Doma ali v vrtec?
Imam dva starejša otroka ( 7. in 5. razred ) in dveletno deklico. Po končanem porodniškem dopustu, je šel sin z enajstimi meseci v varstveno družino, kasneje v vrtec, hči pa takoj v vrtec, ravno tako z enajstimi meseci. Z varstvom sem bila zelo zadovoljna, saj menim, da se otroci tam veliko naučijo in naigrajo v družbi svojih vrstnikov. Slabo je bilo le to, da sta bila pogosto bolna. Večkrat se mi je trgalo srce, ko sem ju zjutraj pustila tam in sta jokala, jaz pa jima nisem mogla pomagati, ker me je čakalo delo. Vedela sem, da je to le začasni jok, dokler si tam, potem pa sta se že zaigrala in pozabila name.
Sedaj pa je moževa mama v pokoju in je strašno vesela, ker varuje svojo vnukinjo. Zjutraj pride ponjo, počaka, da se zbudi, jo preobleče, nahrani, pelje na sprehod, v trgovino in se sploh na veliko ukvarja z njo. Pravi, da je to njena najlepša služba. Jaz jo imam rada in vem, koliko dobrote in dobrosrčnosti razdaja nam in svojim vnukom. Vesela sem, da je deklica v njenem varstvu in tam bo ostala do šole (devetletke), če jo le ne bo zdravje izdalo. Podarila ji bom še štiri leta mirnega otroštva.
Otroška zdravnica mi je dejala, da ni nič narobe, če je otrok doma. Vrtci so le začasne rešitve.
Kaj menite pa vi? Kakšne so vaše izkušnje?
Zdravo,
prav zavidam ti na tem, da lahko otrok uživa, in da se tako lepo razumete med sabo. Mogoče ne bi bilo slabo, da jo daš ko bo stara 4 ali 5 let samo za polovičen čas v vrtec ali vsaj na takoimenovano pripravo za šolo, čisto zaradi socializacije z drugimi otroci, ki je le drugačna od srečanj z njimi na igrišču ali doma,
pa uživajte še naprej,
(oh, blagor vam)
Moj sin je star dve leti in ga varujejo stari starši (moževi in moji – izmenoma). Začeli smo ga uvajati, ko je bil star kako leto in nismo nikoli imeli težav. Tudi zdrav je kot dren. Sosedi moževih staršev imajo majhne otroke, tako da ima sin tudi družbo. Zelo smo zadovoljni s to rešitvijo. Ko bo sin star tri leta, ga nameravamo peljati na kakšne igralne urice ali kaj podobnega, zato da se bo navadil tudi drugih otrok in drugačnega okolja. Ampak samo, če bo hotel, silili ga ne bomo. Če ne bi bilo možno, da bi ga varovali starši, bi pa verjetno jaz ostala doma, čeprav nimam nič proti vrtcu, ali pa bi ga v vrtec dala po 3. letu.
Moja hči je ta teden dopolnila 4 leta, v vrtec je šela septembra – do vrca pa jo je čuvala tašča. Ker je hči neutrudljiva in jo vse zanima, je pa tudi brez reda in vzgoje (žal je lahko pri babici počela vse kar je hotela, nikoli ni jedla za mizo, nikoli ji ni bilo treba ničesar pospraviti, deliti,..) sem se odločila, da jo vključimo v vrtec.
Priznati moram, da sem navdušena nad načinom dela v vrtcu in ni mi žal. ker vidim, kaj vse bi drugače zamudila (žal njene babice niso tako ustvarjalne pa tudi novih pesmic ne znajo – so pa ji nudile vso možno skrb in ljubezen), mi je pa hudo, ko vidim, kako ji brez nadzora tečejo solzice, čeprav si želi biti v vrtcu (pravi, da ji ni všeč hrana in tudi ničesar ne poje, ampak prijateljice so boljše od tistih, katere pozna doma).
Je tudi veliko bolna in imam v času njene bolezni pomisleke, da bi jo izpisala iz vrtca, vendar njena pediatrinja pravi, da bo sedaj dobila delček odpornosti in da bo bolje – drugače naj bi te bolezni prebolela v šoli.
Imam pa tudi kar nekaj znancev, ki niso bili pristaši vrtcev in so za otroke skrbele babice, nikoli niso bili prisiljeni kje ostati brez staršev,ali delati kar jim ni bilo všeč. Letos pa, ko so šli v devetletko, pa je zelo hudo (otroci jokajo, se oklepajo staršev, nočejo sodelovati z drugimi in si želijo domov).
Ker vidim v vrtcu novince stare od 4 leta dalje, kako se oklepajo staršev, brcajo, jokajo, kljub temu, da so lahko starši ali babice zraven, vzgojiteljice (saj v našem vrtcu) so prijazne in polne razumevanja – se mi poraja vprašanje, kako hudo je šele takrat, ko otroka ne moremo izključiti iz šole (kot ga lahko iz vrtca)se pa ne more vključiti, ker otrok nikoli ni bil primoran ostati kje drugje in se držati nekih določlenih pravil. Sedaj pa je kar na enkrat ločen od ljubljenih oseb, s kupom obveznosti in ponavadi brez osebe, ki bi ga potolažila.
Mislim, da je naše mišlenje, da otroka v nič ne “silimo” zmotno in mu s tem vedno bilj škodujemo.
Pa še to – od prijateljice hčerka je v prvem razredu (devetletke), do šole jo je čuvala babica (v malo šolo ji ni bilo treba hoditi) – zna veliko pesmic, venar nobene katere pojejo drugi otroci, je zelo prilagodljiva in pridna, vendar pa je bilo na roditeljskem sestanku povedano, kako je težko sodelovati z otroci, kateri niso bili v vrtcu – češ da ničesar ne znajo in da morajo zgubljati veliko energije za take otroke, ostali pa nazadujejo.
Moje stališče je: če je možnost naj bo otročiček do dopolnjenega tretjega leta v varnem okolju, nato pa naj bi se lažje vključil v novo okolje – vrtec ali v varstveno družino, kjer veljajo neka pravila.
Lep pozdrav
Zdravo,
tvoj odgovor je zelo izčrpen in izraženo mnenje v njem je tudi moja osebna izkušnja. Sama sem “začutila” pri 3 letih, da je prav, da gre otrok v vrtec. SIcer sem punčko imela od enega leta do 3 pri eni starejši gospe, ker babic in dedkov nimam (sem samohranilka) v bližini ali pa niso zainteresirani.
Po drugi strani pa zavidam tistim, ki si lahko privoščijo take brezskrbe dni, saj otroci tako ali tako hitro dorastejo novim situacijam, tako da, v končni fazi, vsak dela tako, kot misli da je najbolje a ne?
lp
Ne morem si kaj da ne bi dodala še svojega mnenja. Navdušena sem nad majhnim vrtcem, kamor sem vpisala svoja dvojčka pri letu in pol. Vrtec nudi vse, kar otrok potrebuje: varno okolje, okusno hrano, družbo vrstnikov čas za počitek in predvsem profesionalno vzgojo. tudi jasli so prav v redu, če pomislim na to, kaksna ogromna obremenitev so majhni otroci za naše upokojene matere.
Sama mislim in sem to tudi udejanjala, da otrok do nekako 4. leta starosti še ni zrel za vstop v vrtec, seveda so otroci različni.
Nisem pa mnenja, da je s takimi otroci, ki niso bili v vrtcu, v šoli težko delati, ker ničesar ne znajo. Sama sem učiteljica in sem zgrožena nad učiteljico, ki si je upala izreči takšno sodbo o otrocih, ki niso vključeni v vrtec.
Menim, da smo ljudje različni, otroci pa tudi in da ni rečeno, da je prezgodnja intelektualizacija pogoj za zdrav psihofizični razvoj otroka.Žal je naša družba in posledično tudi šola izredno storilnostno naravnana in otroke predalčka po zunanjih , oprijemljivih rezultatih. Preveč se zahteva od njih. Nekateri podležejo.
Hvala Mojca. Prav imaš, ko praviš, da je problem prilagoditve otroka v prvem razredu. Tudi sama sem pomišljala, da se me bo oklepala v šoli, tako kot sta se me moja prva dva v vrtcu. Čeprav se ti zdi, da je kot tretji otrok zelo samostojna in prilagodljiva, bo zanjo ravno tako velik šok. Brez staršev, velika šola, direndaj, mnogo otrok. Mogoče pa… Življenje je tako nepredvidljivo.
Verjamem, da vrtec nudi vse in da jim tam skoraj nič ne manjka ter da so otroci ogromna obremenitev starih staršev – če jih pazijo. Nikoli si nisem mislila in vedno sem pravila, da moje otroke ne bom prelagala na ramena mojih ali moževih staršev. Da se jih popazi za kakšno urico ali dve , ali za konec tedna, to že, vendar situacija se je obrnila drugače in če ji je varstvo v veliko, res veliko veselje, potem naj bo pa tako.
Zdravo!
Moja vnukinja ima 15 mesecev, in obiskuje vrtec. V njem se izjemno dobro počuti, tako , da kar steče od mamice in ji spotoma maha.
Ker njena mamica dela skoraj vedno popoldan, očka pa tudi pozno popoldan konča, jo popoldan že od vstopa v vrtec razen redkih dni, čuvam jaz.
Čeprav sem bila prej proti vrtcu za tako majhnega otroka, sem danes zelo prijetno preseneča. Seveda imam občutek, da je malo več bolana, takrat ostane pri meni.
Seveda pa je takšen otrok tudi zelo huda obremenitev, saj sem včasih zvečer zdelana huje, kot takrat, ko imam generalno v hiši.
Nikakor pa se zaradi svoje utrujenosti ne bi odpovedala tem čarovnim trenutkom, ki jih preživim z vnukinjo.
Če dopoldne ne bi imela še ostalih obveznost, in za vsak slučaj, potem tudi moja vnukinja ne bi obiskovala vrtca.
Zato sem mnenja, da so najbolše varuške stare mame, ki so srečne, da so postale stare mame.
Takole je: imam dvoletnega sina in dve izkušnji iz vrtca. Prvič smo ga uvajai pri 18 mesecih. Bilo je grozno, ves naš čas in dan sta se obrnila na glavo, nehal je spati, mene se je oklepal kot klop. Potem je (na srečo) zbolel in sem bila prisiljena en mesec ostati doma. Tašča se je ponudila in mi ga do septembra (prvo uvajanje je bilo aprila) pazila. Drugič, pri skoraj dveh letih, je šlo skoraj gladko. Z vzgojiteljico smo se dogovorili, da se bomo šli obred HOP V NAROČJE. To pomeni, da sem ga slekla in preobula, da sva se poljubčkala, pobožala, potolažila, potem pa, ko so bila vrata v igralnico odprta, je šlo vse zelo na hitro. Vzgojiteljica je prihitela in ga veselo in z odprtimi rokami pozdravila, jaz pa sem ga HOP! predala v naročje. Gladko, veselo, zdaj kar sam skoči!
Moj mož nikoli ni bil v vrtcu, pazila ga je mama, ki je bila doma še v enim vrstnikom. Priznal je, da je imel v 1. razredu OŠ blazen problem z veliko skupino otrok, z nepoznavanjem pesmic in igric, ker jih pač tudi njegova mama ni poznala. Pogovarjala sem se s psihologinjo – ni nujen vrtec, vendar je takrat, ko je socializacija otroka z vrstniki del njegovega razvija, je zaželjen. Ali pa moraš to manjko kompenzirazi z rednim druženjem z vrstniki, da se bo navadil na upoštevanje sočloveka. Baje je idealno, da gre v vrtec pri treh ali četrtih letih, torej dve leti pred vstopom v šolo.
Eno je namreč ahtanje, kot je napisal Miki, drugo pa je tudi nudenje določenih vsebin. Tu je vrtec z izobraženimi vzgojiteljcami morda boljši.
POzdravček
Tina
Če mene vprašate ali otrok doma ali v vrtec sm za to da gre v vrtec.
Imava tri otroke od katerih sta dva še v vrtu. Vsi so bili v jaslih. Če bi takrat lahko bi dal otroka v vrtec takoj ko nebim bil v jaslih.
Drugače pa morate vedeti, da otroci, ki so doma so “mamini sinčki” in taki se res teško vključijo.
Babice se seveda upirajo temu mnenju, ker jih to “pomlajuje” vendar drage moje mlade mamice babice jih tudi razvajajo z sladkarijami, ki pa so “zeloo zdrave” za tako majhne otroke ali ne?
V vrtcu se naučijo reda saj njegovi vrstniki tudi to in ono naredijo (pospravijo mizo jo pripravijo za kosilo, so redarji..) To vem po svojih, ki nikakor niso hoteli pripraviti mizo za kosilo kaj šele pospraviti in zdaj se skoraj “stepejo” kdo bo prej pospravil, pojedel in tako naprej. Poleg tega vedno nekaj prepevajo.
ALI MISLITE; DA BI BILO PRI BABICAH ISTO?
NIKOLI razen, če ni neka upokojena vzgojiteljica pa še tista me gre v korak s časom.
GLEDE PREHRANE IMATE NEKAJ TEM VIŠJE DOVOLJ NAPISANO.