Pozdravljeni. Spoznala sem moškega mojih let. Preko interneta, ker veliko časa sem doma. Trikrat sva se dobila, zdelo se mi je, da se razumeva glede skupnih ciljev. Ko pa so njegovi starši me že hoteli kar videti, se mi je zdelo hitro. Na njegovo mater nisem naredila vtisa s tem ker sem bila premalo domača. Meni je nerodno, če pridem kam. Od takrat sva se videla enkrat. Piševa si pa vsakodnevno in še to zvečer, ker je na poti. Drugače se mi zdi vase zaprt tip, ne govori o čustvih. Vsakič ko kaj omenim spreminja temo. Zgleda, da ga je prejšnja zveza čisto iztirila in se enostavno boji(ga je izkoristila za bivanje v Sloveniji ker je bila tujka in se je kljub vsemu odselila nazaj). Najbolj me je presenetilo to, da hoče otroke z mano pa nisva sploh veliko skupaj… V bistvu sem se sprijaznila skoraj s tem dejstvom, da je na poti in nima časa zame, ko pa je doma pa je velikokrat sam… Ker mu tako ustreza…Da se videvava enkrat na mesec pa mu služba čas jemlje. Pa 100 km razdalje. Pravi da nima nobene… Ni ravno lepotec pa šofer busa. Jaz Štajerka on Korošec… Nekako rabi, da dojame, kaj je bilo narobe… Po moje da veliko na mnenje matere… Je edinec tako da ga kar komandira…Ne zna se postaviti zase… Ta rabi nekoga, da bi ga naučil, da se naj končno postavi zase… Zame ni to težava, ker imam pred tem bolečo izkušnjo… Razšla sem se z očetom moje hčerke po 7 letih zveze v kateri je bil alkohol, psihiranje ter skoraj nič stikov… Jaz sem naredila usoden korak, da grem stran in zaživim novo življenje… Ker pa sama brezveze da sem, sem pač po parih poskusih, da najdem sorodno dušo pristala da se s pomočjo interneta nekako končno poparčkam. In naletela nanj. Nekako me je presenetil s tem da nisem kot bivša kar me je malo šokiralo. Nisem glih manekenka z dolgimi nogami… Majhna vendar obline na pravem mestu… Šminkam se ne pretirano, tašči ne lezem v rit… Je menda se ustrašil dejstva da nisem popolna…Se ne pretvarjam… Če se je pa on pa je njegov problem…Na začetku super a ko je pa njegova mati… Začela da nisem taka pa taka… Kaj misli da bo miss sveta dobil… Zakaj mi pa potem piše osebne stvari…Samo o čustvih ne…Malo sem se umirila in se prepustila toku, kaj bo prinesel čas… V bistvu si skušam zapolniti dan… Pa še službo si iščem…

Spoštovana bygi,

vesela sem, da ste zbrali pogum in se odločili zaživeti novo življenje, brez nasilja in alkohola. In očitno vam je bilo samskega življenja dovolj. Trenutno ste sredi spoznavanja z novim moškim, ki vas je znal pritegniti in prepričati, da ste se spustili v malo resnejše spoznavanje in celo preverjanje s strani njegove mame. Kaj bo z vajinim odnosom v prihodnje, puščate odprto. In prav je tako. Ker trenutno je še vse preveč v negotovosti, ki je del spoznavanja in medsebojnega preverjanja. Naj vsak od vaju presodi, kaj res želi, koliko mu drugi pomeni in koliko je pripravljen vložiti v resno partnersko zvezo (hm, razen če jo oba jemljeta zgolj kot »zapolnitev dneva«). V tem primeru vse spodaj zapisano lahko spregledate.

Glede na to, da niste postavili nekega konkretnega vprašanja, vam bom sama za razmislek in v odločanje zapisala nekaj vprašanj, na katere si boste vi sami odgovorili in morda vam/a bodo v pomoč:
– Kako vam je, da pri vajinih letih in vajinih življenjskih izkušnjah tempo vajinega spoznavanja diktirajo od zunaj – njegovi starši oz. predvsem mama? Kako daleč ste pripravljeni prenašati take vsiljivosti? Kako bosta te vpliva zamejila?
– Želite biti partnerka večnega maminega sinčka? Če ne, s čim vas je ta moški prepričal, da zmore živeti samostojno življenje in sprejemati samostojne odločitve glede svojega življenja na vseh ravneh brez maminega vmešavanja? S čim vas je prepričal, da se zmore samostojno odločati tudi v nasprotju z materinim mnenjem ali mnenjem kogarkoli drugega? Kako je on komentiral mamine izjave glede vas, da »je niste prepričali«? Je stal na vaši strani ali na mamini?
– Vaš komentar »Ta rabi nekoga, da bi ga naučil, da se naj končno postavi zase…«, se lahko hitro izrodi, da boste vi postali njegova »nadomestna mama« …Si upate vztrajati pri tem, da vi to ne boste, ker iščete enakovrednega partnerja in ne sina? Kako se boste po tej plati »zavarovali«?
– Kako doživljate in sprejemate to, da nima za osebno srečanje z vami časa več kot 1x na mesec oz. da mu ustreza biti sam doma, ko je prost? Zapisali ste, ste se s tem sprijaznili … Sprašujem pa vas, koliko je v tem sprijaznjenju grenkobe in razočaranja? Ali mu lahko iskreno poveste, kako se ob tem počutite in kaj pričakujete od resne zveze? Sicer boste na dolgi rok tudi lahko sami enkrat v vajinem stanovanju (hm, morda tudi z vajinim skupnim otrokom), čakajoč, da pride od nekod… Čas, da se te stvari jasno dorečejo in postavijo, je zdaj, dokler še nista v resni zvezi in nimata skupnih otrok.
– Bolj mu ustreza elektronski oz. telefonski stik – ki je »varen« v smislu, da ne zahteva čustvene izpostavitve – veš, da ne bo trajal v neskončnost, ne zajema preveč dražljajev na enkrat … Resno partnerstvo pa lahko na dolgi rok temelji le na fizični prisotnosti in globokem čustvenem stiku. Kako po tej plati vidita vajino pot? Ali si predstavljate življenje s človekom, ki ne govori o čustvih, čez nekaj let? Globok in iskren pogovor (tudi o čustvih!) je temelj kakovostnega odnosa. Ni problem, če človek tega ne zna, ker ga tega verjetno ni nihče učil, problem je, če se tega ni pripravljen učiti. Koliko je vaš partner na tem področju pripravljen narediti, najbolj veste vi oz. vidva. Po drugi strani pravite, da vam piše osebne stvari. To je lahko moški način, da bi se vam približal (ker se vam po čustveni poti (še) ne zna). Kaj pa vi ob tem čutite? Morda je ob tem na mestu tudi vprašanje, ali pa zna/zmore poslušati in sprejeti vaša čustva (tudi težka, neprijetna, žalostna ipd.), si vzame čas za vas, ko ga vi potrebujete?
– »Najbolj me je presenetilo to, da hoče otroke z mano pa nisva sploh veliko skupaj…« Eno je preprosta želja, ki jo večina začuti, ko nam tiktaka biološka ura in jo je vaš partner tudi iskreno izrekel, za kar mu gre lahko priznanje. Ne vem pa, kako ste vi to razumeli. Kot način, da bi vas »privezal nase« ali ste začutili, da je iskreno pripravljen zgraditi družino, ji posvetiti svoj čas, energijo, dobro voljo (in ne zgolj služiti denar zanjo) ipd. Kakšen odnos ima sicer do otrok (sorodnikov, sosedov, vaše hčerke – če jo je že videl oz. ko jo bo videl)? Se zna spustiti na njihov nivo in z njimi navezati stik? Si ga predstavljate kot očeta vajinih otrok? Kaj pa vi od njega kot od očeta vajinih otrok pričakujete?
– Glede na to, da ste v preteklosti imeli slabo izkušnjo z alkoholikom in nasilnežem – kaj vas potrjuje v tem, da ta moški ni te vrste? Kakšno predzgodovino glede tega pa ima on sam oz. kaj lahko opazite v njegovi primarni družini? (Pri tem vprašanju izhajam iz neredke izkušnje žensk, da se zgodba z novim partnerjem zna ponoviti, četudi v začetku ne kaže tako.)

Morda preresno, prezgodaj bo rekel kdo, vendar sem sama zagovornik tega, da se kakovosten odnos lahko gradi le na temeljitem medsebojnem spoznavanju in resni zavezi ter pripravljenosti v odnos vlagati celega sebe. Iskrenost, resnica, odprtost ter občutek za drugega so tisti temelji, na katerem lahko gradimo dolgotrajno osrečujoče skupno sobivanje.

Veliko poguma pri medsebojnem spoznavanju vama želim!