Občasno se sestajam z bivšim fantom, s katerim sva hodila en mesec pred 6 leti, sedaj ima pa že skoraj 5 let punco. To najino razmerje traja 2 leti in ne morem stran od njega, pa on tudi od mene ne, ker mi je to povedal.Vem, da bi bilo to najbolje zame, ker se tako nikamor ne premaknem. Zdi se mi, da sem obtičala in da ne morem ven . Sem pa v tem času dojela smisel življenja, kaj vse sem delala za samopotrjevanje, za samozavest ter sem ugotovila, da se prej sploh nisem poznala. S svojimi dejanji sem hotela vedno ustreči samo drugim in tako dobivati priznanja, pohvale, potrditve, vse od drugih za priznanje lastne vrednosti. Sedaj vem, da bi se morala bolj ceniti, se imeti rada in biti sama sebi vir dobrega mnenja o sebi in to mi počasi uspeva. Zelo sem se spremenila. Vsem drugim znam reči NE, samo temu fantu ne morem oz. nočem, ker se tako bojim sprememb, če bi ostala brez njega(pa v bistvu nisem z njim). Zelo se mi mešajo občutki, čustva imam v popolnem nihanju in to ni dobro zame. Vse to mi je lani vplivalo na zdravje, zato so mi naredili preiskave in so ugotovili, da je vse v redu, zdravnica pa mi je rekla, da me begajo čustva in neurejena prehrana ter dnevni red. Sem namreč študentka zadnjega letnika, stara 23, prav tako on. Menim, da se tudi on še vedno išče in se tega sploh ne zaveda. Mene pa vse skupaj spravlja ob živce. Ali obstaja kakšna pomoč, ker so mi pogovori s prijatelji premalo?

Spoštovana Ica,
ker ste študentka se lahko obrnete na psihiatra v Zdravstvenemu domu za študente Univerze v Ljubljani.Za obisk ne potrebujete napotnice, le veljavno zdravstveno kartico.