direktna pomoč – da ali ne

Spoštovana gospa Šporin!

ko sem brala ta sporočila, sem se zamislila in vas sprašujem ali je bolje če pomagamo neposredno ljudem, ki rabijo pomoč, ali je bolje da pomagamo preko organizacij kot je vaša? Jaz sem bolj čustvena in ne vem kako bi prenesla, da bi mi ljudje govorili o svoji žalosti in pomanjakanju. Kaj vi mislite?

Liza Z.

Pozdravljeni,

dobrodošla je tako posredna kot neposredna pomoč sočloveku v stiski. Pri slednji moramo biti zelo previdni, da prepoznamo resnične potrebe posameznika. Mnogi ljudje v stiski iščejo samega sebe in hrepenijo po iskrenem spoštovanju. In v takem primeru bi bilo narobe, da jim ponudimo karkoli drugega kot to kar potrebujejo. Ravno tako jih ne moremo tolažiti z mislijo na boljše čase, kadar potrebujejo prevoz do zdravnika, trgovine ali kruh. Glede neposredne pomoči bi želela opozoriti, da tudi kadar je pomoč podarjena neposredno, ni nujno, da je smiselno porabljena. Številni posamezniki prihajajo v stiske ravno zato, ker ne znajo smiselno ravnati s sredstvi, ki jih imajo na razpolago oziroma se niso sposobni omejiti na lastne vire. V takih primerih je ravno neposredna pomoč tisto čemur strokovni delavci rečemo »vreča brez dna« – veliko lahko dajemo, pa nič ne rešimo. V humanitarnih ustanovah zaradi varovanja osebnih podatkov ne moremo medijsko izpostavljati ljudi, ki poiščejo pomoč, zaradi česar smo za darovalce lahko manj atraktivni. Se pa trudimo, da je materialna pomoč premišljeno dodeljena, da prejemnike rešuje v stiski, da jih vzgaja za premišljeno ravnanje z lastnimi viri. Običajno posamezniki potrebujejo tudi osebno vodenje in spremljanje v času stiske. V večini primerov gre sprva za materialno stisko, v osebnem razgovoru pa čestokrat odkrijemo tudi druge težave. Osebno izhajam iz prepričanja, da je potrebno dati ljudem možnost. Možnost, da spremenijo sebe, svoje nesrečne odnose z najbližjimi, da uredijo svoje življenje. Za kar pa potrebujejo mnogo vzpodbude, opogumljanja, spremljanje in mnogo našega sočutja. Potrebujejo strokovno ali čisto človeško podporo, da pridobijo nazaj izgubljeni občutek lastne vrednosti, da pridobijo občutek, da se splača vztrajati, da je rešitev v reševanju problema in ne v obupu in čakanju. Menim tudi, da je dobra humanitarna pomoč razvojna – da posameznika čimprej usposobi za samostojno življenje. Stiske ljudi so različne, vse pa potrebujejo naše spoštovanje in pozornost. Vseh stisk ne bomo nikoli rešili. Lahko pa z zaupanjem darovalcev v delo humanitarnih organizacij rešujemo številne stiske posameznikov in družin s pomočjo strokovnega vodenja in spremstva in jim tako pomagamo napraviti korak k samostojnejšemu in človeka bolj vrednemu življenju.

Vse dobro, vam želim,