Pozdravljena Karmen!

Spet jaz… imam vedno kaksno vprasanje na zalogi:)
Dosti sem se “izobrazevala” o dojenju in odnosu z novorojenckom. Cimvec kengurujckanja in stika, cimvec cartanja in ujckanja in pristavljanje “po potrebi” so nacela dojencku prijaznih starsev. Saj je tudi najlepse in priznam, da mi tak nacin zivljenja kar ustreza, dokler… Treba je iti na pregled k ginekologu, k zobozdravniku… in se kam, kjer se bom zadrzala tudi do 3 ure (zaradi polnih cakalnic). Kako pa naj to izpeljem, ce je moj Jure navajen mame non stop ob sebi, dojiva se vcasih na pol ure, na uro, najdlje, kar zdrzi, je 3 ure, pa se to se zgodi zelooo redko, ko zaspi in se pac ne zbudi prej. Tako ne morem postoriti prav nic. Kako pa svetujes ti? Saj vem, da delam iz muhe slona, je pac moj prvi otrok in zavedam se, da pac malo bolj kompliciram. Enostavno nikamor se ne morem premakniti brez njega. Se doma ne morem prav nic postoriti, saj Jure izredno malo spi cez dan. Vcasih je tudi cel dan buden (in seveda toliko bolj siten, ker je zaspan in mu ne uspe zaspati) in ko je buden se seveda ukvarjam samo z njim.
Pa se to: baje, da se dojencka do 1 leta starosti ne da razvaditi. Nisem vec tako sigurna v to, saj moj dvomesecni sinko ze prav nazorno pokaze, da mu izven narocja ne odgovarja in to skoraj nikoli. 🙂 Tudi dnevno spanje nama uspe samo v narocju.
Kaksni pa so tvoji nasveti in seveda izkusnje ob treh otrocih?
Vem, da vprasanje ni tipicno o dojenju, pa vendar zelo blizu in ce ti ni tezko odgovoriti, ti bom zelo hvalezna.
Lep dan, Mateja

Draga Mateja,
trdim, suvereno in zagotovo, da dojenček ni razvajen. To je moje mnenje in moje izkušnje. In verjemi, da moji trije otroci nikakor niso bili “pridni” (uf, mi gre na živce ta beseda), niso spali, imeli smo težave z dojenjem, itd…

Žal ima naša klasična, kako naj rečem “avstroogrska” vzgoja še močno zasajene korenine v naši kulturi in družbi. Ko smo prvič starši, nas vsi obdarijo z raznimi nasveti, ki v nas zasejejo semena dvoma, ali sploh delamo prav. In ker se nam dojenček rodi brez navodil za uporabo, nato vam mama reče tako, tašča drugače, Karmen Mlinar pa nekaj tretjega je popolnoma normalno, da ste v dilemi.

Meni osebno je še najbolj blizu teorija o manjkajočem trimesečju. To pomeni, da se človeški mladič rodi nedonošen (v primerjavi z drugimi sesalci), ker zaradi velikosti glave (možganov) daljša donošenost ne bi bila mogoča. Ker otroka ne bi mogli več roditi skozi ozek porodni kanal. In zato potrebuje materino naročje, da se vrne nazaj v “maternico”.

Če opazujemo druge kulture, pa da mi ne bo kdo spet očital “afriške revčke”, bom izpostavila “višje razvito kulturo”, kot so npr. Japonci. Pri njih je popolnoma normalno, da so otroci v naročju, da se dojijo, da spijo v družinskih posteljah, in mnogo drugega. Pri nas pa ne. Pri nas pa se otroke poriva stran od staršev, v trgovinah je naprodaj ogromno (nepotrebnih) čudovitih, pisanih, živobarvnih, dojencljastih predmetov, ki to prezgodnjo ločitev celo spodbujajo (hojice, stajice, otroški gugalniki, dude, …).

O kulturno socioloških vidik na starševstvo in dojenje sem že enkrat filozofirala na:

Praviš, da ti tak pogled na starševstvo ustreza, toda… zato, ker zapustiš otroka za nekaj ur, ker moraš opraviti nujne opravke še ne pomeni, da boš s tem odnosom tudi prekinila. Živimo v družbi, kjer so določene stvari pač pootrebne, mnoramo jih sprejeti, lahko pa se jim tudi (delno) prilagodimo in najdemo svoje rešitve.

Rešitve nekaterih mamic:
– otroka so vzele s seboj ( v gin. čakalnici sem videla veliko mamic z dojenčki). S seboj so imele tudi partnerja/mamo/prijateljico, ki so podržali otroka za čas, ko je bila mamica v ordinaciji
– poklicale so v gin. ordinacijo, povedale, da so doječe mamice in da se otrok doji pogosto (pripombe o tem, da naj dajo otroku stekleničko so preslišale) in se domenile, da gredo v ordinacijo takoj, ko pridejo. Seveda je pri tem pošteno, da ne ztamudijo določene ure.
– mnogi ginekologi prav radi vidijo in spoznajo “svoje” dojenčke, nekatere
tudi ne moti, da so otroci poleg pri pregledu. Medtem ko boste vi v stremenih, ga bo vsaka medicinska sestra z veseljem prijela, poujčkala in pocartala.
– partner ali drug skrbnik lahko sam doma naveže čudovit kontakt z dojenčkom, medtem ko mamice ni. Zaupajte jim. Ni nujno, da bo otrok sploh jokal, če pa bo jokal, se bo partner/skrbnik lahko tudi naučil, kako ga potolažiti (brez dojke)
– še mnogo drugih variant…

Ne morete postoriti prav nič?
Dobrodošli v svetu staršev. Veliko staršev spozna, da je ob dojenčku merila čistoče stanovanja in skuhanosti kosil sprostiti. Posoda v koritu se ne sekira, če joka vaš dojenček. Prav tako ob treh zjutraj ponoči ni zraven vaše tašče ali sosede, ki vam je popoldan vehementno rekla, da morajo dojenčki ponoči spati in da ga pustite jokati, se bo že navadil. Starši smo narejeni tako, da otroški jok v nas vzburka čustva, hormone, in potrebo po tem, da mu ugodimo, da jok preneha. Ker le tako je človeštvo lahko tudi preživelo. Ker otrokov jok je otrokova potreba. Noben dojenček ne joče zato, ker je razvajen ali zato da joka nalašč. Otrok joče zato, ker nekaj potrebuje. In če potrebuje ljubezen in bližino je to prav.

Mateja, sploh ne delate iz muhe slona. Ste skrbna, a (še) neizkušena mamica. Kot smo bile vse na začetku. Skoraj tri leta prebiram forum Starši-staršem in prav zanimivo je opazovati, kako mamice ki so pravkar rodile prvega otroka rastejo z njim. Negotova, včasih (po mnenju drugih) osnovna vprašanja ki so jih postavljale se čez kakšno leto ali dve prelevijo v samozavestno podeljene izkušnje in nasvete drugim svežim staršem.

Draga Mateja, kljub temu, da imate sedaj občutek, da se vse vrti le okoli Jureta vedite, da bo vsak dan boljše. Otroček, ki je samo jokal, jedel in spal bo rastel inse razvijal, kmalu se bo za nekaj minut zamotil s svojimi rokicami, igračkami ali bo lahko celo pol ure opazoval domačega mačka pri igri. Nenehno starševsko dajanje se bo kmalu spremenilo v zadovoljno opazovanje napredka vašega otroka. In ti prvi meseci zeeeeelo hitro minejo, še posebej, ko gledamo nanje nazaj. In ko nam štiriletnik celo noč bruha po postelji, ko šestletnik trga hlače po drevesih na vrtu, ko nam dveletnik veselo razmaže celo margarino po kuhinji, verjame, da ga ni starša, ki si ne bi samo za hipec zaželel ali vsaj pomislil, kako je bilo luštno, ko so bili majhni in nebogljeni in je bilo vse kar so potrebovali le materino mleko, naročje in čista plenička.

Vesela sem, da ste opazili, da vaš dvomesečni dojenček potrebuje vaše naročje in vam to zna pokazati. Žal je še preveč staršev, ki tega ne znajo prepoznati in videti.

Moje izkušnje in skrivni recepti za preživeti, a se še vedno smejati, ob treh otrocih?
– poiščite si “mentor mamo”, mamo s spodobnimi pogledi in ki je bolj izlušena. Njeni nasveti so lahko neprecenljivi.
– čimmanj komliciranja (ha, če bi mi kdo to rekel pri prvem sinu, predno je bil star eno leto! Pri nas doma smo sterilizirali vse igrače in vse kar je bilo otrokovega skoraj do enega leta. Potem pa se je nekega dne usedel zunaj na vrtu in jedel zemljo! In mi je kapnilo, da kompliciram in da si nalagam dodatno nepotrebno delo.)
– sprejmite vso pomoč ki se ponudi ali se naučite prositi zanjo, ko imate občutek, da je vsega preveč
– poskrbite tudi zase (prazna vreča ne stoji pokonci). V času, ko vam otrok spi in dudlja v naročju berite prijetno knjigo, oglejte si film na DVD ki si ga že dolgo želite ogledati, ali enostavno – počivajte zraven, ker počitek še zelo potrebujete. Tudi 10 minut vročega tuša, medtem ko je dojenček v parnerjevem naročlju ali brca na kopalniški preprogi dela čudeže.
– “One hot date per week” – tale ni zrasla na mojem zeljniku, to mi je povedal dr. Sears (pediater, oče osmih otrok) in je hudo resnično. Saj ni treba ravno ven, na večerje ali v kino, zadostuje že, da ko dojenček koooooončno zaspi, da si z možem na tla dnevne sobe pognreta oddejo, popijeta kozarček (ampak res samo en kozarček) dobrega vina ali brezalkoholnega soka, prižgeta svečko, se pogovarjata, pocartata, ljubita, … ali gresta na kratek sprehod po ulici, če imate koga v hiši, da bo pazil na to, če se dojenček zbudi…. Če vaju zmoti dojenček, naj se vama pridruži pri cartanju.
– včasih, ko se nabere vsega, ko poči in vam je vsega dovolj, tudi če je ura deset zvečer – najdite način za spročanje frustracij – pri meni je to gibanje – grem na sobno kolo ali hiter sprehod, včasih samo poslušat tišino na balkon (preleti komarji) ali pa brat forum…

Nekaj povezav na dobre internetne strani, ki so mene osebno reševale v moji dvomih (in me še vedno):

In ne nazadnje, Ksenjina knjiga Dojenje in materinstvo iz srca je zakon.