Dojenje
Pozdravljene mamice!
Čeprav je o dojenju že veliko napisanega, me zanima, kako ste premagale začetne težave v zvezi s tem (če ste jih imele – pravilno pristavljanje, sesanje, mastitis,…)?
Jaz si namreč zelo zelo želim čim dlje dojiti, pa se bojim, da ne bi prehito obupala, če bi šlo kaj narobe….
Hvala, Vesna
Trije otroci, tri zgodbe. Eno manj uspešno (7 mesecev, a od 6.tedna s pomočjo Aptamila 1) in 2 uspešni dojenji (15 mesecev in 3 leta).
Ko je rodila 3440g težka in 58 cm dolga Zala, nisem pomislila, da bi mi dojenje lahko povzročalo težave. V materinski šoli so nam takrat še svetovali dojenje na 2 do 3 ure, pristavljanje 5 minut na eno stran, 5 minut na drugo in zdravo. Nisem pa mislila, da se bo rodil zaspan dojenček, ki bo trikrat povlekel in spal naprej. Če se mu je pa že ljubilo prav počasi vleči, sem jaz poskušala diktirati tempo. Strašansko suha je bila in je še sedaj (8 let, 145 cm, 25 kg). Ko sem ji pri šestih tednih prvič ponudila Aptamil 1, je v 5 minutah po dojenju popila 100 g in nato prespala celo noč (od 20. ure do 7.ure). Kakšen udarec moji samozavesti! Po tistem sem si vedno manj zaupala, kljub temu smo z dojenjem z asistenco vztrajali do 7. meseca, ko ni marala ne dojenja ne asistence in je z mleko kljub vsem našim naporom prenehala piti (Milumil, Hipp 2. Pomurka, razredčeno kravje mleko). Tudi danes ga ne mara.
14 mesecev za Zalo se je rodila Mariša, težka 3190g in dolga 52 cm, požrešna kot vrag. Tudi danes je močna. V prvem mesecu je pridobila 1700g, imela je strašanske krče. Nikoli ni bilo potrebno dodajanje. Res pa je, da se je prve mesece dojila noč in dan. Ni bilo ritma, ni bilo reda, bilo je eno samo dojenje z občasnimi sprehodi (ko je v vozičku tulila). Pri 6 mesecih je njena teža (8700g)presegla težo 20 mesecev stare Zale (8200g), se je pa takrat že plazila, samostojno stala pri 8 mesecih in shodila z 10. meseci.
Pri sinu je bila zgodba zelo podobna Marišini s to razliko, da je bil spet zelo droban in je 10 kg dosegel šele pri dveh letih, dojila pa sva se malo manj kot 3 leta.
Moje izkušnje so zlasti naslednje: pri dojenju ni pravil, ni ritma in urnika, oziroma urnik postavlja otrok sam. Prve mesece lahko traja dojenje ves dan. Če so pri pristavljanju težave, je potrebno poiskati pomoč takoj (sestre v porodnišnici in to večkrat). Pristavljanje je potrebno začeti takoj v porodni sobi (če ne gre za carski rez). Zelo pomagajo izkušnje svetovalk za dojenje. Mastitisa nisem imela nikoli, sem pa pogosto izbrizgavala mleko, saj smo pri sinu zaradi alergij tudi kašice do drugega leta pripravljali iz izbrizganine. Nikoli nisem utrjevala bradavic, kot še vedno lahko marsikje preberemo. Dojiš lahko kjerkoli, ko kuhaš, pospravljaš, telefoniraš, igraš jamb in tarok. Malo karikiram, ampak skoraj tako je to pri nas izgledalo. Poskrbi, da bodo po dojenju bradavice suhe. Predvsem pa, ob primeru začetnih težav (verjetno jih ima veliko mamic, a se nanje različno čustveno odzivajo) ne obupaj, saj je dojenje ena največjih naložb v otrokovo prihodnost.
Oprosti, ker sem sem se tako razpisala, a me še vedno prevevajo občutki ganjenosti, če se spomnim na ta obdobja.
Pozdrav!
Nina
Nina
Pri prvi deklici je dojenje lepo steklo, brez težav sva se dojili. Ker pa sem bolj poslušala druge sva z dojenjenjem končali pri enem letu. Sicer se je deklica sama odstavila, je pa res da je uporabljala tudi stekleničko. Pri drugi pa sva imeli na začetku kar nekaj težav. Najprej sem dobila žulj od sesanja potem sta mi razpokali obe bradavici. Po dojenju, ki je bilo zelo boleče, sem si osušila in namazala rani, kmalu pa je sledilo ponovno hranjenje saj je bila zelo ješča. Kar nekaj mesecev sem jo imela skoraj vedno ” priklopljeno”. Potem je najino dojenje postalo, v obojestransko veselje, nekaj najbolj prijetnega. Pri vstopu v vrtec sva se podojili zjutraj in ko smo prišli domov je komaj počakala da sem se slekla.Na žalost sem po letu in pol dojenja dobila prvi mastitis, ki so mu v pol leta sledili še trije, ker sem morala vse tri zdraviti z antibiotiki sva končali z dojenjem pri dveh letih.
Vztrajaj dokler bosta oba zadovoljna in prisluhni otročku, ne glej na uro in presliši vse “dobronamerne”nasvete do kdaj in kako naj bi se otroci dojili. Edini odgovor je dokler in kadar jim paše. Seveda pod pogojem, da se pri dojenju dobro počuti tudi mama. Pa srečno !
Sine se je dojil do drugega leta, odstavili smo ga proti njegovi želji, vendar brez travme – za nekaj dni je šel na počitnice k babici, mamica pa je s tabletami odpravila mleko in je bilo.
POvedati pa sem ti hotela to: rodila sem s carskim rezom, mojega otroka nisem videla vse do naslednjega jutra, ponoči ni bil z menoj v sobi. Tako sem po vseh tistih pravilih čimprejšnjega pristavljanja bila verjetno obsojena na neuspeh. Na začetku je bilo res težavno. Mali ni hotel pravilno zagrabiti, sploh se mu ni dalo odpreti ust, V treh dneh je zgubil toliko, da mi je pediatrinja zagrozila, da bo šel na infuzijo, če ne bo v enem dnevu dobil nekaj nazaj. To je bil dan, ko so me z intenzivne prestavili na redni oddelek. Pazi zdaj! Otroka sem imela čez dan vseskozi pri sebi, ko je samo odprl ustka, je dobil noter mojo bradavico, Sesal je kot zmešan, dojenje je steklo. Prvi dan je dobil nazaj 100 gramov, potem pa vsak dan v porodnišnici še 70. V enem mesecu doma se je zredil za kilogram. Smo bili pridni! Nisem mu določala nobenega urnika, pil je, kadar je hotel vse tja do tretjega meseca, potem si je sam nekako uskladil urnik.
Torej: zgodba s srečnim koncem!
Tina
Pozdrav!
Meni je najbolj pomagal nasvet mamice v porodnišnici, svetovala mi je, naj si pod toplim tušem masiram dojki in izstiskam mleko, tako se je namreč še dodatno več tvoril pa tudi do zastojev ni prišlo.
Ko boš doma pa velja, da si čimbolj spočita, naj ti kdo pomaga, toliko da dojenje steče, pa lepo spi ko bo spal dojenček. Jaz tega žal nisem mogla, ker sem “picajzastla”, pa sem mogla non stop nekaj pospravljati…pa mi je skoraj mleka zanjkalo. Ko sem se psihično in fizično umirila pa je bilo sreče na pretek…veliko mleka in srečen otrok.
Pa srečno, upam da sem pomagala.
Res kolikor otrok, toliko zgodb.
Pri meni se je pri obeh hčerkah ponovila zgodba z do krvi razpokanimi bradavicami. Pred 14 leti so sestre samo zmigovale z rameni, dokler me ni enkrat dobila glavna s hčerko na prsih, od ust ji je tekla sokrvica, kri in malo mleka, meni so pa solze od brade kapljale. Še danes imam v spominu bolečino, ko je lačna zagrabila za bradavico, se mi je zdelo, da mi vleče mleko direktno iz malih možganov. Takrat so mi sestre prinesle nek rumen sprej, s katerim sem se po vsakem dojenju pošpricala. Tudi zdaj pri mlajši pred dobrima dvema letoma ni bilo nič drugače, le da sem tokrat že vedela kaj me čaka in nisem pustila, da me ima hčerka za dudo ( zato jo pa po moje vleče še sedaj), mazala sem se z bepanthen kremo, ki mi je zelo pomagala in jo priporočam. Bradavice so mi sicer vseeno krvavele, vendar je zadeva trajala samo kak teden, potem se je pa umirilo. Nikakor vas ne želim odvrniti od dojenja, želim le, da boste kljub morebitnim težavam vztrajali. Meni je sicer obakrat (v 6 in 8 mesecu) mleko preprosto usahnilo, za kar mi je žal, pa ni bilo pomoči. Pri obeh sem pila tudi čaj za dojenje, ki mi je kar pomagal, če se mi je zdelo, da imam premalo mleka (dobite ga v lekarni). Kar se reda tiče pa tako ali tako vsako dete postavi svojega. Edino nečesa sem se držala – če sta se (predvsem mlajša, ki je bolj živa) ponoči oglasili sem vedno takoj vstala, jo vzela k sebi v posteljo in jo v polsnu nahranila in podrla kupček, ter jo vrnila v njeno posteljo. Ne čakajte da se dete do konca stuli, ker potem tudi jedlo ne bo, pa še cela hiša bo pokonci od takšne “vzgoje”. Pri takšnem ravnanju se ne zdramite povsem ne vi in ne otrok in je morda malce lažje prenašati vstajanje. Lahko, da bo tudi včasih prespal pri vas, pa kaj. Jaz na žalost tega ne prenašam najbolje, tako da se že dve leti in pol trudim, da bi naša Gaja spala v svoji postelji. Včasih uspe, včasih pa ne!.
Dojite pa čimbolj brezskrbno, ne glede na uro, uživajte, težave rešujte z dobro voljo.
In ne poslušajte preveč nasvetov, sploh kar se tiče urnika, nočnega vstajanja in kar je še podobnih zadev.
LP Tinca