Lažje je če se potrudimo in poizkušamo razumet zakaj so takšni z nami potem jih nekako lahko sprejmemo, nima pa smisla da se silimo z nekim odnosom z njimi pa čeprav bi to bili neki bližnji sorodniki.Ni vse prav kar se nam zdi da je prav 😉
Meni se bolje zdi da smo sposobni govorit resnico, da smo dovolj močni, da se soočimo z njo, čeprav gre na prvi pogled v našo škodo. :))) Prej bi rekel, da so te doma preveč ujčkali, kot malo dete in ko si prišla med vrstnike, ki tega niso več počeli se ti je porušil svet v katerem si sebe dojemala kot “nekaj več” (zaradi odnosa tvojih staršev do tebe) in si posledično postala socialnofobična. Nekaj tega ti je še ostalo 😉 zato je napad najboljša obramba…… 😀

Matjazko, tvoje razmišljanje je realno in na mestu. V glavnem ti dam prav.

Kar se ljubezni tiče, pa itak vedno trčiva. Sama poskušam imeti rada in sprejemati vse stvari. Ker me – slabe ali dobre – vedno nečesa novega naučijo, ker mi to potem vedno nekje pride prav,
ker veliko lažje shajam in me obkroža vedno več ljubečih ljudi.
Lahko razumeš? Saj vem, da ne:)

ON

Si imel tudi slab odnos s starši, kajenda. Ker to je vsak, ki je usmerjen k “sprejemanju”, ki bi naj delovalo “očiščevalno” in spravno. Res?
Za večino je to kompromis: boljše “sprejemati” (lagati si) kot imeti občutke krivde ali slabe vesti, da nimamo radi svojih staršev, a ne? Pa čeprav so ti odrasli otroci stari 50.

Vsak, ki govori o tem “veličastnem leku za vse tegobe sveta”, torej o “sprejemanju”, si dejansko laže in kaže na nerazrešen osebni konflikt, na otroško željo, da bi ga starši sprejeli/sprejemali, imeli radi, čeprav je že zdavnaj odrasla oseba! In taki pogosto podoživljajo v konfliktnih odnosih z drugimi, ki jih nezavedno spominjajo na starše in se jih dotaknejo na ranljivih področjih. In odtod tudi zmedenost.

sprejemnje je ideološka/religiozna kamuflaža

Sprejemnje mora vedno biti selektivno s kritično instanco, neumnosti npr. ne sprejemamo.

Asocialnost in socialna fobija ni eno isto.

To je sicer res, ampak tvojo situacijo razumem, kot da se je ta družba, verjetno prijatelji tvojega bodočega svaka in tudi tvojega brata, odločili, da njemu nekaj kupijo in to ne glede na to, kako je on hudoben (do tebe?) torej mogoče ni tako hudoben in si ti to samo jemala kot napad nase (ker imaš tiste neke obrambne mehanizme ne vem še iz katerih travm še) Če je ta družba tudi tebi ljuba, (in vzajemno), ne bi delali nečesa proti tebi in te kar priključili k temu dragemu darilu. In da niso vedeli za vajin konfliktni odnos, če bi objektivno bil tako zelo konflikten, kakšni prijatelji so to, kakšna družba je to, da je tebi ljuba, da ji je vseeno zate? In ti zdaj nisi več socilanofobična, zakaj jim nisi to vsem skupaj povedala še pred ali takoj po tvojem rojstnem dnevu, da bi se zavzeli zate, tvoje dobro in v dobro vseh, če je to neka družba, ki si je vzajemno ljuba, da si kupuje draga darila… Kakšni prijatelji ste to, in ti, ponavljam, nisi več socilanofobična. Ampak, zdaj si mu pokazala, malemu svaku, še srednješolcu, ali pa na začetku študentskih let, kako se dela. No ne vem, če se tako dela. Kot je On_ napisal, kupi se darilo iz srca ali pa se nič ne kupi. Moralne lekcije bi jaz prestavila na drug čas.

Kritična instanca pomeni tudi to, da sprejemaš z in iz kritične razdalje, ne pa da vsako stvar, ki ti ni takoj pisana na kožo, apriori zavračaš ali da o vsem okrog sebe dvomiš in iščeš možnost za konflikte. Okolica, sistem, družba bo brez tebe pač preživela in konflikt z njo postane v končni fazi konflikt s samim seboj.

Si imel tudi slab odnos s starši, kajenda. Ker to je vsak, ki je usmerjen k “sprejemanju”, ki bi naj delovalo “očiščevalno” in spravno. Res?
Za večino je to kompromis: boljše “sprejemati” (lagati si) kot imeti občutke krivde ali slabe vesti, da nimamo radi svojih staršev, a ne? Pa čeprav so ti odrasli otroci stari 50.

Vsak, ki govori o tem “veličastnem leku za vse tegobe sveta”, torej o “sprejemanju”, si dejansko laže in kaže na nerazrešen osebni konflikt, na otroško željo, da bi ga starši sprejeli/sprejemali, imeli radi, čeprav je že zdavnaj odrasla oseba! In taki pogosto podoživljajo v konfliktnih odnosih z drugimi, ki jih nezavedno spominjajo na starše in se jih dotaknejo na ranljivih področjih. In odtod tudi zmedenost.

sprejemnje je ideološka/religiozna kamuflaža

Sprejemnje mora vedno biti selektivno s kritično instanco, neumnosti npr. ne sprejemamo.[/quote]Ne jaz sem to samo nekje prebral, slišal od kakšne (tebi/vam) neljube predavateljice in sedaj sem na forum prepisujem neko teorijo, ki po SSKJ niti to ni in se delam pametnega, popolnega in sem drugače brez greha, razsvetljen že tako, da ponoči ne rabim luči prižigat, ker se okoli mene širi razsvetljenski sij……ccccccššššššŠŠŠŠŠ..ccc…cc…c.c.c

Matjazko ne moreš živet z nekim večnim sovraštvom do staršev, rečt k…vas gleda in it dalje, ne moreš, ker te gloda, vsak dan se vx krat znajdeš v situacijah, ko se soočaš z njimi skozi odnose z drugimi ljudmi in če nisi nekako pomirjen s tem delom svojega življenja, ki ga ne moreš izbrisat/zanikat….. ne vem sicer kako ti to počneš (me niti ne zanima, če sem iskren), samo nekako moraš ovrednotit svoje otroštvo in starše v njem. Lahko do njih gojiš sovraštvo, čutiš kaj drugega bolj prijetnega, ne moreš pa bit do njih ravnodušen. In ker tega ne moreš moraš nekako razumet, osmislit njihovo početje, da ga lahko sprejmeš z nekim… odobravanjem? Da sprejmeš njihovo vlogo takšno kakršno so jo kazali in je z ničemer več na tem svetu ne moreš spremenit. Kar je bilo je bilo, tega se ne da več spremenit lahko le sprejmeš takšno kot je ali pa pošlješ v 3…..
Meni se razumevanje preteklih dogodkov in posledično njihovo prejemanje zdi veliko bolj produktivno, smiselno kot pa tisto drugo…..
Zdej če bom zaradi tega videl božje kraljestvo ali ga pa ne bom pa ne vem če ima smisel razpredat, ker me za to pa res boli…….nekaj že 😉

Upam da je jasno da tudi jaz tvoje (neumnosti) nisem sprejel 😀

Sem pa to napisal z namenom, da avtorici nekako povem/dopovem, da nima smisla gojit zamere do tistega neodraslega mulca in naj mu da darilo (kakršnokoli pač) z nekim sprejemanjem in dobrim namenom ali mu pač naj nič ne da, goji do nega sovraštvo še naprej, naj tudi ne gre na njegovo rd zabavo, se stran obrne, ko ga sreča, ga ne pogleda, se umakne iz njegove bližine….v glaven naj beži pred njim….. Karkoli bo naredila naj sprejme da je to NJENA odločitev in naj z njo živi, sama odgovarja zanjo in zelo pomembno: naj ne vali krivde za svoje početje na druge, ker nihče od zunaj ni kriv za njeno nesrečo-slabo počutje.
To slednje je pa takooooo zelo težko sprejet 😉

Vedno, ko se odpre tema o odpuščanju, se oglasi Matjazko in polije z gnojnico vse resnice, ki jih dobronamerno razlagamo tistim, ki so to pač pripravljeni doumeti. V njihovo dobro, ne zato, ker pač nimam početi kaj bolj pametnega in malo kracljamo po forumih.

Pred več leti sem sama iskala nasvete na tem forumu. Ker nisem mogla odpustiti, sem neizmerno trpela. Nisem mogla misliti na ničesar drugega, kakor na krivice, ki so se mi zgodile.
Domači so trpeli skupaj z mano (ker jim pač ni bilo vseeno zame), trpelo je moje delo, prijatelji….
Razumela sem, da tako ne gre več dalje, hotela sem, da zaslužne doleti pravična kazen, hotela sem, da se zgodi čudež, ki bo poplačal vse krivice, ki so se zgodile. Tako nisem mogla več živeti dalje, in sem napisala pismo na ta forum.
Mnenja so bila deljena, eni so dali prav meni (teh odgovorov sem bila najbolj vesela) nekaj pa mi jih je jasno in brez olepševanj zalučalo v obraz resnico, da se bom morala pač sprijazniti, poskusiti odpustiti in brez mržnje v srcu oditi dalje. Če hočem dobro sebi in vsem, ki jih imam rada. Mislim da je bila Prlecka tista (naj mi oprosti, če sem si zapomnila narobe), ki me je sprašila, da se je kar kadilo. Danes sem ji neizmerno hvaležna, ker mi je odprla oči.

Ne moreš normalno živeti, funkcionirati in ljubiti z mržnjo in zamero v srcu. Čeprav se ne zavedaš, oddajaš to energijo vsemu okoli sebe. In takšno postaja tudi tvoje življenje, si to, kar čutiš.
Ko mine še nekaj časa, ugotoviš tudi to, da smo vsi le ljudje, z dobrimi in slabimi lastnostmi. Ugotoviš, da ljudje ponavadi ne storijo slabih dejanj le zato, ker so želeli škodovati tebi. Ravnajo pač iz svojih lastnih nagibov. Dobrota v srcu rojeva dobroto, in zlo v srcu rojeva zlo.

Starši so, kakršni so. Dobri, slabi, pomembni ali nepomembni…. zagotovo pa ni vredno malikovati nekih stvari, ki v resnici sploh več ne obstajajo, so preteklost….. oživljati iz dneva v dan, ker si nekaj slabega pač ne zasluži odpuščanja. Pomembno je imeti mir v duši.
Do tega pa pridemo šele, ko zmoremo odpustiti.

Torej Matjazko….. v resnici mislim, da tudi malce provociraš s svojimi izjavami. Saj si vendar odrasel in se ne moreš več obnašati kakor trmast otrok, ki zahteva svoj prav.

Vsakdo, ki pa postavlja vprašanja na forumu, se mora zavedati, da bo verjetno najbolj pravi tisti onasvet, ki mu najmanj diši. Preverjeno 🙂

On_ in Milamadona bodita pozorna na vajin odziv, ki je izrazito čustven, kar priča tudi količina napisanega (racionalizacija, ko se navede število “argumentov” in se razpiše tjavendan). In kaj to pomeni?

Jah, “freudovska klasika”, da so vajine “dobre” zavedne misli, namere in vrline, kot je “odpuščanje” ter “sprejemanje”, nič drugega kot oblika ODPORA, da bi zakrila (pred sabo) svojo notranjo resničnost (staršev zagotovo nimata rada!, morda jih celo sovražita). Ampak hinavščina do sebe (zatiranje, odcepljanje in izrinjanje pristnih čustev) se v psihološkem smislu plača z obilo nevrotično in duševno pogojenih telesnih težav.

No, saj podobna zanikanja terja morala kot religija, kar pa je nasilje nad osebno integriteto človeka, saj zahteva “dovoljeno” in “prepovedano” čutenje, kar ni nič drugega kot odličen generator za občutke krivde. Če človek misli, da čuti tisto, kar naj bi čutil, in se nenehno trudi, da ne bi čutil tistega, kar si je prepovedal čutiti – zboli, ker se spreneveda pri izražanju pristnih čustev in zajezi/ohromi svojo psihično energijo, da ta dejanska čustva ne privrejo v zavest, saj popačijo in popacajo lastno lepo predstavo o sebi, ki smo “dobri”, ki “sprejemamo”, “odpuščamo” in “ljubimo”.

On_, slab spomin imaš (ali pa MON-a ne jemlješ tako resno, kar je tudi prav), ampak še ne tako dolgo nazaj sem pisala v temo o starševstvu in si bil navdušen nad mojo pripovedjo. Zdaj pa me obtožuješ, da mi je šlo predobro in da so me starši obravnavali kot nekaj več … A to so pnovi i kvazi izsledki, da je vzrok socialne fobije pretoplo družinsko gnezdo ali kako?

Sicer pa je te za nekoga, naj bi imel idealno družino (ne vem, sklepem, ne spomnim se, da bi se kdaj opredelil o tem), precej zanimajo disfunkcionalne družine in daješ nasvete … V mnogih rečeh imaš prav, nekateri pa so preveč pokroviteljski (češ, jaz takih težav nisem imel, imam razčiščeno v glavi), zato lahko zdaj dajem nasvete drugim, ki nimajo razčiščeno v glavi …

Jah pri meni je pač tako, da neuprovičenega psihičnega (zmerjanje s kmetico, ker sem bila iz podeželja, denimo) ter fizičnega nasilja s strani ljudi ali sošolcev ne odpustim, ne pozabim nikoli, to je moja odločitev… S takšnimi pač prekinem stike za vselej in jih obravnavam kot tujce … Definitivno se mi zdi to boljše, kot pa kimanje in ponižno sprejemanje in odpuščanje. Sem že počela to, pa se ni izšlo, pravzaprav se je samo nabiralo v meni. Fokusiral si se na mojo besedo “napad”; hja, ne vem, kako si jo razumel … Definitivno, če me kdo žali, sama skušam najti kakšno slabo točko pri njem in mu jo povem, poslušam se odrezati in postaviti zase, morda za koga pretirano, a vseeno se počutim bolje, kot pa da bi bila tiho.

Milamadona, sprva se ti je moje vprašanje zdelo čudno, nakar si pisala, da si sama celo več let (!) imela podobne težave in vprašanja … 🙂

Čudno vprašanje – razložila sem ti že, zakaj sem tako odreagirala.
Alexis, danes razmišljam popolnoma drugače, kakor pred mnogo leti. Kar me je nekoč hudo prizadelo, sem odpustila. Danes se smejim neumnosti in zavrtosti tistih, ki so me ranili. Nimajo več moči nad mano.

Vendar se stvari, ki so me prizadele, ne bi zgodile, če takrat ne bi poteptala svojih občutkov in bi rekla stop takoj na začetku. Sama sem dopustila manipulacijo nad sabo. Ker sem dala prednost drugim.

Prehodila sem to pot že pred tabo. Zato sem ti svetovala, da naredi le tako kakor se zdi tebi prav. Torej morda; vrni svaku milo za drago:)
Naredila mu boš tudi uslugo, ker ga boš prizemljila.

Morda pa si medtem spoznala, da ga imaš v resnici čisto rada in mu ne zameriš njegovega neumnega vedenja – torej si mu že odpustila. Potem boš lahko z mirnim srcem pristopila k skupni akciji in se boš veselila obdarovanja skupaj z vsemi.

Torej, odločitev je končno samo tvoja.

Alexis

Zanka foruma je, da te lahko vsak “burek”, ki ima 5 minut časa, analizira, če pišeš neke osebne stvari. :)))

Jaz tu vidim problem, če bi reševali neki splošen psihološki vprašalnik, sploh te ameriške vrste,
bi bilo 50% ljudi popredalčkanih po boleznih in bi jim nadeli določene “psihološke motnje”.
In potem se vključi preko zdravstva farmacija, ki rabi “bolnike”, da prodaja svoje trošarine – zdravila.

Tudi ta nagnjenost k iskanju in umeščanju samega sebe skozi “samodiagnosticiranje” ni dobro.
Namreč ker tako vso pozornost usmerjamo na pomanjkljivosti, kaj nam manjka in se gledamo skozi bolezen. Na tiste zdrave dele v sebi, ki imajo zmožnost samozdravljenja, pa pozabimo, saj smo usmerjeni v negativo – torej na pikolovsko iskanje razne simptomatike.

Torej “socialna fobija” je lahko nekaj bolezenskega le, če mislimo, da je zgolj družabnost odraz duševnega zdravja.
Če si že po naravi bolj samotarski človek in imaš manj prijateljev, če se tako dobro počutiš, ni nič slabega.

Alexis res se ne trudim zapomnint vseh sogovornikov iz raznih tem, ker se mi enostavno ne zdi pomembno. Menda si nekateri delajo celo zapiske kdaj, kaj in kje je nekdo nekaj objavil in pod kakšnim imenom, zraven sami xy krat zamenjajo ime nick, postavljajo provokativna vprašanja, se norčujejo iz napisanega, se posmehujejo drugim, ki opisujejo svoje težave pod več različnimi imeni, sodijo kaj se sme napisat in ob kateri uri, iz katerega naslova, koliko dotičnemu ostaja časa za življenje izven foruma, zakaj pišejo, kdo je dober kdo ni bla, bal bla….. Sicer ne vem kaj bi s tem, kaj to komu koristi, če sploh kaj. Odgovorim, če se mi zdi zanimivo, če iz trenutno napisanega razberem kaj bi lahko razložil drugače z namenom, da si “naslovnik” sam odgovori na moja vprašanja, iz razlage sam naredi neke zaključke, osvetlil iz drugega zornega kota, ki bi mu dali nek nov pogled na celo situacijo, v kateri se je znašel in zaradi katere se je sploh lotil pisat/spraševat.
No, obstajajo tudi nekoliko manj resne teme/forumi na katerih se ravno ne držim teh pravil in so moji odgovori bolj parodija na zastavljeno temo iz česar se pa tudi da kaj “pametnega” izvleči, če si kaj odprte glave tudi takrat ko ne zehaš…. 😉
Menda zaradi tega ne bom videl božjega kraljestva….. 😉 :)))

“Pretoplo družinsko gnezdo” in “idealna družina” sta pojma, ki si ju ljudje pogosto narobe predstavljajo, sploh kar se tiče vzgoje otrok in razlage svojega otroštva. Vzgajanje otrok je precej čustveno naporna reč, ki si jo premnogi starši skušajo omilit, a gre to VEDNO na škodo otrokovega duševnega razvoja. Materialno jim gre krasno, čustveno pa to postanejo/ostanejo nezreli ljudje, nezmožni lastne kritike, brez sočutja do drugačnih, brez razumevanja za soljudi.
Nekaj takega je tudi tvoj “obdarovanec”, ki je s svojimi komentarji o tvojem poreklu pokazal kakšen je v resnici, ne kakšna si ti, kakšen je on, kako razmišlja o sebi, o soljudeh, koliko premore spoštovanja, empatije, sočutja…… Na drugi strani si bila ti s svojo zgodbo in te je prizadelo, ker si dojela njegove besede kot svojo podobo, nisi razumela od kod izvirajo te njegove podle ugotovitve. Zato te je zabolelo in te še matra in si v dvomih kako ga obdarovati, da ne boš pred drugimi in njim izpadla bebka še večja kakor te je on opisal…..
No, sam se v tvojem primeru niti ne bi trudil z nekim darilom in bi vsem, ki bi me vprašali zakaj nisem zraven povedal, da se kot kmetič ne čutim dovolj sposobnega obdarovat tako finega mestnega gospodiča…… Če me ima za kmeta zakaj mu ne bi ugodil v tej njegovi predstavi?… 😉
Tvoje obdarovanje se mi zdi hinavsko dobrikanje nekomu, ki te ima za … smet. Škoda je iskat pri njemu šibke točke in se mu maščevat, bolje se mi zdi, da mu daš vedet z njegovimi besedami, ki ti jih je izrekel, da si dojela kam pes taco moli in se ne ubadaš več z njim, čeprav mogoče ne bo dojel takoj.

Tvoje sklepanje o moji “idealni družini” je napačno/pravilno…. ne vem kaj je , ker ne vem kaj si ti predstavljaš pod tem pojmom, tako da…. bom raje tiho.
Pokroviteljski? Ne vem tega so me že parkrat obtožili. Ne vem zakaj se ob mojem pisanju tako počutite. Ni to noj namen, resnično. Mogoče se počutijo tako ob vsakem, ki ima znanje? in se jim zdi, “da jim soli pamet”, namesto da bi zadevo vzeli kot dobronameren nasvet. Nap. tako se mi zdi precej… kako bi rekel, bedasto? od nekaterih staršev, ki kljub temu, da je očitno, da se jim otrok ne zna/zmore/noče soočit s neko zame banalno frustracijo ne znajo, ne razumejo, da s pomilovanjem in materialnimi darilci kupujejo otroka in so ob tem prepričani, da bo otrok dojel to nagrado kot nekaj za kar so se oni “žrtvovali”, da je njemu lepo, da bo to ustrezno ovrednotil in se v bodoče ne bo več kujal….

Matjazko ne bom čustven niti dolg:
Žal mi je, nisi dojel o čem sem ti pisal.

On_ moram napisati, da nimaš prav in tudi jaz nisem imela…
Saj poznaš tisto, avtobus zgrmi v prepad, umrejo vsi potniki, tudi vaški župnik. Ko pride pred vrata sv. petra, ga ta pošlje v vice, vse ostale pa v nebesa. Župnik je malo bolj bukov, pa ne šteka in ne more, da ne bi vprašal, “zakaj pa mene pošiljaš v vice, ki sem ti vsa leta zvesto služil in pasel tvoje ovčice, še celo šoferja, ki je skušal božjo previdnost, pa pošlješ v nebesa…?” Sv peter mu posreduje božje sporočilo: “Ko si ti maševal, so vsi spali, ko je vaš šofer vozil, pa so vsi molili in se spovedovali.”
In tako alexis skrbi za zveličanje duše svojega bodočega svaka, menda po homeopatskem principu, da se isto zdravi z istim oz onem iz kemije, ki je še bolj preprosto, da se podobno raztaplja v podobnem…

Ne razumem v čem nisem imel prav? V tem kar sem napisal Matjazku ali v tistem kar sem pisal Alexis?

Drugače pa vseeno upam, da imam možnost za vstop kjer sveti večna luč….

So prišle tri pred neb. vrata in jih vprašajo kako so bile kaj zveste.
Reče prva, da ni bila, da je varala moža z večimi… in ji odprejo vrata
Druga pove nekaj podobnega in tudi vstopi, tretja pa pravi, da sploh nikoli ni grešila in je samo molila pa jo pošljejo v vice in se pritožuje, češ grešnici sta pa lahko vstopili….
In ji sv Peter pravi: “Veste Bog grehe odpušča, neumnost pa ne…..”

Razmisli malo o tem Katjenka predno bo prepozno….. 😉 :)))

On_, tudi neumnost je božja milost, samo upam lahko, da sem vredna njegovih darov…

😀 Saj ni bilo to vprašanje….
Kriterij oproščanja tega ali onega je pomemben 😉

Včasih se mi dozdeva, da je bil dotični preveč radodaren ko me je obdaroval s tem kar omenjaš… 😉 Ti nimaš nikoli tega občutka? Da ni šel preveč v skrajnost z obdarovanjem… 😀

😀 Saj ni bilo to vprašanje….
Kriterij oproščanja tega ali onega je pomemben 😉

Včasih se mi dozdeva, da je bil dotični preveč radodaren ko me je obdaroval s tem kar omenjaš… 😉 Ti nimaš nikoli tega občutka? Da ni šel preveč v skrajnost z obdarovanjem… :D[/quote]Seveda, saj sem napisala, pa še tukaj sem to že prebrala, da sem bukova, še celo toliko, da menda ne znam sprejemati s kritično instanco. (In ti tudi ne, menda?)
Ma če bi jaz imela takega svaka kot alexis, bi mu z največjim veseljem kupila drago darilo, saj ga bi on, prepričana sem, njej tudi drugo leto, ko je vendar nekaj zaslužil, če je še za vožnjo prišparal, ko se je vozil skupaj z očkom. Sploh pa na takih provokatorjih sloni trenutna (in bodoča?) politika, oni imajo in bodo imeli še samo več denarja, se že znajo na prave položaje spraviti, da drugi delajo zanje za male pare.

V takšnih slučajih ne odstopam od večine, tudi takrat, če odnosi niso idealni.

😀 Saj ni bilo to vprašanje….
Kriterij oproščanja tega ali onega je pomemben 😉

Včasih se mi dozdeva, da je bil dotični preveč radodaren ko me je obdaroval s tem kar omenjaš… 😉 Ti nimaš nikoli tega občutka? Da ni šel preveč v skrajnost z obdarovanjem… :D[/quote]Seveda, saj sem napisala, pa še tukaj sem to že prebrala, da sem bukova, še celo toliko, da menda ne znam sprejemati s kritično instanco. (In ti tudi ne, menda?)
[/quote]To da si bukova zaznajo vsi tisti (ki ne razumejo tvojih besed) ki kaj več od tega ne premorejo in te potem želijo nekako razvrstit v tisto kar (dobro) poznajo pri sebi. 😉

Po tem principu je avtoričin svak zaznal “nekaj nepoznanega” pri njej in jo je razvrstil tja (med kmete), ker mu je to (edino?) poznano oz najbližje tistemu kar pozna sam.
Tudi Matjazko pozna nekaj od tega kar sem napisal in potem te pač stlači tja kjer se mu zdi to najbolj smiselno…. he,he,he….

To da te nekdo stlači v svoj znani predalček/okvir niti ni (moj) problem, se človek ne rabi sekirat za to, če znaš zadevo pogledat iz pravega zornega kota, jo razumet, s tem nekako osmislit in sprejet. Ne kar sprejet “vse po spisku”, ker ti je tako nekdo zapovedal (far), tako potem ne kuhaš zamere, ne kopičiš jeze v sebi in posledično niti nisi v dvomih kaj bi mu podaril napr. in kaj bodo drugi rekli/mislili o tem.