Najprej vas lepo pozdravljam in se vam že vnaprej zahvaljujem za odgovor.

Stara sem 30 let in drugič noseča v 23. tednu. Že pri prvi nosečnosti sem se počutila zelo slebo, bruhala do konca oz. do poroda, toda zdaj se mi zdi, da je vse precej slabše, kar opažajo tudi ostali, ker vseskozi dobivam opazke, češ, da slabo izgledam.
Ultrazvok in pregledi krvi so do zdaj pokazali, da je vse v mejah normale, mene pa zanima, zakaj tako obušno počutje. Poleg slabosti, ki ni minila, me pesti nespečnost (ponoči vstajam od 3 do 5 krat), čez dan pa nisem za nobeno rabo, kar naprej bi spala in komaj zmorem vsakodnevne obveznosti. Bojim se, da bo s tem ogrožena cela družina, saj mi tudi razpoloženje zelo niha – preveč.
Morda še to, da se z možem odlično razumeva, da si oba zelo želiva tega otroka in da mi je mož v veliko oporo, tako duševno, kot tudi pri vsakdanjih opravilih. Sama pa čutim, da je to enostavno preveč. Ne bi pretiravala, če bi rekla, da bi raje doživela deset porodov, kot še en dan nosečnosti.

Na tem mestu pa bi sui dovolila še kako vprašanje:
– Pri prvem porodu sem morala ves čas ležati na hrbtu, kar me je zelo motilo (rodila sem v bolnišnici v Slovenj Gradcu pred sedmimi leti), pa me zanima kaj vi pravite na to.
– Poteka drugi porod res hitreje? Kdaj se torej odpraviti v bolnišnico, da ni “prepozno”?
– Kaj menite o uporabi klistirja, oz. svečk neposredno pred porodom? Je nujno potrebno?

Hvala za odgovor in lep dan želim.

Drga Tamara,

ne vem, kaj vas tare, gotovo pa je kaj skritega tudi v vaši podzavesti. Blage slabosti in težave so v nosečnosti “pričakovane”, če pa stvari “prekipevajo”, je gotovo še kak dodaten razlog. Sicer vas ne poznam in sploh premalo vem o vas a vendar se “želja po otroku” ne izraža samo zavestno. Če sem natančen je pretirano “izražanje želje” navzven celo nenavadno in prej kaže na “notrnaja trenja v zvezi s tako željo” kot na “uglašen notranji mir” glede pričakovanega novinca v družini. Morda se bojite dodatnih obveznosti v zvezi z drugim otrokom ali pa imate kakšne drugačne pomisleke v zvezi s poporodnim obdobjem. Kaj vem….razlogov v duševnem dogajanju nosečnice, da razvije take vrste “obrambno reakcijo” kot se pri vas dogaja in jo doživljate kot “odporno na vsakršno zdravljenje” je veliko. Kakorkoli zdaj je kar je….poskusite najti svoj notranji mir, ne glede na “priporočila od zunaj” si najdite tiste dejavnosti, ki vam ustrezajo, tiste, ki vam ne pa pustite vnemar, razen nujno potrebnih, se razume. Toda vi ocenite, kaj je nujno potrebno, prav? Predvidevam seveda, da ste že sami poskusili vse, kar vam je velevala pamet:. od ureditve prehrane, do počitka itd.

Če se motim pa morda ne bi bilo odveč poiskati pomoč pri zdravniku, specijalistu za duševne bolezni (psihiatru). Ni izključeno, da se priparvlja kakšno stanje, ki je izven dosega vaše zavesti, hotenj in zmožnosti, kar se po porodu lahko poslabša.