V tedenski strukturi treningov tekača na dolge proge naj ne bi manjkal tako imenovani dolgi tek. Predstavlja najdaljši tek, ki pa je tipično nizke intenzivnosti. Osnovni namen je povečevanje aerobne vzdržljivosti, poleg tega pa se z dolgim tekom navaja telo, mišice, vezi, metabolizem… na dolgotrajen napor. Dolgi tek včasih imenujemo tudi »maščobni tek«. Pri dovolj nizki intenzivnosti namreč telo kot »vir goriva« porablja maščobe v telesu, šele ko intenzivnost naraste, preklopi na glikogenske zaloge (ogljikove hidrate). Pomeni, da je za »kurjenje maščob« potrebno teči zelo počasi, a zato precej dolgo (tipično uro in pol ali več), kar je gotovo dobrodošlo za vse, ki bi si želeli ostati brez kakšnega grama maščobe. Ravno zaradi svoje dolžine pa dolgi tek zahteva vmesno pitje in, po p otrebi tudi dodajanje, ogljikovih hidratov (gelov). Boljši tekači naj slednje poizkusijo zreducirati na minimum. Za izkušene tekače velja, da ni narobe, če se v dolgi tek vključi kakšen klanec ali vmesne vložke kratkih pospeševanj do šprinta. Na ta način se pridobi dodatno dodano vrednost treninga. Za vse pa velja, da je dolgi tek idealen za praznjenje glave, razmišljanja in uživanje v naravi. Priporočajo se športni copati z malo večjim blaženjem, razne vetrovke pa odsvetujem. Pri dolgem teku v skupini pa je potrebno biti previden, da nas ne povleče v previsoko intenzivnost, s čimer posledično dolgi tek postane drugačne vrste trening.