Pozdravljeni!

Z možem nameravava pričeti z zakonsko terapijo, imava pa 5-mesečno hči .Kaj menite (predvsem terapevti) o prisotnosti dojenčka na terapiji? Ste že kdaj kaj takega počeli oz. bi bili pripravljeni? Ali se vam zdi to neprimerno?
Verjamem, da bi bilo idealno, če bi bila na srečanjih le midva, toda, hčerko polno dojim in jo bom tudi v bodoče, pa tudi ni vajena biti brez vsaj enega od naju.

kitarak

Načeloma s tem, da bi bil dojenček zraven na terapiji, ni nič narobe. Seveda če ga boste znali umiriti, kar seveda pomeni, da bosta morala prej s partnerjem umiriti sebe. Bi bilo pa precej boljše, če prideta sama. Mislim, da bi tudi dojenček lahko brez hranjenja zdržal uro in pol, kot vama bo časa vzela terapija. Bi pa opozoril na napako, ki jo kar pogosto delajo matere, ko dojijo otroka, čeprav ta ni lačen. Namesto da bi ugotovile (začutile!), kaj otrok dejansko potrebuje, se prehitro zatečejo k dojenju. Na kratek rok je rezultat zaželen (pomiritev otroka), na dolgi rok pa pomeni potencialne težave za otroka, ki se bo navadil svoje stiske tešiti s hrano. Pomeni pa tudi težave za odnos mati-otrok, saj se mati ne razvija, ker ubira bližnjice. Seveda na trdim, da je v vašem primeru enako, bi vam pa predlagal, da o tem razmislite.

Lepo vas pozdravljam

Pozdrav in hvala za odgovor,

uro in pol hčerkica že zdrži brez dojenja, a vsega splanirati se pač ne da, tudi tega ne, da se bo hotela dojiti tik pred najino terapijo (kar pomeni, da bi bila daljši čas brez hrane in pijače kot zgolj uro in pol). Še večja težava pa se mi zdi varstvo s strani tuje osebe.

Ko govorite o dojenju kot potencialno škodljivem načinu umirjanja otroka….tudi o tem sem že razmišljala, ko sem opažala, kako hlastno in pogosto se hči doji, ko je oz. sva vznemirjeni.SEveda poskušam vse mogoče načine, pa na koncu večinoma zaleže zgolj nošenje v naročju ali pa dojenje.
In razmislek v drugo smer…ali ni dojenje in telesna bližina med otrokom in materjo (naročje) nekaj najbolj naravnega? In zato zaželjeno, koristno, tudi kot način za umiritev?

G. Izidor,

prvo kot prvo niste mati in nikoli ne boste. Nikoli ne boste dojili. Zato, glej zlomkA, sem si drznila VAM predlagati, da razmislite o vasih zgoraj navedenih vrsticah oz. da ZACUTITE, do kam sega vasa kompetentnost.
Navedli ste:
Namesto da bi ugotovile (začutile!), kaj otrok dejansko potrebuje, se prehitro zatečejo k dojenju.
Dojenje ni neko dejanje, h kateremu se zatekamo matere. Se sanja se vam ne, kako je 5 mesecnega otroka brez dude, ki ima krce, za namecek se s kaksno virozo pomiriti oz. zadovoljiti. In iz tega trdite, navajam:na dolgi rok pa pomeni potencialne težave za otroka, ki se bo navadil svoje stiske tešiti s hrano.
Halo? pa saj ni vse crno – belo. Na crni celini matere dojijo veckrat na dan in daljse obdobje, pa vecina ljudi nima probleme s hrano. Ravno nasprotno. Matere se bolj cutijo otroke. Kar pa verjetno niste bili tam in to videli na lasne oci, kaksno skupnost oz. materinstvo imajo v Afriki, nimate pojma o cem pisem.
Se znate toliko UMIRITI in ZACUTITI dojenje kot znak ljubezni do otroka?
Ne boste verjeli, ZACUTILA sem, da se ze malce preseravate.
Amen.

“5”

Drži. Nikoli nisem bil mati. Zato sem prvič, odkar odgovarjam na tem forumu, prej vprašal ženo, s katero imava dva otroka, kaj misli o dilemi “kitarak”. Z ničemer ji nisem sugeriral svojega razmišljanja, ampak žena mi je vseeno zelo na hitro odgovorila, da je tudi pri dojenju (prehranjevanju) treba pri dojenčku začeti vzpostavljati nek red. Da tudi dojenček ne more biti kar stalno in ves čas lačen. Če skrajšam, je tisto, kar mi je povedala žena tudi na podlagi svojih izkušenj, zelo enako temu, kar pravi “teorija”. Svoj odgovor pa sem pisal tudi pod vtisom nedavne izkušnje pri mojem terapevtskem delu. K meni je prišla družina, katerih dom je po njihovem pripovedanju “prava norišnica”. Prišli so skupaj z več kot 2-letnim otrokom, ki ga je mati še vedno dojila in to tudi med terapijo. Zelo hitro sem opazil, da se je otrok prišel podojit takoj, ko je v sebi začutil nemir, ki se je razvil v družini. Ko je nemir zaradi konfliktov med starši in hčerko ali zaradi konflikta med partnerjema presegel določeno mejo, se je otrok prišel podojit. Dojenje je vsaj za silo pomirilo otroka in mamo, v družino pa prineslo prekinitev, da konflikt ni šel naprej. Ne bom naprej opisoval dogajanja, sem se pa ob tem spraševal, kaj vse otrok ob takem dojenju srka vase. Ko smo se s staršema o tem odkrito pogovorili in ko sta se naučila umiriti najprej sebe, nato pa še otroka, dojenje med terapijo takoj ni bilo več potrebno. Partnerja, ki prej nikakor nista zmogla najti možnosti, da bi prišla sama, zdaj hodita sama. Ko sta prišla prvič, sta oba v en glas rekla, kakšno olajšanje je to, da imata končno vsaj eno uro samo zase.

Seveda je dojenje poleg prehranjevanja tudi, če ne predvsem stik. Ampak to ne sme biti edini stik, sčasoma niti ne sme biti prevladujoči stik. Če otrokova stiska ni povezana z lakoto, se zdi prav, da mati poskuša najti drug način za STIK in pomiritev otroka. Ob tem se pojavlja nevarnost, da dojenje postane tudi način, s katerim mati pomirja tudi sebe. V takem primeru otrok skupaj z mlekom pije tudi materino tesnobo, saj ta ne izpuhti kar v zrak. Pri tem si ne morem pomagati, da mi ne bi prišle na misel kar preštevilne matere, ki ne znajo na drugačen način vzpostaviti stika z otroki, kot da jih dobesedno pitajo s hrano in ob najmanjši sapici ovijajo v volnene šale in kape.

Pri odgovarjanju na tem forumu se še vedno znajdem v dilemi. Ali pisati na splošno ali pa biti direkten in slediti temu, kar mislim in čutim. Običajno se odločim za slednje, čeprav s tem več tvegam. Poleg takih odzivov, kot je vaš, spoštovana “5”, predvsem tvegam, da bom kdaj udaril mimo. Bodisi s pretirano direktnostjo ali pa da bom povsem udaril mimo, saj je na podlagi nekaj vrstic iz vpraševanja res težko vedno ujeti pravo bistvo. Namen mojega pisanja ni to, da odločam o »prav« in »narobe«, pa tudi v svetovanje ne verjamem kaj dosti, saj se po tujih nasvetih ne da živeti. Za svoj skrajni domet štejem, da poskušam predstaviti drugačne in širše poglede, predvsem pa, da vas, ki to berete, pripravim do razmisleka. Če se boste za trenutek ustavili, umirili, razmislili in preverili KAJ in ZAKAJ kaj počnete ter kako to vaše početje vpliva na vaše odnose, je moj glavni namen dosežen. Tudi če boste še vedno počeli po starem, boste to počeli po razmisleku. In če boste kdaj v prihodnosti zaradi tega v težavah, je večja verjetnost, da boste morda ponovno razmislili. In to je v osnovi dovolj, da rastemo. Če pa ponavljamo vedno iste stvari brez razmisleka, potem smo vsaj v tem delu zgolj avtomati. “kitarak” se mi zdi, da je ujela, kar sem želel sporočiti in je razmislila, se opazuje in opazuje otroka. Prave odgovore lahko dobi samo ona sama. Njen odgovor me pomirja, saj vem, da je njen otrok v varnih rokah, saj se bo pripravljena ob njem učiti.

Na koncu pa se mi zdi prav, da vas, spoštovana “5”, opozorim, da jaz svoje odgovore podpišem z imenom in priimkom, e-naslovom in imenom centra, kjer delam. Vam seveda nič od tega ni treba, bi pa bilo vseeno zaželjeno, če svoja sporočila pišete na način, kot da se boste na koncu podpisali. Ker ste se znesli nad mano, sem vaše sporočilo objavil. Če bi se znesli na tak način nad kom drugim, vaše sporočilo ne bi bilo objavljeno na forumu. Pa bi bilo škoda, ker je vaše mnenje tudi pomembno.

Lepo vas pozdravljam

kitarak

Verjamem, da boste odgovor na vaše zadnje vprašanje našli v odgovoru, ki sem ga posredoval “5”. Poskušajte se čim bolj umiriti in začutiti otroka. Poskušajte najti ta stik to “ujemanje” z otrokom, da začutite, kaj v resnici potrebuje. Dojenje ni stik, je samo del stika. Stik ima več nivojev, dimenzij,… Mati, ki med dojenjem gleda TV ali se celo prepira s partnerjem, je samo v telesnem stiku z otrokom. Saj vem, da vi tega ne počnete, ampak da bo bolj jasno tudi drugim, ki to berejo.

Glede obiskovanja terapije ravnajte zelo podobno in zaupajte svojim občutkom. Če boste čutili, da gresta na terapijo lahko sama s partnerjem, prav. Če ne, je še vedno neprimerno boljše, da gresta s hčerkico, kot pa da sploh ne gresta. Seveda pa je težava, ker včasih ne slišimo-čutimo tega, kar je res, ampak tisto, kar želimo. Lahko, da je še prekmalu, ampak počasi mora priti čas, ko si boste morali upati otroka pustiti za kakšno uro tudi komu drugemu.

Kot pa sem napisal, me ne skrbi kaj dosti, da se ne boste znali prav odločiti. Če se pa slučajno ne boste, boste imeli več kot dovolj priložnosti, da morebitno “napako” popravite. Samo zaupajte vase!

Lep pozdrav!

Ne spomnim se kako, kdaj in koliko je mene mama dojila.

Vem pa kaj se je pri nas doma dogajalo okrog hrane.
Vse se je vrtelo okrog nje. Mama nas je silila jest, ne
samo nas, tudi vsi, ki so prišli na obisk, so morali jesti in piti.

Meni kot otroku je bilo to čudno. Razumem pa vse to veliko bolje sedaj,
ko se v terapevtski skupini zdravim zaradi motenj hranjenja.

V otroštvu sem razvila, nato pa nadgrajevala mehanizem, da sem za vsak
najmanjši tesnobni občutek posegla po hrani. Ščasoma sem kar naprej nekaj
“metala” v usta, s seboj sem povsod nosila hrano in pijačo.

Šele ko so potlačene stiske na vse možne načine udarjale na plan, sem se zavedala kakšen problem pravzaprav imam in poiskala pomoč.

Sedaj se zavedam da pri nas in pri meni hrana ni bila hrana, v smislu hrana
ki jo moramo zaužit da preživimo, ampak mašilo za čustva.

Žalostno ampak resnično. Posledice so hude in lahko bi se razpisala na dolgo in široko, ampak upam da ste razumeli poanto.

Da ne znamo s čustvi je definitivno res, če ne ne bi bilo toliko motenj hranjenja. Pa to je samo eden od mnogih vidikov.

Lep pozdrav.