Sama si ne želim in se mi ne zdi primerno, da gre sinček star trinajst mesecev na morje brez mamice za en/dva tedna. Še vedno se doji (zjutraj, popoldne, zvečer in ponoči, ko se zbuja – vsaj trikrat) in ga želim dojiti tudi naprej. Nikoli še ni preživel noči brez mene. Enkrat, ko sem proti jutru odšla v drugo sobo, da bi se lahko vsaj malo naspala, je možu, ki je ponoči “koma”, padel iz postelje, kamor ga je odložil, da bi lahko dalje spal. Sinček me zjutraj ugriznil v nogo in bil še nekaj dni jokav. Tudi sama imam lastno slabo izkušnjo. Ko sem bila stara približno eno leto je morala moja mati za en dan in eno noč v bolnico (po pripovedovanju). Ko se je vrnila, sem jo pri dojenju ugriznia. Še vedno se spomnim tistega trenutka, strahu in jeze, ki sem ju občutila.

Stari starši se vidijo z vnučkom enkrat, dvakrat na teden. z njim se dobro razumejo, vendar pri svojem ravnanju z njim ne upoštevajo mojih želja in navodil. v času uvajanja goste hrane so mu dajali hrano, ki je še ne bi smel jesti, večkrat se precenjujejo in ga spravljajo v nevarne situacije.

Mož želi biti na morju s starši in malčkom čim dalj (vsaj tri tedne), jaz pa si toliko dopusta ne morem privoščiti, niti ga ne želim vsega preživeti s tastom in taščo.

Moževi sorodniki me debelo gledajo in sprašujejo “Zakaj pa naj ne bi šel malček na morje brez mamice? Katastrofa, da nam ne zaupa. ” Pomagajte mi najti OBJEKTIVNE razloge za in proti. Predvsem proti.

Hvala!

Lepo pozdravljeni!

Gospa, sledite sebi, trinajt mesečni otrok, ki se doji ne more biti brez mame niti en dan, kaj šele dva tedna. In to tudi ni primeren način, da prenehate dojiti. Dojiti se preneha postopoma in traja kar nekaj časa, lahko tudi mesece. Vi ste mama, vi boste postavili meje, samo vi resnično čutite, kaj je prav za vašega otroka. Ne ozirajte se na druge. Niti pri času dojenja(ker najverjetneje že dobivate poglede in očitke, da je prevelik za dojenje), niti pri drugih stvareh. Sledite svojemu materinskemu občutku, verjamem, da je pravi. Saj ste mama. In niste nič preveč zaščitniški, mama ne pusti otroka dva tedna samega pri trinajstih mesecih, ker to ni mama.

Zame osebno je to nesprejemljivo, pa tudi vse raziskave na toliko starih otrocih kažejo v smer, ki govori proti temu.

Vi ste mama, naredite to, kar čutite, drugim najverjetneje ne bo všeč(in to zelo pogosto), pa kaj, glavno je, da ste vi mirni s tem, kar naredite. Če vam nekaj povzroča nemir, se že postavlja pod vprašaj. Stvari v življenju speljite predvsem na način, da sledite tistemu občutku, ki vas pomirja.

Vse dobro vam želim.

Sabina Stanovnik,
zakonska in družinska terapavtka
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
041/867-856
[email protected]

Se popolnoma strinjam z go. Sabino.

Po mojem bi bilo zelo dobro, da se z možem usedeta k resnemu pogovoru – jasno in glasno udarite po mizi – kaj se on in vsi skupaj gredo – kje je on kot oče, da ne more razumeti, da sin rabi mater, še posebej ker se doji!!!

Tako mali otrok sploh še ne bi dojel zakaj vas ni in hkrati bi bil prisiljen ostati brez dojenja iz enega dneva na drugega – to bi znalo pustiti na otroku tudi globlje in močne posledice.

Ko se boste zares zavedali kaj vam delajo in kaj od vas pričakujejo, predvsem pa kakšen odnos imajo do vas in otroka – vsi po vrsti – morda iz nevednosti, morda zaradi trme – boste brezkompromisno in zelo glasno povedali kako bo in kako ne.

Predvidevam pa, da nimajo najbolj osnovnega znanja o otroku in njegovem doživljanju – da so nevedni, kajti drugače tega od vas sploh ne bi mogli zahtevati, ker bi se zavedali kaj lahko s tem storijo.

Srečno,

Sončnica

Sprašujem se, koliko vas mož spoštuje in upošteva takole drugače??

Katastrofa!

S straši in tako majhnim otrokom otrokom bi šel na morje, ženo pa pustil doma??? !!
Nezaslišano!!

Če ne more žena na morje, bi pravi mož moral to deliti z ženo!!!

Ali, če že ne more drugače in je takoooo nedorasel – naj gre pač sam s svojim očijem in mamico na morje….Kot, da on otrok!
Ja, mož bi šel s svojo mamico na morje, svojega malega dojančka bi pa mami vzel!!
Kakšna logika!

Tako me je to razjezilo, ko sem to brala!!

Razjezite se še vi in postavite stvari na svoje mesto! Povejte vsem, kar jim gre in se postavite ZASE in za SVOJEGA DOJENČKA!!!!!

Sabina Stanovnik ima še kako prav v vsem!

Srečno!

časa za to, da bo otrok šel sam na morje s starimi starši, bo še dovolj. Pri dobrem letu dni se meni osebno zdi rahlo zgodaj, pa če se otrok še doji ali ne. Če se doji, pa sploh.
Sploh pa se otroka na spanje brez staršev ne navaja tako, da se ga pošlje za cel teden daleč proč.
Glej, čisto pri vsaki stvari ti bodo najbrž pametovali. Oni so imeli/imajo svojo priložnost pri svojih otrocih, zagotovo niso vsega naredili optimalno in super in oh in sploh, zagotovo pa so naredili tako, kot se je njim zdelo v redu. Naj zdaj pustijo tudi tebi, da narediš, kot se tebi zdi najbolj prav.

Še moško mnenje: nevtrino, ti dam čisto prav, pravilno razmišljanje ! In se seveda podpišem pod ostale.

Prva asociacija: ti dojiš in verjetno imaš ravno ti še največ stika s tem otrokom. Jaz ga ne bi pustila ” samega” na morje.

Očetov odnos do otroka mi je nezdrav. Ne more poskrbeti za malčka niti za eno noč?

Nezanesljiv.

In odkod madonca taka velika želja da bi bil na morju z MAMO in OČETOM?
Tebe pa kar doma “pustil”. Hopla, zamisli se.

Jaz “vidim” problem v vajinem partnerskem odnosu. Srečno.

Če ne more žena na morje, bi pravi mož moral to deliti z ženo???

Takšno razmišljanje je imel moj predbivši in to je bil razlog, da sem ga imela vsak dan manj rada. Če se jaz mučim, se boš pa še ti. In ko se je ulilo, avto pa je bil daleč, ni šel on po svoj avto, jaz pa sem čakala pod streho. Kajpak ne. Oba sva morala iti, oba sva morala biti mokra. Kar tako naprej, kar prakticirajte takšen pristop. Ampak se ne čudite zameram.

Pri nas doma je oče velik ljubitelj smučanja, mama pa sploh ne smuča. Po tvoji logiki bi se moj oče moral, kot pravi mož odreči smučanju. Vendar se mu ni. Vsako zimo me je vzel za dva tedna in peljal na smučanje, mama pa je medtem časom počivala. Zate nepravi mož, ampak moji mami pa že 37 let zelo dober mož.

Pa tudi vsako leto, začela sta, ko sem imela leto in pol, sta me za tri tedne poslala na morje z babico in dedkom. Nič mi danes ne manjka. In zelo rada sem šla. Pa čeprav ju med letom nisem veliko videla, ker me mama ni hotela dati nikomur. Kontrol frik, pač. In ko berem te forume, vidim, da je takšnim mam veliko.

To ne leti na gospo, ki je odprla to temo, kajti tudi sama menim, da doječi otrok mora biti z mamo. Leti na odnos … Če jaz ne morem uživati, potem je prav, da je tudi tisti drugi zagrenjen, če naj bi bil pravi mož.

Na tole zgražanje o skupnem dopustovanju “ta starih” in “ta mladih” bi dodala, da je to množični pojav ob prihodu naraščaja. Zelo veliko slovenskih družin letuje kolhozno… Mnogi namreč po rojstvu otroka postanejo invalidi in nesposobni poskrbeti zase in za svojo primarno družino. Mnoge mlade mamice niti k pediatru ne gredo brez spremstva, bodite malo pozorni tudi v trgovinah – koliko je trojk mama – hči – dojenček; predvidevam, da je pred porodom hči v šoping raje šla s prijateljicami kot z lastno mamo.
Meni se to, da otrok ostane teden dni dlje na morju z očetom sploh ne zdi nič narobe, tudi to ne, da gre sam s starimi starši. Ampak to naj se zgodi takrat, ko se zdi primerno staršem, ne okolici.

Jaz sicer nimam otrok, vem pa zelo dobro, da mi niti na kraj pameti ne bi padlo, da bi kogarkoli silil v to, da gre moj 13mesečni otrok proč od mame za več kot eden dan. Takšne mame, ki dolgo dojijo(moralo bi se vsaj dve leti, slišal sem se že z ženskami, ki dojijo še po tretjem letu), bi normalni moški morali iskati s svetilko pri belem dnevu, saj podla medicina mamice neprestano, na vse mogoče načine, posredno in neposredno, z lažmi in pol/četrt resnicami, prepričuje, da nimajo dovolj mleka in da naj čimprej prenehajo z dojenjem in otroke navajajo otroka na otroško hrano, kravje mleko in nato na trdo hrano. Olje na ogenj pa veselo priliva prehrambena industrija, ki s preparati dobro zasluži. In kako v bistvu do kravjega mleka pridemo: tele(kravjega mladiča) odtrgamo proč od njegove mame dosti prej, kot bi se tele nagonsko(po naravni poti) ločilo od nje(bi jo nehalo sesati) in mleko njegove matere, ki je namenjeno njenemu mladiču, namenimo nekomu drugemu.

Pa tudi če ga (iz kakršnega koli razloga) ne bi več dojila, otrok nima kaj proč od mame hodit, predno ni star nekaj let, recimo vsaj 3. Moje mnenje je, da gre verjetno za subtilno(ali pa tudi ne) čustveno izsiljevanje iz strani njegovih staršev. Ljudje velikokrat mislijo, da imajo neke pravice do otrok. Kakorkoli že, temu ni tako, otroci imajo veliko pravic (od katerih so nekatere tudi zelo sporne, predvsem za mnoge kristjane, v petek sem gledal zanimiv dokumentarec na to temo na video.google.com), starši pa predvsem veliko obveznosti, iskreno pa verjamem, da stari starši nimajo nobenih pravic. Osebno se celo zgražam nad tem, da če se pride nekam na obisk in se otrok nagonsko stiska k bitju, ki ga je naredilo iz svojega telesa in se noče iti “pocartati” k babici, da se otroka trga proč od njegove mame in potem se otrok začne jokati. Nekaj let se že udeležujem mladinskih taborov, ki jih prireja mladinski odsek našega planinskega društva in imamo že z 8-9 letnimi otroci včasih težave zaradi domotožja. Mene so enkrat pustili pri 7ih letih pri starih starših, pa sem že po eni uri skoraj zajokal, a sem se hitro navadil in mi je bilo na počitnicah lepo. Da ne omenjam neprestanega “šlatanja” otrok in grabljenja in privijanja k sebi, pa ko kuzle stare delajo sceno, če otrok odkima, ko sluzasto prijazno vprašajo: “A ti lahko dam lubčka?”.

Skratka, tistemu, ki bo mene za zeta dobil, zagotovo ne bo lahko. Lahko pa takšna “radikalna”(odvisno koga vprašaš, če mene, so normalna) načela, kot: ne pustimo otrok proč od mame trgat, ne pustimo otrok “šlatat”, če jim je to vidno neprijetno, nikjer jih ne bomo puščali pred tretjim letom, ne dovolimo jim denarja dajat, volja staršev glede vzgoje in prehrane se mora spoštovati dosledno, ipd … povzročajo resne konflikte, tega se po drugi strani dobro zavedam. Tako, kot si ti najverjetneje naletela na enega maminega sineka, tako bi lahko tudi jaz naletel na žensko, ki bi(oz. bi njena družina), neprestano nekaj buzerirala. Ne vem sicer, kaj je z ljudmi dandanes narobe, ampak meni se srce para, če se že tuji otroci jočejo, kaj šele, če bi se moji. Seveda pa je po drugi strani treba jasno razločiti, kdaj otrok izsiljuje(na primer igračko v trgovini, kar je posledica današnjega materializma in preobremenjenosti z mediji) in kdaj izraža resnično neugodje.

Probaj kaj izvedeti od varuha otrokovih pravic(http://www.varuh-rs.si/index.php?id=71), prosi za mnenje svojega zdravnika, pediatra(ali več njih), Aleksandra Winkler, moderatorka foruma Psihiatrija večkrat omenja pedopsihiatre, ipd …

Ne, Žogca, ni bilo tako mišljeno kot si ti razumela. Nikomur se ni treba odpovedati na primer smučanju ali kolesarjenju, če drugi ne smuča ali ne kolesari. Ali bog ne daj, da bi nekdo drugega silil, naj trpi z njim ali pa da naj kolesari, če mu to ne paše.

V tem primeru sem tole “Če ne more žena na morje, bi pravi mož moral to deliti z ženo!!! ” mislila drugače, je pa nerodno povedano.

Hotela sem reči, da je sploh ne sliši, ne deli z njo občutkov (beri – občutka, da ona želi imeti otroka ob sebi)

Deliti si občutke in nenazadnje tudi situacije, ki pridejo v življenju je nekaj drugega kot partnerja/ partnerko siliti naj se ukvarja ali ne ukvarja s kakim športom ali bilo s čim že… Sočutenje je važno. In tega v gornjem primeru s strani moža ni. Nima občutka ne za ženo ne za dojenčka. In pri tem ga njegovi starši veselo podpirajo in slabšajo situacijo.

Kaj bi stalo tega gospoda v tem primeru počakat na ženo morda en mesec, pa bi potem šli on, ona in dojenček lepo v miru na morje kot družina. Tu gre pa za nekaj drugega – za absolutno nerazumevanje z njegove strani, ki meji na egoizem. Vsaj kar se da iz ženinega posta razbrat….

Če je tvoj oče tebe vzel na smučanje enkrat na leto za 14, takrat zagotovo nisi bila dojenček. In tvoja mama si je z veseljem vzela fraj, kakor se da zastopit iz tvojega posta. In tu je vse OK.

meni se zdi recimo logično, da bom počakala na fanta in ne bom rinila na morje recimo lih junija, če on ne more in lahko gre julija. Bom situacijo delila z njim in bom šla julija. Pri tem imava oba rada morje. vem, da bi tudi on naredil enako v obrnjeni situaciji.
Če pa on rad kolesari, jaz pa ne, pa naj gre kolesarit, jaz pa tisti čas ne bom nič trpela, bom na vrtu kaj brala, ker rada berem on pa ne… No in tudi tle je OK.

Ne vem, upam, da si me zdaj razumela… Ampak deliti dobro in slabo drug z drugim ni bilo mišljeno tako kot si me ti prej razumela….

Lepo poletje!

Imela si slabo izkusnjo z bivsim mozem, ocitno je jeza do njega se vedno prisotna, ker si zelo burno odreagirala na besede, ki jih vsak interpretira po svoje. Oprosti, ampak meni se ni zdelo nic spornega v tem stavku (“ce zena ne more na morje, bi pravi moz to moral deliti z zeno”), gre za podporo, pomoc, razumevanje, stati ob strani ljubljeni osebi, ne za egoizem in “ce jaz ne morem, tud ti ne smes”. Tud jaz bi od svojega pricakovala, da je ob meni, saj se gre za otroka, ki ga imava oba skupaj in vcasih se je treba nekaterim stvarem odreci, skleniti kompromis. Hvala bogu moj ne bi pomislil na to, da bi sel sam na morje, naju z malim otrokom pa pustil doma. Mogoce samo nase prepricanje, da nam je zdaj druzina prioriteta in da funkcioniramo kot eno, ne vsak po svoje. Ne gre za to, da pa zdaj nihce ne sme nikamor brez svojega partnerja, ampak neke meje morajo biti. Ko je otrok vecji, je lazje, ker ni vec odvisen samo od mame in se tudi zaveda drugih ljubljenih okrog sebe ter jih sprejme v svojo blizino in se na njih naveze.
Sicer pa ti najboljse sama ves, zakaj si privlacila oz. se vedno take moske, ki ti grenijo zivljenje in od tebe zahtevajo cudne stvari…

vse lepo

Na hitro sem prebrala in mogoče, da me občutek vara, vendar se zdi, kot, da je tvoja vloga le v tem, da daš možu otroka in njegovim staršem vnuka…..naloga opravljena, oni bodo počeli kar želijo in tebe izključili….ma ne vem no….

Na eni strani si ti , na drugi vsi ostali (mož in njegova starša)….na sredi pa otrok.,…..dopustovanje otroka s starimi starši je trenutno še tvoj najmanjši problem.

Družina ste vi, družina je skupaj, družina skupaj dopustuje, družina deli dobro in slabo, jaz tega pri vas ne vidim:(….izgleda kot, da so oni družina, ti pa nujno zlo……upam, res upam, da se motim….

Priključujem se pozno, toda … upam, da ne prepozno.
Meni se je dogajalo podobno. Zelo podobno. Neštetokrat se je tašča ponudila za varstvo. (seveda, super; načeloma; toda z otrokom sem hotela biti jaz, in ne delati, …. Morala sem pač delati v najinem podjetju.) Tašča je menila, da otroku pri njej nič ne manjka. Otroku morda ne. Kaj pa meni, mamici tega otroka? Zdelo se mi je, kot da mi jemljejo otroka.

Kar se tiče odhoda na morje in dojenja: otrok bo definitivno pogrešal mamico. Vendar še huje bo za mamico. Dojenja se ne da ustaviti od danes na jutri. Jaz sem morala pri otrokovi starosti enega leta na seminar v tujino. Nič hudega sluteč. Dojila sem vse do odhoda. V tujini sem mislila, da mi bo razneslo prsi. Dejansko sem rabila zdravniško pomoč. To je drugi vidik. “Le” medicinski.
Hujši je prvi vidik, ki ga je omenila WildWind že pred menoj: Družina so tašča, tast, oče, dojenček. Mamica dojenčka pa je nujno zlo. Tako sem se počutila tudi jaz. In še danes vem, da me mož ne razume, zakaj sem takrat imela občutek, da so mi “vzeli” otroka.

Nevtrino, ti in tvoj dojenček sodita skupaj. Če bo to ugotovil tudi očka, super. Če ne, naj gre pa s svojimi starši na morje. Vidva pa ostanita doma. Mogoče bo dojel potem …

Jaz imam podobne težave tudi še danes. Po 14 letih. Odreagiram precej neskladno z željami svoje okolice.
Pade npr. odločitev (pri tašči), da se gre v kraj A, zraven se “naroči” še nas. Moja reakcija je precej odvisna od moje dobre volje. To, draga Nevtrino, sedaj ni ravno pozitivno. Vendar te zelo dobro razumem, pred kakšno situacijo si bila postavljena. Jaz torej naredim naslednje: Če mi paše, grem zraven, če ne, ostanem doma. Ni ravno dobro za mojo družino, vendar moram misliti tudi nase. Mož praviloma žal skoči na prvo mamino besedo/željo/zahtevo … kaj morem … jaz pa si ne dovolim krojiti zraven še mojega življenja. Če misli “skočiti” mož, naj skoči. Jaz pač ne bom. Sem sicer že precej obupala nad to situacijo. Ker “oni” tega itak ne bodo razumeli. In tudi ni ravno pozitivno za vzdušje v moji družini. Tako se je nekoč zgodilo, da sta šla mož in otrok sama. Nihče, popolnoma nihče se ni ukvarjal z mojim otrokom. Otrok je prijokal domov z besedami: “Nihče se ni ukvarjal z menoj.! (moram pripomniti, da je naš fant sicer zelo potrpežljiv in tihe narave, istočasno pa zelo dobro opazuje okolico in pač vidi, če je zgolj številka, …). Skratka, mož in otrok sta opravila “protokolarno” obveznost obiska, … super.
Posledica tega je bila, da sem “ponorela” in da sem možu povedala, kaj si o teh ukazanih obiskih mislim in o tem, da smo tam potem samo številke, … Včasih sedaj celo odkloni kakšen tak “protokolarni” obisk. Samo da bo mir v naši hiši. No, tudi to ni ravno super predlog za rešitev tvoje situacije. Vendar jaz preprosto ne vidim rešitve v primeru, če se mož ne postavi na stran svoje žene in svojega otroka. Precej obupna situacija.