Gospa boly, nevem zakaj ste napisali, da se niste več nameravali oglasiti. Poskusite se na novo spuščati v situacije z novimi spoznanji, tako lahko samo pridobite. In brez skrbi, da sem imela jaz tudi že drugačne izkušnje :o)
Če smo iskreni do sebe in drugih, je tudi bolje urediti stvari pol leta ali leto prej kot nič. Nekdo mora rečt prav tistemu bolniku, ki morda misli da se za vsako bolezen dobi zdravilo… Tisti, ki se ne zaveda resnosti, ali pa se tako obnaša. Obrazi povedo mnogo. Nekateri pokrivajo svoj strah tudi s smehom. Kjer prevladujejo občutki , zaostaja razum-evanje. Ali pa vsi morajo samo mene razumeti, jaz pa ne moram drugih. Zato se včasih vtaknem tule v pogovor, kjer vidim nevarnost posploševanja.
Tisto „nakladanje“ je lahko tudi resnica, ki zadene, ali pa šokterapija, ja. Zdravniki, ki vplivajo na življenje in smrt, imajo tudi razširjeno odgovornost in druge izkušnje, kot jih ima tule posameznik.
Včasih so tudi nesporazumi, kot tule:
V Vaši situaciji očitno ni bila možna operacija; kirurgovo mnenje je bilo pravilno, četudi je potek bolezni lahko povsem drugačen. On – kirurg – ne odloča o tem, ali je indicirana kemoterapija, njegova pristojnost je samo v operativnih posegih….
Če pri kontroli napišejo, da je naslenjda kontrola čez 3 mesece, to tudi nič ne pove o stanju raka; to napišejo tudi tam, kjer ni nobene pomoči več.
Ne vem kaj ste hoteli s tem povedati, da če so se hodili ljudje zdravit v tujino in so zapustili dolgove, potem je treba o tem tudi kaj več vedeti. En primer mi je poznan, ko je bil pacient na najboljši poti, pa je sam zakrivil, ker je verjel napačnim ljudem – tistim našim prekupčevalcem, ki ponujajo alojo in podobne stvari, in pa bolnikom, ki nimajo iste bolezenske slike. Do tistih, ki so mu pomagali k uspehu, pa ni bil iskren. Mu kar ni šlo dovolj hitro. Če se ne drži integrativnega koncepta zdravljenja, potem škodi sam sebi; potem se morajo kemoterapije prestavljati, če ni dovolj imunskih celic, rak se opomore in pri oslabljenemu bolniku pride hitro do komplikacij.
——
Prrh, preden podtikujete onkologinji nečloveško, nehumano, neetično in nestrokovno ravnanje, se o teh izrazih informirajte. Kaj pa je nečloveškega pri temu, če se govori o smrti? In kako se mora govoriti o smrti? Nekateri so se naučili govoriti o neprijetnih stvareh, drugi ne. Mi delamo različne izkušnje in jih tudi različno interpretiramo, zato ne morete nekatere stvari trditi za drugega, saj njegovih izkušenj, izobrazbe, stroke, ne poznate.
lp in vse dobro!

Spoštovana gospa Boly, kako dobro vas razumem. Tudi sama doživljam sedaj podobno, ko se je moji ljubi mami čas iztekel. Premlevam vse besede, ki so bile izrečene, strokovne napake, ki so bile storjene tekom zdravljenja, vse se nabira. Ampak življenje je pač tako, čas je omejen, čeprav sem prepričana, da se nekoč zopet snidemo. Držite se in se še kaj oglasite.

Spoštovana Driva, najprej mi ne govorite, da kaj podtikujem, če ne poznate pomena besede, podtikati. Podala sem samo svoje osebno mnenje na ravnanje onkologinje. Po mojem mnenju, ki imam izkušnje iz stroke, je bilo omenjeno ravnanje neobzirno, v očeh-če si dovolim govoriti v imenu gospe Boly in moža (oprostite, če si dovolim preveč, gospa Boly)-pa tudi nehumano, saj je očitno oba precej prizadelo in zakaj bi nekdo prizadel še to psihično rano, ko jo sama bolezen dovolj, sploh glede na to, da kot pravi gospa Boly, sta bila z možem dobro informirana o poteku in stanju in prognozi bolezni in sta k onkologinje šla po upanje, po nove možnosti za zdravljenje, po karkoli, da premagaš bolezen.
Če govorim iz lastnih izkušenj, boli, če ti nekdo meče v obraz, da boš umrl, res je, umrli bomo vsi, ko pa se boriš za življenje s tako boleznijo, boli, ko ti nekdo ponavlja, da itak ni več kaj, ker boš umrl kmalu. Ko se spopadaš z rakom, si psihično zelo prizadet, ne le fizično, sploh, če je bolnik še mlad in boli, ko ti ne puščajo upanja, govorijo le še o kratki prognozi. Zatorej še vedno mislim, da je bilo ravnanje onkologinje neobzirno in nehumano, sicer bo na to bolj točno odgovrila Boly, vendar če se postavim v njeno situacijo….

gospa prrh,
Za vsakega je njegova situacija najhujša in večinoma tudi mislijo, da vedo, če nekaj vedo. Saj ne more biti res, da je vsaka situacija najhujša, samo za njega je najhujša. Morda je ta zdravnica doživela še hujše situacije. Kako lahko Vi podajate mnenje o človekovi osebnosti (onkologinji), če niste psiholog!

Zakaj pa potem ne napišite tako kot je: jaz imam problem s tem, da ona to tako pove… ne pa tako, kot ste napisali: “nikakor ni strokovno in če je strokovnjak na področju,”in “To je bilo s strani omenjene onkologinje totalno nečloveško, nehumano, nestrokovno, taki ljudje, bi morali to sami preizkusiti na lastni koži-“
Tole na hitro.
Vse dobro

Dr. iva,

vi želite na vsak način vsem po vrsti dopovedati, da imate le vi prav. Prehejate s tem, pa tudi, če se imate za nevem kakšno strokovno osebo s tega področja.
Ste morda vi opravili kakšen psihološki test? Predvidevam da ja, če ste zdravnica? Ste se kdaj sploh bavili z psihološkimi problemi svojih pacientov ali ste uveljavljali samo svoje strokovno mnenje, kaj se v telesu dogaja kot zdravnica? Tukaj je velika razlika.
Dojemite, da človek, ki se sooča z boleznijo sebe ali svojca ne more enakovredno razmišljati kot zdravnik, strokovna oseba, ki po daljšem delovanju v zdravstvu lahko celo potegne črto čez lastno statistiko – koliko jih je pozdravil, koliko jih ima trajne posledice in koliko jih je umrlo. Ko pa zapusti svoje delovno mesto, pa je zanj enako kot za kogarkoli drugega, pač pozabiš na probleme, bodo počakali do naslednjega dne. Verjemite, svojci, bolni in vsi taki o tem razmišljajo 24ur na dan in na to ne gledajo enako kot vi, ki vam to predstavlja vsakdanjo službo za kruh. Za vas je bolnik pacient, za nas je bolna oseba mama, oče, otrok, ki ga bomo trajno izgubili in smo psihološko prizadeti. Tukaj ne gre za npr. avtomobil, ki ga mehanik do naslednjega dne ne bo popravil ali pa bo celo ocenil totalko, pa naj gre na odpad.
Tovrste reči ima marsikateri zdravnik razčiščene in ne morete se obnašati samo “strokovno” in pisati izvide na papir. Smo ljudje, ne predmeti in vsak zase je drugačen. Vedeti pa moramo vsi, da če se odločiš postati zdravnik, kirurg da moraš sprejeti še marsikaj več, kot samo “pelji na odpad, totalka je”. Zdravniki niste znanstveniki za med štiri stene, imeti morate tako izjemno strokovno podlago kot hkrati znati z ljudmi, še posebej z ljudmi v stiski. In postati zdravnik ne pomeni le, imeti dober zicleder pri učenju temveč moraš v prvi vrsti biti človek, ki je tak poklic sposoben opravljati z vseh vidikov.
Moje mnenje je, tudi približno ni vsak za zdravnika in to je daleč najtežji poklic, biti strokoven in hrati human za najhujše primere. Sigurno pa zdravniki niste samo znanstveniki in kakorkoli vas leta dela v takem okolju oblikujejo z brezčutnostjo, se morate ves čas zavedati, da je vsak pacient nov začetek za vas in zanj. Im sem mnenja, da je ni službe na svetu, kjer je potrebna tako izrazita povezava med strokovnostjo in čutnostjo.

Pa ne bodite spet užaljeni in takoj nazaj napadati, ker ni vaše potrjeno. Raje premislite, zakaj ste le vi tista, ki mislite drugače. Sočustvujte z ljudmi, ne pa jih v že tako težki situaciji bombardirati z besedičenjem, “naj bo to vaše mnenje” itd.

Lep pozrav.

Spoštovana Luss, strinjam se z vsem napisanim. Zelo dobro ste napisali.

Res je gospa Driva, kot meni tudi gospa Luss, skušate na vsak način vsiliti svoj prav, saj očitno menite, če prav predvidevam, da imate zgolj vi prav in ste le vi strokovnjak na tem področju. Res je, da je za vsakega posameznika njegova situacija najhujša in verjamem, da onkolog pri svojem delu doživlja še “hujše” situacije, ampak vrednotenje je subjektivno, kakor vem in človek je v svojem bistvu žal egoist.
Kako lahko Vi podajate mnenje o človekovi osebnosti (onkologinji), če niste psiholog! – A torej na tem forumu ne sme nihče podajati svojega mnenja, ni forum namenjen izmenjavi mnenj in izkušenj? Smete torej zgolj vi podajati mnenje in soditi ljudi, kot očitate, da jih sodim jaz? In kako veste kaj jaz sem oz. nisem po profesiji?
Žal debata postaja nekonstruktivna, čeprav je tematika pereča in bi bilo smiselno slišati več pogledov na temo.

Ravno nasprotno,

nihče ne vsiljuje svojega mnenja ne vam ne onkologu ne nobenemu zdravniku. Razlikovati pa je potrebno izraze, “na vsak način imam jaz prav” in “mnogo mnenj v tej temi, ki pravijo, zelo smo bili prizadeti, da smo tako izvedeli…” iz tega pa potem sledijo izjave, “vi morate govoriti kaj je le vaše mnenje in ne, kaj ste pričakovali od zdravnika in ste bili zaradi njegovega izražanja prizadeti.” In iz tega se zdaj politizira, namesto, da bi odprli oči in pogledali, kaj je pravi problem, ki muči vse tiste, ki po tem forumu pišejo, da so prizadeti, ker jim je bilo tako povedano.
Iz kje vidite, da vam vsiljujem mnenje, govorim namreč o vsej množici zgoraj napisanega in želim poudariti, da so ljudje različni. Mogoče vam te besede vsiljujem, seveda ste se strinjali da ljudje nismo predmeti temveč čutna bitja? Ostajam pa mnenja, da če želiš biti zdravnik, potem pa se moraš poglobiti v psihologijo sprejemanja in se potrudi preceniti posameznika. Tukaj ne morete trditi in s polno paro zagovarjati, da je zdravnik prav ravnal, ko je direktno pribil na zid: 3 mesece življenja in lep pozdrav. Prav tako tukaj ne zagovarjam besed, da se ne sme povedati za bolezen in vsa mnenja, ki so bila napisana kako je prav in ni. Obstaja pa nek srednji okvir v katerem se pa le da predati sporočilo na human način.
Moti me, da enostavno nekateri ne dojemajo, ne glede na to kdo so in kaj so, da so ljudje različni in različno sprejemajo tako težka dejstva. In moti me, da v vseh zgornjih besedilih ne zmorejo izluščiti, da ne gre za brezglavo pljuvanje po tistih zdravnikih, ki so direktno izrekli besede, ki so večino očitno prizadele, temveč gre za to, da ljudje iščejo drugačen optimistično obarvan izrek, tudi če tega ne morejo pričakovati. In le kdo je na mestu, da nekomu lahko pove, vaš svojec ima še tri mesece življenja in hkrati, poda vse možnosti in stvar psihološko omili z čisto drugimi besedami.
To vam govorim z izkušenj: moja mami je bila konec, ko je samo izvedela za raka pri očetu, sama je vprašala koliko časa ima še. Pa ji je zdravnik odgovoril: poglejte gospa, pri tem raku je statistika takšna….. ampak, nikoli ne reci bobu bob, mogoče bo pa ravno vaš mož predstavnik tistih 30% ljudi, ki preživijo statističnih 5 let, poznamo celo primer, kjer je možakar že 10 let živ in je vse ok. Pustite našo zdravniško statistiko, poslužujte se vsega, kar je zdravo in bo njemu v pomoč. Stojte mu ob strani, to mu bo največ pomenilo. Ne vzemite v zakup, da mi zdravniki vse vemo, pojdite korak naprej, raziskujte vse, kar vam naša stroka iz različnih vidikov ne more dati. Tudi alternativno poskusite, ker vse je v psihi, pazite le, da ne bo ta škodljiva in vas bodo nategnili, mi pa smo vam vedno na voljo.
To so besede, ki se mi zdijo vsakemu dojemljive in ozadje njih ni neka težka študija psihologije in bi jih moral znati vsak strokovni izgovoriti. Nam je zdravnikov optimističen pogled na njegovo življenje dal enormno zagona in sem mnenja, da bi ga te besede dale še marsikomu. Pa res jih ni težko izrečti, mar ne? Pa tudi psiholog nisem, pa so vseeno čisto v mojem okviru dojemanja.

Soštovana gospa Luss,

kot sem že v zgornjem postu napisala Spoštovana Luss, strinjam se z vsem napisanim. Zelo dobro ste napisali.

Res je gospa Driva, kot meni tudi gospa Luss, skušate na vsak način vsiliti svoj prav, saj očitno menite, če prav predvidevam, da imate zgolj vi prav in ste le vi strokovnjak na tem področju. Res je, da je za vsakega posameznika njegova situacija najhujša in verjamem, da onkolog pri svojem delu doživlja še “hujše” situacije, ampak vrednotenje je subjektivno, kakor vem in človek je v svojem bistvu žal egoist.
Kako lahko Vi podajate mnenje o človekovi osebnosti (onkologinji), če niste psiholog! – A torej na tem forumu ne sme nihče podajati svojega mnenja, ni forum namenjen izmenjavi mnenj in izkušenj? Smete torej zgolj vi podajati mnenje in soditi ljudi, kot očitate, da jih sodim jaz? In kako veste kaj jaz sem oz. nisem po profesiji?
Žal debata postaja nekonstruktivna, čeprav je tematika pereča in bi bilo smiselno slišati več pogledov na temo.[/quote]
se popolnoma strinjam z vašim razmišljanjem. Tudi moja mami je imela čudovitega zdravnika, ki ni mrtvo-hladno metal v obraz statistiko, znal je sočutno predstaviti zadevo in ko smo ga povprašali po prognozi se je zadržal in rekel, da težko sodi, ker je statistika presplošna.
Gospa Driva pa bi morala dovoljevati (mislim, ne napadati) tudi drugačna razmišljanja, ki so očitno enotnejša, če sklepam na podobno razmišljanje kot ga imam sama in ga ima očitno tudi gospa Luss in verjetno še kdo.

Jaz sem zelo vesela, da si vsaj nekako lahko pomagamo. Meni ta forum veliko pomaga, tako strokovno, kot v takih temah, kot je ta.
Upam, da vsem tistim, ki niste bili deležni takih besed kot mi pri zdravniku, pomaga vsaj to, da izveste, da obstajajo strokovne osebe, zdravniki na visokih nivojih, ki mislijo drugače. In upam, da vam je moja napisana izkušnja, kot tudi od gospe prrrh in še marsikaterega vsaj malo pomaga broditi dalje in si vlivati moč za boj proti tej hudičevi bolezni, tako to velja za zdrave, kot za bolne.
Še dobro, da smo tukaj vsi taki, ki nam pomaga, da si izmenjamo mnenja, meni je zelo grozno pomisliti na vse tiste, ki se zaprejo vase in izkušnje ne delijo. Meni to dosti pomaga, prav tako sem vesela karkšnega koli mnenja o možnem zdravljenju, o brodnji krize in vsega.
Lahko rečem, da se takole definitivno znebiš občutka, da si sam v taki godlji in zakaj hudiča se meni to dogaja, svet okoli zgleda pa rožnat.
Podpiram to, da se čimveč piše in izpove, meni to pomaga in sem mnenja, da tudi komu drugemu.

Pozdrave in dajmo se boriti! Če ne drugače, vsaj veš, da si naredil vse kar se je dalo. Po toči zvoniti je prepozno.

Gospa luss, gospa prrrh,

Hvala vama za vajino podporo, razumevanje, sočutje…… Vse sta zelo dobro, lepo napisali, z vsem se zelo strinjam.

Gospa driva,
Pravite: “Ne vem kaj ste hoteli s tem povedati, da če so se hodili ljudje zdravit v tujino in so zapustili dolgove” – me čudi, da ne veste, ker mislim, da sem napisala dovolj nazorno.
Stavek onkologinje, ki sem ga citirala: “ne, kje pa, to samo nakladajo, ker nočejo naravnost povedat, ljudje so hodili tudi v tujino, prodajali hiše, pa ni nič pomagalo”, je bil moj odziv na vašo trditev, ki ste jo zapisali 9.8.: “Dejstvo je, da je marsikdo prav iz tega vzroka, ker so mu povedali koliko časa še ima, mobiliziral vse svoje moči in tudi ozdravil”. Onkologinja je zgoraj citirani stavek izrekla po tem, ko je možu napovedala …………, in po tem, ko jo je vprašal, kaj pomeni to, kar je napisal kirurg (da bo operacija ev.možna po kemo.). Poudarjem, to je rekla, brez da bi on omenil kakršen koli pomislek o kakšni drugi možnosti ali vprašal o obstoju česarkoli drugega ……… – Vse to sem tu 11.8. tudi zapisala! – Torej, ga je poleg napovedi ………. še vnaprej opozorila, da se ne izplača ničesar poizkusiti oz. mobilizirati moči …….(kot ste vi zapisali), ker bo tako ali tako, v mesecu ali dveh, umrl.
In ne vem, zakaj mi pišete: “V Vaši situaciji očitno ni bila možna operacija; kirurgovo mnenje je bilo pravilno, četudi je potek bolezni lahko povsem drugačen. On – kirurg – ne odloča o tem, ali je indicirana kemoterapija, njegova pristojnost je samo v operativnih posegih”. – Dvoma v kirurgovo mnenje jaz nisem nikjer izrazila in tudi onkologinji ga nisva izrekla, ker ga tudi nisva imela in, da operacija takrat ni možna, sva vedela. Gospa driva, jaz vem in tudi moj mož je vedel o čem odloča kirurg in o čem onkolog! – Še enkrat, na moževo vprašanje, kaj pomeni zapisano, je bil njen odgovor, da je to, kar je kirurg (njen kolega) zapisal, samo nakladanje …………..
In, ali ste v mojem pisanju kje zaznali, da se morda moj mož ni zavedal resnosti bolezni in mislil da zanjo obstajajo zdravila ….. ?- Zelo dobro se je zavedal resnosti bolezni in dobro je poznal prognozo – tudi to sem tu že zapisala ………….

Nisem brala vsega, ker enostavno nimam energije. Vidim pa, da nas je svojcev dveh vrst.

Moja mami, ki niti ni stara, je diagnozo/prognozo/stanje slišala sama od svojih zdravnikov. Nato sem stvari od nje izvedela jaz – hči in nato od naju ostala družina. Tisti svojci, ki ne veste kako staršem razložiti kaj se z njimi dogaja imate očitno starše, ki so že precej v letih, če zdravstveno stanje zdravniki najprej z vami predebatirajo. Pri nas je šlo drugače.

Tako imamo svojce, ki skušamo razumeti bolezen/stanje in svojemu bližnjemu vse čim bolj olajšati, pomagati, ugajati… Sploh jaz, ki mi je mami ne samo mami, ampak prijateljica, jo razumem, sem vsak dan z njo in vem kaj ji ustreza in kaj ne.

Potem so pa drugi svojci, taki, ki najprej vidijo svoj bolečino, tisto “kar se njim dogaja” in ne zmorejo razumeti kako to doživlja njihova hči/sestra/teta… In ne vedo, da hujša ker ne more jesti, ne da noče, in da rada spi in rabi svoj mir, ne pa kup obiskov….

In kar se tiče prognoze – zdravniki časovnega okvira niso dali, moja mami sluti svoje. Je pa nekaj – včasih bi bilo boljše da člani družine ne bi vedeli kako in kaj, ne sam bolnik. Včasih imam namreč občutek, da jo kdo gleda kot da je že mrtva, samo zato ker pač ne bo živela še 20 let… pa ni mrtva. Tukaj je, zdaj, zasluži si uživati…

Čutim se dolžna podat obrazložitev na stavek, ki ga je zapisala gospa Eli_: – moja mami ni bila stara, bila je v poznih petdesetih, bila je zelo energična, bistra in polna življenja in razumevanja. jaz sem za diagnozo izvedela prva, ker sem zadeve poznala in sem vedela predno so zdravniki zadevo potrdili. Mami je bila nato seznanjena z vsem potekom bolezni, z vsem zdravljenjem, z vsem progresom, razen o časovni komponenti z njo nismo govorili, ker smo zdravnikom tako naročili, nato pa je tudi časovni okvir preživela precej in statistika tako ali tako zanjo ni bila več veljavna.
Se pa tudi strinjam, da so svojci, ki najprej ali celo zgolj vidijo samo svojo bolečino, tudi to smo izkusili v naši družini in gledajo zgolj nase.
Kako dobro vas vse razumem, sem šla čez vse to in moram rečt, da te vse to zelo spremeni, na življenje začneš gledati drugače….

Meni je ta del najtežji. Kako nekako uskladiti to, da ne bo izpadlo, da se ostali bolj sekiramo kot naš oče. Po eni strani sem jezna, ker bi on sam lahko naredil več, po drugi ga moram hočeš/nočeš razumeti, da je to njegova bolezen. Spet naprej pa menim, da bi mogli vsi skupaj potegniti kompromis na način, da se vsi borimo po najboljših močeh, ker ne izvzemam tudi psihe vseh svojcev, ki gremo čez te stvari.
Me pa zelo boli to, da se dostikrat pretegnem na pol zato, da nekaj zbrskam, on pa mene nazaj nahruli, kaj se vmešavam. Tudi to se mi ne zdi korektno od njega, ne glede na to, da je on tisti no.1 šibki člen. Meni namreč še zdaleč ni vseeno in je razlika, ali to iščem za nekoga tretjega ali za svojega najbližjega.
Tukaj imam zgodbo sosede pri mojih starih starših, gospod dobi raka na želodcu in jetra so uničena, bori se 8 mesecev, ves ta čas je ona na trnih, z grozo sem jo poslušala, kako hudo ji je bilo ob vsem kar je doživela ob njegovi bolezni in umiranju. Nato postaja njej čedalje bolj slabo, pa nobene krvi v blatu itd… in gre na gastroskopijo in odkrijejo še njej raka na želodcu. Sama trdi, da je to sigurno posledica sekiranja zaradi opazovanja moža. Njej so želodec uspešno odstranili in gospa je sedaj čisto ok. Ko pa sem jo malo spraševala o občutkih pa pravi, da je bilo neizmerno težje gledati svojega moža kako se matra, otroke in vnuke, ki so žalostni, ki poskušajo storiti vse kar bi lahko, kot potem, ko je sama dobila diagnozo rak. Pravi, da se zase sploh ni tako sekirala, govorila si je, bom prebrodila in se borila in uspelo ji je.

Te izkušnja mi je dala kar zelo misliti, da je tudi pr svojcih prisotna huda groza ob vsem tem in ni za govoriti, da samo nase gledajo in kaj bo ko bodo ostali sami. Ne rečem, da se to ne dogaja, ampak vendar priznam, da kdaj razmišljam tudi o tem, kako bomo, ko bo, če bo, ker mi bomo tisti, ki bomo nesli zaznamovano štafeto dalje. Pa niti ne mi otroci, temveč mami, ki bo ostala sama in ni enako, tudi če jaz ves čas okoli nje skačem, kot če ima poleg moža.

Povem pa naj še, da nam je leto nazaj umrla 88 let stara teta zaradi gangrene na nogi. Bila je deloma dementna, ves čas je imela željo da umre, ker je ob svetlih trenutkih demence vedela, da nikoli več ne bo mogla sama na trg, v cerkev in take malenkosti. Pa sem se odločila, da ji ne povem, kaj ima in da ni pomoči ter da ima še teden življenja v izjemno težkih mukah. Tekla sem po domu upokojencev gor in dol, da sem našla medicinsko sestro, ki mi je dala Tramval, dala sem ji ga kapljico več, kot mi je naročila, pred tem štamprl šnopca in ni mi žal, da sem storila tako. Teta se je takrat zaradi zdravila umirila in lahko je zaspala. No čez dva dni je umrla, ker se ji je gnoj razširil na pljuča.
Res je odvisno od posameznika, kako vse skupaj teče. Borimo pa se le vsi, po najboljših močeh.

Spoštovana gospa Luss,

Moram se odzvati, ker sem se tako zelo našla v gospe, ki jo opisujete, ki je po moževi smrti tudi sama dobila raka.
Ja, res je, tudi jaz sem zase prepričana, o tem sem že veliko in pogosto razmišljala, da se v primeru odkritja take diagnoze, zase ne bi in ne bom sekirala.
Moje trpljenje, gledati ljubljenega moža, ki se je tako boril, in jaz z njim, in nazadnje, gledati kako v mukah ugaša, pa mu nisem mogla pomagati, je bilo zame neizmerno, neprimerljivo …………. V trpljenju je dvigal roke in prosil “pomagaj mi, pomagaj ………”, pa sem bila nemočna. – Zame so to takšne bolečine, se jih ne da opisati ………. in jih ne bom nikoli prebolela …………………
In neizmerno me boli, ko slišim mnenje, da svojci gledajo samo nase, so sebični, neiskreni ……………..

Res je, zelo boli, ko svojemu ljubljeni mami/možu/svojcu ne moreš pomagat, ko bi storil karkoli, samo da bi bilo bolje, ko bi se tudi namesto njega uležal v posteljo in prevzel bolezen. Sploh če ima tako voljo in željo do življenja. Moja mami je imela neizmerno.
Žal res obstajajo svojci, kot sem rekla , tudi v naši družini so bili taki. Ko je mami kdaj pojamrala, da jo kaj muči, so takoj našli svoj problem, ki je bil ogromen nasproti njenemu, ji je nekdo od svojcev celo rekel, da vse to kar ima ona je malenkost in naj se neha pretvarjat. Nekateri so travmirali, da kako kruto je, ker morajo biti del te zgodbe, da kako kruto je, ker je pogreb ravno na njihov rojstni dan, kako nesrečni so zato in kako bogi, da mi najožji, ki smo jo izgubili, da to ni nič, bogi so le oni in podobno….

Vas zelo razumem gospa Boly in res se včasih sprašujem, kaj hudiča se to dogaja.
In veste kako, toliko ste dala čez in prav tako marsikdo drug, pri vsakem je bilo drugače, nikjer pa nič lepega, da je res zadnja stvar, da bi si dopustili sploh razmišljati o kakšnih takih izjavah, mnenjih in očitkih. Naj reče kdorkoli želi, ampak če si dal kaj takega čez, sigurno ne moreš razmišljati kot lampa ob cesti z glavo čez zid.
Meni zelo pomeni, da se najdemo podobni in če ne drugače si pač mi stojimo ob strani, pa četudi se dejansko ne poznamo!

Gospa Luss,

Naj se dotaknem še Vaših težav s hudo bolnim očetom – polnoma vas razumem, da vam je zaradi njih zelo hudo. Naj povem, da sem od kar nekaj svojcev, ki so šli skozi to, slišala, da so takšne težave, predvsem in zlasti pri starejših, kar zelo pogoste.
Skušajte se z njim mirno pogovoriti, tudi večkrat ponoviti, in kot ste že sami rekli, narediti kakšen kompromis, in če ne gre “stisniti zobe” in razumeti, da so rakovi bolniki v zelo težki duševni stiski.

Hvala za podporo.
Kdaj je oči super za pogovarjat, vse sprejme, kdaj ima pa take trenutke, da nas vse nekam pošlje. Če se le da, vztrajam non stop in poskušam sprejemati kompromise. Žal mi je edino to, kot pravite, da je to večinoma težava starejših, kar sem tudi sama pri naših starejših jasno opažala, on pa ima 57 let in moral bi imeli več volje do življenja. Jaz bi pri njegovih letih z veseljem pričakovala še dejanja, npr. čakala vnuke, opazovala otroke pri poslovnih uspehih, gradnji njihovega življenja. Da ne omenim, da imam dosti mlajšega brata, 18 let ima in sicer niti približno ne deluje tako mlad, pa vendar je pred njim še praktično vse in on kot oče, bi se moral truditi tudi zanj.
Upajmo, da bo čimveč kompromisov, jaz nikoli ne obupam, čeprav moram pa priznati, da me to užalosti, čeprav njemu tega ne pokažem na tak način kot npr. tukaj na forumu!

Gospa prrrh,

Tako kot vaša mama, si je tudi moj mož neizmerno želel živeti, želel živeti tudi s to kruto boleznijo, vsaj še kakšno leto ……………. Vendar mu ni bilo dano ……….
In ja, tudi meni so zelo znani taki primeri, kot ste jih vi opisali, tudi v sorodstvu, ko ljudje vidijo le sebe, ko so njihove težave največje pa čeprav sploh niso težave. To človek, ki je izkusil, nekaj res hudega, težko posluša, ga boli in ne more razumeti …………

Spoštovana gospa Luss,

vašega očeta morate razumeti. Bolezen, sploh ko napreduje človeka zelo postara, tako fizično kot tudi mentalno. Moja mami se je samo v zadnjem pol leta postarala za najmanj 20let. In sam svojega telesa in svojih omejitev ni navajen, verjetno se počuti starega 57let, vendar telo in um ni in je težko sprejet, da sedaj pa rabiš jesti drugačno hrano, ne moreš biti več tako telesno aktiven kot prej ipd in to ga verjetno žre, zato včasih nerga na vas. Verjetno se veseli uspehov otrok in čaka svoje vnuke, ampak najbrž ne upa pokazati, ker se verjetno zaveda svoje omejitve-časovne zaradi bolezni in ga to boli. Tudi moja mami mi ni nikoli rekla, kako čaka mojega otroka, do zadnjega meseca, ko mi je rekla, da kako bi ga rada doživela, ampak sedaj ve, da ga ne bo nikoli spoznala. Oboleli prestajajo zelo težko psihično situacijo in je to težko razumeti svojcem, sploh če se le ti nočejo odpreti. Tudi moja mami se je zadnje mesece precej zaprla…..

To imate popolnoma prav.
Pri mojem očetu se to vleče že več kot 10 let, odkar je zaradi stoje prebolene pljučnice in prepoznega odkritja dobil neozdravljivo srčno popuščanje. Do takrat je bil športnik, potem pa kar naenkrat popoln preobrat, pa še službo je takrat izgubil. Takrat se je zaprl in res, kot pravite, postaral. Ni hotel obleči niti kratkih hlač, da ne bi videli počrnele žile zaradi popuščanja.
Pa je vladal pesimizem in nejevolja skoraj deset let, dokler ni šel v invalidski pokoj zaradi srca in se mu je srce zboljšalo za 5 krat in sedaj lahko namesto 200m prehodi 4 km, gre na kolo za 25 km itd… to mu je res vlilo veliko energije, ker drugače bi rak naredil le še piko na i.
Zelo mi je žal, človek gre v pokoj, takole se mu neozravljivo popravi na skoraj normalno, pa ga udari nova stvar, še hujša.
Vsake toliko imam občutek, da ga drži pokonci le to, da sedaj fizično zmore več kot prej, pa ima raka. S tem pozabi na bolezen, kakor pa je kakšen slab dan, ga tišči, ali ima slabost, ki sploh ni povezana z rakom, pa gre vse takoj nazaj v globine.
Tako vsi mi lovimo te pozitivne trenutke in takrat se marsikaj tudi pomenimo. Kot pa ga poznam, pa bo hudo, če ga bo bolezen še v drugo priklenila na ležanje. Marsikje sem brala, kako te stres lahko pokolje ali pa obvladovanje njega drži pokonci. On je čisto drugačen, ko se počuti ok, nihče nebi niti pomislil, kaj se vse v njegove telesu dogaja.
Kot pravite, vse moramo razumeti, oziroma vsaj poskušati razumeti.