16 let sva skupaj. Največ se nama je zgodilo v zadnjih šestih letih. Dva otroka, začela sva na svoje. Zadnji dve leti imam sama težave z zdravjem in bom končala verjetno v invalidski. Sinoči sem načela pogovor da imava krizo, vendar se je on po 10 minutah obrnil in zaspal, jaz pa sem ostala sam s svojimi mislimi. Kar se otrok in službe tiče funkcioniramo odlično, če se temu tako lahko reče. Za naju pa zmanjka časa. Vzameva si ga samo takrat ko kateri prijatelj kaj praznuje. Pa še to zgleda tako, da se ga mož napije, naslednje jutro mogoče kaj na hitro in potem letiva po otroke ker res ne smeta biti predolgo brez naju. Za moža sem bila že pred otroci na drugem mestu sedaj sem na četrtem. Pravim mu da mi nekaj manjka za njega se zdi naše življenje pač stanju primerno. Kar se spolnosti tiče pravi da sva časovno neusklajena. On mora zvečer gledati TV do poznih ur jaz takrat že spim, prej pa pravi da je prezgodaj za v posteljo…. Sami izgovori in njemu se ne zdi vredno pogovarjati. Poskušam najti dobre stvari v njemu, otrokoma je super oče.. Ta val mladega kapitalizma mi ga je malo odtujil. PO moji bolezni (rak, katerega sem premagala) sem začela uživati v majhnih zadevah on pa je vesel da sem prestala vse brez večjih komedij in najraje vidi da se o moji bolezni ne govori. Sama pravim da je tu in moramo živeti z njo.
No saj vem da mi ga vi ne boste vrnili. Ne znam ga pripraviti, da si vzame čas tudi za naju. Meni ne zadošča na hitro, rada bi občutila tisto malo vznemirjanja kar sva ga vačasih imela. Stara nisva niti 40 let. Otroka bosta odrasla in šla in bojim se da ne bova znala več eden z drugim. Sam pravi da me ljubi samo želje pa ne vidim in ne čutim pri njemu nobene več. Še zase nisem več prepričana.
Vem da je ta vsakdan naporen, vendar se mi zdi da v življenjenju preveč hočemo in nam počasi polzi.
Mož je rasel v družini kjer je bil oče alkoholik in je mama živela skozi otroke. POvedala sem mu da sem mi zdi da tudi on in njegova sestra počneta čisto isto . Ni mi odgovoril. Taka razmišljanja in pogovori se njemu zdijo povsem brez potrebe in učinka.
Ko sta se otroka rodila in sva začela podjetništvo in sem prvič občutila to je rekel naj potrpim 10 let da otroka vsaj malo odrasteta. Vsaj moja bolezen bi mu lahko dala misliti da j čas tako dragocen. Vendar jaz se ne znam obnašati kot pravi bolnik in bolezen če se le da ne preležim in ne stokam. Prišla sva tako daleč da sem mu rekla, da če bi čakala njegovo podporo bi me že zdavnaj pobralo in on se je strinjal. Pravi da se ne zna obnašati v takih situacijah in jaz sem pač k sreči tip človeka, ki se zna pobrati sam. V življenju sem se že dostikrat, vendar sedaj se mi zdi nesmiselno izgubljati to mojo dragoceno energijo še zanj. Do kdaj je vredno. Vem da imajo pari tisoč in eno težavo in da nisva sama v taki situaciji. Nedolgo nazaj sem naju še videla skupaj v “penziji” sedaj nisem več prepričana.

LP, Maša

Gospa Maša, kako vam je biti tako osamljena in sama za vse ob vašem čustveno odsotnem možu, ob katerem čutite, da ste mu šele na 4. mestu? Kako vzdržite z vso to žalostjo, ki jo nosite?

Vašega moža je strah bližine, oz. intimnega čustvenega stika, po katerem hrepenite. Vzroki za to seveda izhajajo iz njegovega otroštva, vendar je sedaj odgovorna odrasla oseba in se lahko odloči drugače, kot mu narekujejo njegovi podzavestni mehanizmi. Želela bi si njegov premik, da bi vam prišel naproti, zato si želite pogovora z njim, pa se vam vedno izmakne. Poskusite razumeti, da se ne izmika vam ga. Maša, temveč čutenjem, ki se mu prebujajo ob vas. Naproti vam bo prišel, ko bo v vajinem odnosu prišel v stik s svojo osamljenostjo, žalostjo in bolečino.

Ker gre za sistemsko matrico v kateri krožita, predlagam, da si oba ali sama poiščete strokovno pomoč pri zakonskem terapevtu.

Želim vam premišljene in odločne korake!