Iz Ljubljane žal ne poznam nikogar. Mogoče pa se bo oglasil kdo, ki kaj več ve.

Pozdravljeni!
tudi moj sedaj 15 letni sin ima disleksijo. Za silo se je naučil brati šele v tretjem razredu, čeprav je nadpovprečno inteligenten. V osnovni šoli je imel pet ur dodatne pomoči, pomoč defektologa, prilagoditve pri spraševanju, možnost uporabe računalnika (tam ima najmanj problemov) in še kaj. Za to pomoč sem zelo vesela. Sedaj je v prvem letniku srednje šole za računalništvo in ima tri ure dodatne pomoči in druge prilagoditve.
Vendar je bila pot do pomoči dolga, šele v četrtem razredu je dobil učiteljico, ki je težave razumela in ga pravilno usmerila na komisijo. Do takrat sva se doma vsak dan po več ur borila za vsako črko posebej in ko jih je obvladal jih ni mogel med seboj povezati, še vedno ima precejšnje težave prebrati besedo ki ima več kot štiri črke. Vendar to ni ovira, če ga ne obravnavaš kot nezmožnega ampak kot drugače učečega.
Torej pogum, vse se lahko reši.
Lp Nataša

Pozdravljeni!

Imam 9-letnega sina, pri katerem smo imeli skozi vse tri razrede osnovne šole tipične znake disleksije. Kljub temu, da smo se tega zavedali (tudi njegova razredničarka kot psihologinja) in smo drugi in tretji razred zares veliko delali na branju in pisanju se le-to ni bistveno spremenilo. Noben mi ni nikoli omenil možnosti, da bi bil dislektik, dokler nisem sama prišla do tega in jih opozorila na to. Zdaj čakamo na odločbo. Pišem pa zaradi tega, da starše pomirim. Namreč zasledila sem izredno zanimivo diplomsko nalogo, ki se jo splača prebrati – ne govori le o otrocih dislektikih temveč tudi o odraslih.

www.pedagogika-andragogika.com/files/…/2009/2009-Hodnik-Simona.pdf

Šele po prebiranju tega, sem opazila, da sem tudi sama dislektik. Seveda se v te stvari, ko sem se sama prebijala skozi šolanje, ni nihče poglabljal. Vendar pa, dragi starši, to ni bolezen! To je zanimivo delovanje možganov, s katerimi se nam, dislektikom, vedno dogaja 🙂 Okolica marsikadaj ne razume. Vendar edino kar staršem preostane je, da poskušate otroku biti opora (kakršno sem jo jaz imela doma in zaradi česar sem zelo hvaležna). Tako se otrok ne bo počutil “tepčka”, ker misli drugače, temveč bo skozi svoja razmišljanja sam ugotovil,da je drugačen. Vendar ker mu boste stali ob strani bo lahko to svojo drugačnost sprejel in jo bo slej ko prej izkoristil sebi v prid. 🙂

Dragi starši – ne obupujete zaradi drugačnostjo, veselite se jo 🙂 Prijetno boste presenečeni 🙂

Srečno 🙂

Za mali vtis, kako razmišljamo dislektiki 🙂 (povzeto iz linka, ki sem ga prej posredovala):

Poglejmo si še potek dveh različnih načinov mišljenja na konkretnem primeru opisa
postopka priprave čaja:

a) z uporabo vertikalnega mišljenj:

1. Vzamemo čisto posodo!
2. V posodo zlijemo liter vode!
3. Vodo segrevamo, dokler ne zavre!
4. Vzamemo veliko žlico čaja in ga stresemo v vodo, ali vzamemo filter vrečko s
čajem in jo damo v vodo.
5. Počakamo približno pet minut!
6. Precedimo, preverimo barvo in poskusimo!
7. Če je čaj dovolj močen, nadaljujemo, če ni, ponovimo 5. korak!
8. Čaj nalijemo v skodelico!
9. V čaj stresemo žličko sladkorja!
10. Mešamo pol minute.

b) z uporabo lateralnega mišljenja (kakršnega imajo dislektiki):

1. Zakaj mora biti posoda čista? Malo umazanije bi lahko dalo čaju poseben
okus. Morda bi bilo potrebno uporabiti keramično skodelico? Ali je sploh
potrebno pripraviti čaj? Morda je boljša kava, lahko bi pili šampanjec ali
kokakolo?
2. Zakaj ravno liter vode, bi bilo pol litra dovolj? Kaj bi se zgodilo, če bi namesto
vode uporabili mleko? Kaj pa, če bi poskusili z litrom konjaka?
3. Kaj, če bi namesto gorilnika uporabili električni štedilnik? Ali pa bi vodo segreli
tako, da bi vanjo vrgli razžarjen kamen? Morda bi morali pripraviti ledeni čaj?
4. Ena žlica čaja je premalo/ preveč? Namesto z žlico bi lahko čaj zagrabili z
vilicami, prsti, zobmi ali trepalnicami?
5. Zakaj je treba čakati ravno pet minut? Kaj bi se zgodilo, če bi čaj pustili stati
do zjutraj, do konca tedna, do začetka prihodnjega stoletja?
6. Kaj bi se zgodilo, če čaja ne bi precedili? Morda je bolj okusno čaj jesti kot piti,
z malo vode ali sploh brez nje?
7. Čaj bi lahko nalili v krožnik, v stekleničko, v kozarec… namesto v skodelice, ali
pa bi si z njim umili lase?
8. Zakaj sladkor? Morda bi sol, poper, gorčica, paradižnikov sok,…dali čaju boljši
okus?
9. Namesto, da čaj mešamo z žlico, bi ga lahko zmiksali, premešali z nihanjem
skodelice, vožnjo na vrtiljaku ali pa bi ga popili nepremešanega in potem
odplesali trebušni ples?

Res sem se nasmejala temu. Vendar moram priznati, da v resnici tako delujemo.
In vsak dan se naučimo nekaj novega. 🙂

Pozdravljeni vsi skupaj.Kako odleže tale spletna stran, kjer ugotoviš. da so težave moje
11.letne hčerke tudi težave mnogih drugih otrok.Moja hčerka letos obiskuje 6.razred OŠ.
Že v 4. razredu je dobila odločbo za prilagoditve pri pisanju testov. Imamo “srečo” da je
na tej šoli čudovita specialna pedagoginja, ki je prava borka za otroke z disleksijo.In še večja sreča je, da učitelji upoštevajo te prilagoditve.Za vse tiste starše,ki še ne vedo, naj povem. da je z zakonom določeno, da morajo upoštevati prilagoditve, ki jih otrok dobi v odločbi.V nasprotem kršijo zakon.V šoli lepo sodelujem z ičitelji, ampak še vedno na koncu vse ostane na mojih
ramah.Včasih je breme res prehudo, ko se počutiš tako nemočnega in ne veš več, kaj bi.
Hvala vsem, ki se udeležujete teh pogovorov, ki zelo pomagajoLep pozdrav