Živela sem v družini kjer je “vladal” alkohol.

Popotnico ki sem jo dobila iz staršev, predvsem matere, je bila:
si ničvredna, nimaš pojma, ne smeš čutiti, obnašat se moraš tako da bo drugim prav, moški te bodo sam okrog prinesli, o problemih se ne govori, si čudna…

S to popotnico se težko prebijam skozi življenje, sam imam zelo nizko samopodobo in slabo mnenje o sebi, čeprav realno pogledano sploh ni tako(imam izobrazbo, v službi dobro funkcioniram, imam družino, prijetnega partnerja in otroke, sem uspešna rekreativka, v dramskem krožku…)

Prosim vas za nasvet, kaj naj ukrenem, da bi te “glasove” sebi nekako utišala, jih pomirila, saj se ne skladajo z realnostjo, po drugi strani pa mi krojijo življenje.

Hvala.

Popotnica

Popotnica, ki ste jo dobili od staršev, vam res ni kaj dosti v pomoč. Namesto da bi vas starši ustrezno pripravili za življenje in vam predvsem dali en pristen in globok občutek, da ste vi v redu in da je tak tudi svet, so izgleda naredili ravno nasprotno. Že to, da se sami zavedate, da je ta popotnica slaba in da se »glasovi«, ki jih ta sproža, ne skladajo z realnostjo, pomeni, da počnete edino, kar lahko: vzeli ste življenje v svoje roke in počasi te glasove tišate in tudi spreminjate. Druge poti, žal, ni. Česar vas niso naučil starši, se boste morali sami. Če vam starši niso dali občutka, da ste v redu in vredni ljubezni, ni druge poti, kot da do tega občutka pridete sami. Ta pot ni enostavna, ampak življenje nikomur ne prizanese s takimi ali podobnimi težkimi in bridkimi preizkušnjami.

Ni tako redko, da se ravno otroci iz zelo »slabih« družin, dobro znajdejo v življenju. Saj jim kaj dosti drugega ne ostane, že od majhnih nog se morajo sami prebijati skozi življenje. Nihče jim nič (dobrega) ne podari, zato si morajo znati pridobiti to sami. Predvsem pa sami preživeti. Podobno je izgleda uspelo tudi vam, saj se zelo dobro znajdete in ste po vseh (zunanjih) kriterijih uspešni. Vendar globoko v vas kljuva osamljenost in se oglašajo glasovi, ki pravijo povsem drugače. Zavestno sicer veste, da ti glasovi nimajo prav, ampak na koncu kot da podzavest vedno zmaga. In v resnici je res tako, podzavest je ključna! Spreminjati podzavest ni enostavno, predvsem pa ne hitro početje. Skozi življenjske situacije, predvsem v intimnih odnosih, nove (pozitivne) izkušnje počasi nadomeščajo stare. Ta proces poteka tudi pri vas, to je očitno že iz zrelosti vašega vprašanja. Kako ta proces pospešiti? Kar lahko naredite sami, je, da se ne izogibate odnosom, ampak v njih vztrajate in se pogumno (in previdno!) trudite, da bi ti bili vedno bolj intimni in boljši. Če pa boste poiskali terapevtsko pomoč in imeli srečo pri izbiri terapevta, boste ta proces verjetno zelo pospešili. Bo zato vaše življenje kaj lepše, manj naporno? Ne nujno, prej obratno. Ga boste pa bolj razumeli, ga bolj obvladali, predvsem pa ga boste začeli USTVARJATI IN DOJEMATI kot bolj prijetnega. Z vami in vašim življenjem že zdaj ni kaj dosti narobe. Zelo v redu ste, uspešno in pogumno se prebijate naprej, upate in zmorete več kot večina drugih. Problem je, da tega ne opazite in da ne čutite, da pripadate, da ste povezani in – da ste V REDU. Pa ste! Želim vam, da to čimprej začutite.