Zdaj, ko sem prekoračila 40., mi je že jasno, da je življenje kot hipec.
Ne razumem pa tega, zakaj politika ne pelje v to smer, da bi starejšim ljudem omogočili visok nivo življenja in dostojanstveno starost z visoko mero spoštovanja, konverzacije, razumjevanja in bivanja. Domovi za ostarele so kot nekakšni kurniki, kjer čakajoč na umrlega pride notri komaj še živ. Cena je visoka, vedenje do starostnikov pa včasih kot do omejenecev.

Torej, obstajati bi morali domovi kot hoteli, s strokovnim in osebjem s čustveno inteligenco in kulturo, z zaposlenimi, ki bi si to želeli opravljati in ne morali in bi bili dostopni, urejeni in na nivoju. Tudi vodstveni državni kader se bo postaral, ko spremljam svoj letnik, vidim, kako se grdo starajo od preobilne hrane, njihovo vedenje je predrzno in primitivno, le denarja in samozavesti imajo preveč, s tem, da mislijo, da bodo zase “že poskrbeli”, stari pa tako in tako nikoli ne bodo.

Sama sem celo razmišljala, da bi pomagala kakšni starejši osebi, vendar sem še preveč odvisna od zaslužka, tako da bi lahko to delala le bo vikendih. Mislim, da je v starejših pravo bogastvo znanja, misli in optimizma. Upam, da bodo nekoč zavladali tankočutni ljudje, ki izhajajo iz globin človekove duše.

Izhodiščno imaš še kako prav, toda..
Taki domovi že obstajajo, problem pa je denar.
Kar ti pričakuješ, je tehnično gledano apartmajski hotel srednje kategorije (cene poglej na spletu), z osebnim strežnikom, recimo ene 3 ure na dan..

In mal kalkulacije-30 dni x 40€ (zelo skromno) = 1200€ za bivanje.
Nato še osebni strežnik, ki stane recimo ene 1500€ na mesec (bruto plača), torej tretjinski delež za enega 500€..
V to vse seevda niso vključeni še hrana, pa dodatne oskrbne storitve, skupaj recimo ene 3000€.

Strošek bivanja bi bil torej recimo ene 2000€/mesečno.

Kaj misliš, koliko slovencev si to lahko privošči?

Še tistim, ki bi bili glede na vplačane prispevke za pokojnino to lahko sposobni, država omeji višino pokojnine

Denar je zares problem, vendar ko sem nekaj časa delala pač nekje, kjer za projekte plačuje npr. država, sem videla, kako se razmetuje npr. po več 10 000 € za razne “svetovalce”, ki ti solijo pamet o energiji tvojega kraja in potem za ta zrak davkoplačevalci mastno plačujejo, tudi tisti, ki še za jest nimajo. Pogrešam zdrav razum, logiko, realnost in tankočutnost, pa jasen in pregleden razpored sredstev. Po moje bi župan ene občine lahko speljal projekt za svoje ostarele občane in bi se zavrtel nekakšen krog financiranja, ki bi funkcioniral. Seveda je to projekt od rojstva do smrti, ampak z zdravo pametjo in resnicoljubnostjo bi se marsikaj spremenilo.

Nekje sem brala o severno evropskih upokojencih, ki imajo kar urejene bivanjske razmere, čez zimo skoraj ne hodijo ven, poleti pa množično odhajajo v Španijo in so tam 3 mesece.

Morda tudi majhna stanovanja za 1 ali 2 osebi nebi bila slaba rešitev že glede stroškov, mladi z otroki pa bi živeli v večjih ali hišah. Tako pa živimo udobno, vse je drago in še otročke imamo do 50.leta lahko doma:) Na koncu smo še veseli, če lahko umremo. Torej, ima kdo kakšno pametno idejo?

Ko boš dobila pokojnino, boš lahko izračunala, v kateri oz. kakšen dom se lahko nastaniš. Takega, kot želiš, samo s pokojnino, ne boš deležna.
Da so pa pokojnine takšne kot so, je krivo to, da n.pr.danes od svoje plače premalo daš za invalidsko pokojninsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, socialno skrbstvo…- poglej plačilno listo.
To je začaran krog. In še to: vedno več in več je starejših in kmalu bo en delavec delal za enega penzionista (se mi zdi, da je sedaj 1,4 : 1). Ne bo se izšlo, še dolgo ne.

Kako pa živite sedaj v pokoju ? Kako se počutite? Vam znese ?

Jaz imam namen delati, dokler se ne bom zgrudila. Stremim, da bi delala vsaj približno to, kar me veseli, da nebi zraven preveč trpela.
Želim si le, da bi bila čim dalj zdrava. Skozi življenje sem videla veliko zvitorepih, ki so že okrog 40. govorile, da so stare, kadar jim je to prav prišlo, pa tiste, ki so se obesile na možev vrat kot mlinski kamen, in rekle, da jih voziti avto “ne veseli”, potem so se pa vse življenje komu šlepale. Sama sem rada samostojna in želim, da mi pustijo dihati, kot tudi drugih jaz ne omejujem in jih spoštujem.

Pa še malo šale, morda se mi javi kakšna “teta iz Amerike” 🙂

Draga moja, pa te bodo tisti, pri katerih delaš, gledali do takrat, ko se boš zgrudila. Jok brate, odpade. Temu se reče” mehki viški” in ja, delodajalci samo čakajo, kdaj izpolniš pogoje. In če boš kdaj ( glede na temo), ki si jo odprla, pogledala tudi na strani SPIZ in videla, koliko ljudi prejema starostno pokojnino v višini 500 EUR, pa koliko do 1000 EUR pa mislim da samo 3,3 % vseh nad 1700 EUR ( kar obenem pomeni tudi več kot 150 EUR davka, torej je znesek manjši), potem bodo tvoje sanje morale počakati na tiso teto. Pa še ta nima nič dolarjev, ker je pri njih to še veliko slabše kot pri nas. Evo, pa sva na začetku. Začni varčevati in upaj da prihranki ne bodo propadli.

Mislim, da ne glede na to, kakšna je situacija, ne smemo obupati. Postaneš pač maximalno skromen, še vedno pa si lahko brezplačno vesel, zdrav, če je po sreči, srečen, lahko greš na sprehod, vsekakor pa ne smeš obupati.

V vsakem primeri je potrebno življenje odživeti in denar ne sme biti ovira, saj sploh ni merilo za dolžino življenja.

Se pa strinjam, da je treba šparati za nepredvidene stroške.

Glede služb sem kar malo pozabila, da starejši nisi preveč dobrodošel.Ampak jaz se spomnim, da ko sem bila zelo mlada, sem imela kup skrbi in izostankov zaradi tega in onega. Zdaj sem veliko bolj umirjena in primerna za delo, najraje samostojno, ker sem pač takšna. Tudi izgledam za enkrat še zelo, ker sem rada urejena in najprej zadovoljna s seboj.

Je pa za zdravjem 1. največja skrb denar za stroške in mislim, da bi morala država tako funkcionirati, da bi vsi, ki nimajo prihodkov ne po svoji krivdi, morali imeti avtomatsko pomoč, prav tako upokojenci.
Pa smo spet na začetku 🙂

spomnimo se, kako je bilo 50 let nazaj:berači, ki na starost niso imeli kam iti, tisti z otroki pa so dobili kamro in zastonj hrano (se ve, kakšno!). Tisti z velikimi kmetijami so od tamladih gospodarjev dobivali aucig, to je bilo tolko in toliko jajc, masti, mleka, žita itd. na leto. Nihče pa ni imel niti dinarja v žepu, niti takega razkošja, kot je danes v najslabšem domu. razvajeni smo vsi od a do ž. se spomnim, kako me je mati zdravila, ko me je bolelo uho-z oljem, niti slučajno nismo šli k zdravniku, ki je bil predaleč (2 uri peš hoda od doma). Danes za vsak kašeljček tečemo tja. mati je rodila in jo je rešilni voz pripeljal samo do mesta, nato pa je do takratnega doma 6 km pešačila z dojenčkom v naročju, naletaval je sneg. ta dojenček sem bila jaz.

Najlažje gledamo jasno sliko za nazaj. Naši starši so bili sicer v miru, vendar zaradi vojne v otroštvu vse življenje prestrašeni in to prenašali na nas. Potem smo se bali slabega življenja in želeli svojim otrokom še več…Za nekatere je več vse položnice plačane, za druge denar v tujih bankah za nadaljnih 6 življenj.