja”, čustveno prazne in zafrustrirane do kraja.

Začnita se pogovarjat in spoštovat eden drugega in bosta prišla do pravega odgovora.Tako ali drugače.

Vso srečo