Spoštovani!

Imam 10 letnega sina. Pred kratkim je imel globoko krizo, ko ni mogel nadzirati gibanja rok, trzanje z očmi in z glavo, pogosto momlja nerazločne glasove. V šoli je odličen učenec, vendar vsaka novost mu predstavlja oviro.
V družini smo ga poskušali čim bolj razumeti in ga pozitivno usmerjati. Predvidevali smo, da je tp posledica stresa zaradi šolskih obveznosti in verbalnega nadlegovanje starejših učencev šole. Te dejavnike poskušamo čim bolj omejiti. Njegovo stanje se sicer umirja.

Danes pa sem prebrala članek v reviji Otrok in družina, kjer je opisana dispraksija. Zavedla sem se, da je v članku opisan moj sin, vzela sem pisalo in označila značilnosti, katere sem zaznala pri svojem otroku. Teh je bilo preko 30 od 38 opisanih.
Kaj je dispraksija? Ali se lahko z leti stopnjuje? Je možno simptome ublažiti? Ali obstajajo kakšne terapije in ali obstaja kakšna svetovalnica za starše?
Je nujen obisk pri zdravniku?

Zahvaljujem se Vam za odgovor.

Spoštovani,

dispraksija je motnja, katere vzroki so kljub številnim razislavam še malo znani. Gre za napako pri razvoju nevronov v možganih in zaradi tega potrebujejo le-ti dajši čas, da predelajo informacije. Lahko možgani tudi izgubijo že oblikovan odgovor (odziv) na nek dražljaj in se nanj zato ne odzovejo ustrezno ali pa se sploh ne odzovejo. Zato se pogosto povezuje s težavami pri jeziku, zaznavanju in mišljenju; skoraj polovica jih ima tudi disleksijo (motnje branja in pisanja); pogoste pa je tudi preobčutljivost za dražljaje ter težave s čustvovanjem in vedenjem. Velikokrat se ti otroci bolje razumejo z odraslimi kot vrstniki.

Motnja lahko povzroča tako učne kot socializacijske težave, težave z gibanjem, s koordinacijo in predelovanjem senzornih (zaznavnih) informacij. Velikokrat lahko to motnjo spregledamo, čeprav se lahko pojavi kot razvojna motnja že ob rojstvu ali v zgodnjem razvoju otroka. Takrat so znaki nemirnost, razdražljivost, jok, težave pri hranjenju, zamujajo v razvoju in se kasneje izogibajo predvsem enoročnim dejavnostim.

Dispraksija prizadene vsakega posameznika drugače, zato ste tudi našteli veliko znankov, od katerih jih otroci nekaj otroci prerastejo, lahko pa pridejo drugi (tudi težji), nekateri pa ostanejo, saj disleksija s starostjo ne mine. Bolj pogosta je pri dečkih.

Pri takem otroku je nujno upoštevati vsa ta dejstva in oblikovati ustrezen pristop – potrpežljivost, umirjena razlaga navodil, takojšnje mirno ustavljanje neprimernega vedenja, umik motečih dejavnikov.

Velikokrat je težko ozavestiti dejstvo, da ne dela nekaj zato, da nam kljubuje ali ne naredi česa, ker je len, ampak zato, ker preprosto ne more!

Seveda je spoznavanje te motnje nujno tako za starše kot za učitelje in globlje razumevanje, naklonjenost in ustrezen pristop otroku omogočajo enake uspehe kot drugim otrokom. Zato je priporočljiv obisk pri defektologu v šoli ali v mentalno-higienskem diapanzerju ali npr. v Svetovalnem centru za otroke in mladostnike v LJ ali MB.

Želim Vam in otroku veliko sodelovanja in razumevanja njegovih težav in najdite način, da mu boste njegove težave razložili. Predvsem pa mu dajte vedeti, da ga sprejemate takega kot je tukaj in zdaj. Lahko mu pomagate, če pa otroka preveč “popravljamo” pa mu sporočamo, da za nas tak kot je ni OK in s tem znižujemo njegovo samopodobo.

Lep pozdrav.

Marija Božič