Moj sin je star 10 let in ima dispraksijo. Seveda ima odločbo o usmerjanju in načeloma s šolskim uspehom nima težav, prav tako lepo napreduje. Je tudi nadarjen.

Ima pa velike težave s socializacijo in navezovanjem stikov. Zelo mi je hudo, ko neko obdobje ostane popolnoma brez prijateljev. Ima mogoče kdo tukaj otroka s temi težavami in kaj predlagate? Zelo rada bi razumela, zakaj se mu to dogaja, saj meni se zdi dokaj navaden 10-letnik. Rada bi razumela, da mu lahko pomagam s primernimi nasveti. Potisniti v družbo ga ne smemo, ker tak otrok lahko hitro zapade v stisko. Skratka vse drugo nekako napreduje in je o.k., le to prijateljstvo mu dela grozne težave in mi je zelo težko ob tem, še posebej, ko mi reče, da se nihče ne želi igrati z njim in ne ve kaj naj naredi.

Wert,

Se oproščam za pozen odgovor.
Je stanje enako kot tedaj, ko ste pisali na forum? Kaj opažajo (oz. so opazili) v šoli? Kdo izvaja DSP? Ste se o težavi pogovorili tudi z njim?

Potrebno pa je ločiti vaša in otrokova občutja. Vem, da nam je kot staršem hudo ob različnih priložnostih, v katerih se znajde naš otrok.. ampak ob tem niso toliko pomembna naša občutja (in stiske) kot otrokovo doživljanje dotične situacije. Kaj pravi vaš otrok?

Sicer pa kje vidite največjo težavo, gre za samo vzpostavljanje prvega stika ali tudi ohranjanja stikov? Je težav sedaj več (ko se približuje puberteta)?

Pozdravljeni Petra.

Se opravičujem, nisem prej videla, da je vsaj nekdo odgovoril.

Stanje je enako. V šoli ugotavljajo, da je pač rad bolj osamljen. Tu in tam pa se potoži, da si zelo želi kakšnega prijatelja. Ko pristopi k skupini otrok ga vedno odženejo in on le odide, nikoli se ne postavi za sebe. Misli, da ga nihče ne mara. V resnici ga zelo spoštujejo, nihče ga ne sovraži, le on tega ne vidi in očitno mu samozavest ob sovrstnikih zelo pade. Zato pa, ko mu rečejo naj gre, pač odide. Po drugi strani pa mi reče, da tudi njemu niso zanimive iste stvari, kot njegovim sovrstnikom.

Vedno bolj se mi zdi, da je v sebi kar žalosten otrok. Včasih je, včasih ni. Letos ima še malo slabše ocene (4) in vidim, da se zaradi tega precej sekira, čeprav se meni zdijo povsem v redu ocene. Zelo je kritičen ter strog do sebe, kot da si želi biti vsaj odličen v šoli, če že ni takšen kao ostali.

Mislite, da bi bilo pametno stopiti do kakšnega psihologa? Najbolj hecna pa mi je njegova izjava, da več ne bo nosil črne barve, ker je to žalostna barva…

pozdrav,tudi moj sin ima dispraksijo in še kaj zraven…imel je obdobje,ko si je obupano želel prijateljev za igro,pogovor…ampak so ga izključevali,ali pa le malo upoštevali…Najhuje mi je bilo,ko je imel 7 let in bil povabljen na rd (kakšna sreča! 😛 ) ampak tam pa so ga otroci osamili,niso se želeli igrati z njim…še slišim: “kaj sem tako grd,ali kaj je narobe z mano,da me nihče ne mara niti za igro!?!” ob tem se mi je trgalo srce…
Veliko sem mu prigovarjala,naj se neha truditi iskati družbo in prijatelje,če ne gre,pač ne gre…zakaj bi moral biti vedno znova objokan,če ni treba…
Nato pa se je zgodil preobrat…kar naenkrat ima okoli sebe veliko število sošolce,se družijo,pogovarjajo,norijo…ampak tapravega prijatelja še vedno nima. Pravim mu,da bo prišlo tudi to…
lp

Wert,
če imate občutek, da je v stiski, bi veljajo poiskati pomoč.