Distanca v odnosu
Spoštovana Gejšša,
na vaše kratko splošno vprašanje lahko odgovorim na splošno, konkretne razloga pa je dobro raziskati s posameznikom. Osebno mislim, da oseba, ki nima potrebe govoriti o svoji prihodnosti, načrtih in ciljih, ima za to neke globoke razloge, najpogosteje nezavedne. Lahko je poudarek na govoriti o tem (torej, da načrte ima, pa ne govori o njih, v smislu raje realiziram kot besedičim), lahko pa je poudarek na tem, da sploh nima načrtov za prihodnost in živi iz dneva v dan in posledično nima o čem govoriti. Običajno takšna oseba niti nima zgleda in modelov iz svoje izvorne družine in ji je takšen način, kot ga ima, običajen in normalen. Torej lahko je težava v govorjenju (raje dela kot govori in prezira prazne besede, lahko ima tudi sicer težave govoriti o sebi, o svojih čustvih in deliti to še s kom…), lahko pa oseba sploh ne pozna kako je in kaj pomeni načrtovati prihodnost, imeti cilje in jih skušati realizirati. Lahko je bila oseba kot otrok veliko sama in ni imela podpore in je bila tako čustveno zanemarjena, da ji nihče ni pomagal v stiskah, ki so presegale otrokove sposobnosti, zato niti ne ve kako to storiti (čeprav to ni razlog in opravičilo, da se tega ne da začeti učiti in vaditi). Verjetno je v ozadju velik strah, verjetno pred nepoznanim in bi kot otrok ob starših rabila podporo, razumevanje, sočutje, spodbudo, motivacijo, pomoč, zgled in predvsem starševsko razumevanje čustev pod tem in možnost govorjenja o strahovih, neuspehih ter verjetje in zaupanje vanjo, da bi oseba sama lahko sčasoma izgradila samozaupanje. Glede na to, da takšna oseba verjetno ni več otrok in se v odraslosti to od osebe sedaj nekako pričakuje, se je najlažje s tem ukvarjati na psihoterapiji. Seveda ob ustrezni motivaciji za delo na sebi in spreminjanje.
Pomembno se mi zdi omeniti še to, da je pomembno razumeti, da je drugi osebi morda zelo pomembo govoriti o načrtih in prihodnosti, ker drugače funkcionira in je navajena takšnega načina in ji je verjetno nesposobnost ali ne-želja govoriti o tem čudno in si stvari napačno razlaga. Pogosto namreč ne- govorjenje doživljamo kot čustveno oddaljenost, distanco in nepovezanost, ki nekoga, ki je za te stvari občutljiv, hitro zmoti in se počuti nesprejet, neljubljen oz. drugega doživlja kot neljubečega, medtem ko je tistemu, ki je takšnega načina vajen že od doma, edino to varno in niti še ne ve kaj hočemo od njega…
Torej, potrebno je veliko medsebojnega pogovora, spoznavanja in razumevanja samega sebe in vpogled v doživljanje drug drugega, govorjenja o tem, ter tudi neka želja, odločenost, da naredimo nekaj, da to presežemo, da zrastemo. Najbolj idealno je, da delata na sebi oba, vsak s svoje strani naredita neke korake v razumevanju in spreminjanju sebe, da se dejansko naučimo nekaj novega, morda tudi drug od drugega, da nekako z obeh strani poznamo obe skrajnosti in potem pridemo do neke sredine, ki pa je za oba preseganje samo svojega, poznanega in domačega.
Upam, da sem vam vsaj malce odgovorila. Zaenkrat ne bi več pisala na splošno, čeprav se teme kar odpirajo, zato pravim, da je pomembno iti z osebo v njeno konkretno zgodbo.
Vse dobro vam želim in lep pozdrav.