Dojenje ponoči
Lep pozdrav KarmenM!
Moj sonček bo ta teden dopolnil eno leto. Še vedno se pridno dojiva popoldan, zvečer in ponoči. Tu pa nastane problem. Mali sonči se doji tudi 5x do 7x na noč. To celo mojo porodniško pač ni bil problem, ker sva poležala zjutraj malo dlje. Zdaj pa hodim v službo in zjutraj vstajam.
Po enem mesecu sem že pošteno zbita. Sonček spi pri naju z možem polovico noči. Prvi del noči pa prespi v svoji posteljici. Z možem sva poskušala že vse živo.
Zavedam se, da dojenja ponoči ne potrebuje, da gre najbrž za občutek varnosti. Samo ne veva kaj naj storiva. Če ga dvigne mož začne tuliti kot nor in se popolnoma prebudi in “shisterizira” ter kliče mami, mami, mami. Čudno se mi zdi, ker z možem ogromno časa preživita skupaj. Mož sodeluje pri vsem: previjanju, igranju, hranjenju, celo kopanje je samo njuna domena, tako da ne vem zakaj se tako joče, če ga ponoči dvigne on. Tudi pri uspavanju je ista pesem. Čim zapustim prostor se prične jokati. Z možem sprašujeva kaj naj storiva, da bi se lahko vsaj eno noč pošteno naspala. Na stekleničko z mojim mlekom pa ni za misliti, ker ne mara stekleničk, ne dudic. Nesladkan čaj in vodo pije izključno in samo iz kozarca.
LP
Pia
Draga Pia,
verjamem, da vam je težko, ko je po neprespani noči potrebno v službo. Torej – dobrodošla v svetu “zombijev” – neprespanih staršev. Sama sem skozi moje tri mulčke ugotovila, da nima prav nobenega smisla, da se bojujem z mlini na veter. Otroško spanje ni vedno po meri odraslega in ko sem se s tem sprijaznila, smo imeli že precej manj težav… Škoda, da naši dojenčki nikoli niso programirani na starševski čas in bi nas zmogli razumeti, da tudi starši potrebujemo nekaj spanja. Pomembno je to, da se zavedate, da tako malega otroka definitivno ne razvajate, če se odzivate na njegove potrebe, zato naredite tako, da bo vsem v vaši družini najbolj prav.
Čudežnega recepta za nočno spanje vašega otroka vam žal ne morem dati. Možnosti, načinov “treninga”, uspavanja, knjig o uspavanju je na tem svetu nešteto, toda sama trdno verjamem, da bi tisti, ki bi našel čudežni recept za nočno spanje naših otrok bil hudo bogat človek. Res je, da večina zdravih enoletnih dojenčkov ne potrebuje nočnega dojenja zaradi prehrambenih potreb. Toda, kakor ste že sami ugotovili – dojenje je še veliko več – za odžejanje, za cartanje, za varnost materinega naročja (ne, ne – žal očka ponavadi ni dovolj dober), sesanje toplega mlekca otroka pomiri, da mu uteho, da se varno zaziba nazaj v sen, išče ljubezen, telesni stik z materjo, ugodje,…
Sami ste že našli eno od rešitev – da otrok prespi del noči v svoji posteljici, nato pa se preseli k vam, v družinsko posteljo. Pol “terapije” je torej že storjene, saj bi vam bilo še težje kar naprej vstajati in dojiti sede, zato ste si otroka vzeli v svojo posteljo. Če vaši družini to ustreza, je to v redu.
Starševstvo se ponoči ne neha. Nikoli več. Pa tudi neprespanih noči bo še veliko: ko bo otrok bolan, ko bo šel prvič na rave, ko bo prvič imel avto, ko bo šel prvič punco na morje,…hm… ali bomo kot starši sploh še kaj (pošteno) spali?
Nekaj predlogov drugih staršev:
– preverite, ali otroka zebe ali mu je vroče
– poskrbite, da bo prostor, kjer spi otrok dobro prezračen in da zrak ne bo presuh (sploh pozimi, ko kurimo s centralnim ogrevanjem), prostor naj tudi ne bo pretopel
– vzemite ga v svojo posteljo, s tem odpade problem vašega zbujanja in vstajanja
– če imate “divje” noči, poskrbite za SVOJ počitek tudi podnevi, ko otrok počiva, se vlezite zraven, stisnite ga v naročje in mu ponudite svojo bližino in toploto
– otroka ne puščajte, da bo ponoči zaspal sam in v joku, saj se bo v življenju že prezgodaj naučil le tega, da prezpogojna ljubezen ne obstaja in da se ne more zanesti celo na lastnega očka in mamico
– če vam srce govori, da pohitite k otroku, ki vas potrebuje ponoči, ubogajte svoje srce
– problem spanja in nočnega hranjenja se najbolje lotite tako, da poskrbite, da boste vi in vaš partner imeli čimmanj prekinjeno spanje. Otrok naj vam bo čimbliže, v isti postelji ali v posteljici poleg vaše.
– otroka podojite in/ali dvignite takoj, še preden se popolnoma razbudi
Spalne navade otrok so zlata tema vseh knjig o vzgoji in negi otroka toda dejstvo je, da je otrok ko končno pride nekaj, na kar od začetka nismo navajeni in nam poruši naš vsakdanji ritem in s tem posredno tudi varnost in gotovost, ki smo jo živeli prej. Otroci so si različni in način, ki je pri nekomu uspešen, je pri drugem lahko popolnoma zgrešen. Samo vi in vaš mož sta lahko strokovnjaka za svojega otroka in poskusita sama presoditi, kaj vama in vaši družini najbolj ustreza in se pač prilagoditi svojemu otroku, tako da boste VSI zadovoljni.
Toplo vam priporočam knjigo dr. Williama Searsa: Nighttime Parenting : How to Get Your Baby and Child to Sleep (The Growing Family Series), 1999.
p.s. čez nekaj mesecev (ja, vem ZDAJ je tole slaba tolažba) bo vaš dojenček že toliko star, da se bo z njim določene stvari dalo tudi pogovoriti in bo že znal razumsko sprejeti utemeljitve. Pri našem najmlajšem (največjemu družinskemu nespančku) je bila v tej starosti najbolj uspešna metoda: “ljubček, ko je tema dojke spijo in počivajo zato ponoči dojenja ni”. Včasih je bila uspešna, včasih ne, toda dejstvo je, da je začel prav spati šele po 18. mesecu, cele noči pa prespi (občasno) šele sedaj, po 21. mesecu… Seveda, pa ni nujno, da bo pri vas tudi tako – v pozitivnem smislu seveda.
Uh, Karmen, kako sem se (ponovno) razveselila tegale odgovora!
Mi je namreč že zmanjkalo idej, kako drugim razložiti, da se našega petnajstmesečnega Filipa pač ne da navaditi oziroma naučiti, da bi celo noč prespal. In da zato, ker okoli polnoči, ko ga preselim v “ta veliko” posteljo, da je čimbližje”zizi”, ne bo nič bolj razvajen mulček.
Janja