Glede nato da ti je povedal potem se res nimaš česa bat. Sploh pa če mal pogleda profil to res nič ne pomeni. Vsakogar zanima kako je z nekdanjo ljubeznijo. Če ti pa stalno govori o njej potem je znak za alarm

Hvala za eno mnenje. Ne, seveda ni to stalno. Me pa moti nekoliko, da je “bivša” vsake toliko stvar pogovora med njegovimi prijatelji/sodelavci; ker če gledam sama po sebi, mene res ne zanima kako je z bivšimi fanti in tudi imam tak krog ljudi okoli sebe, da niso taki, ki bi me skos obveščali o stanju-življenju bivših. Glede na to, da teh pogovorov ne prekine, ga očitno res zanima kako je z njenim življenjem.

lp

No, tole z imenom je malo huda celo za ta “nepoštene”, kakršna sem bojda jaz. Ne vem, kaj pomeni tisti posredno poimenoval …

Ma ne vem, meni se zdi normalno, da ljudi, ki si jih nekoč spustil blizu, ne pozabiš kar tako. Ne vem, kako lahko po par letih najtesnejše možne zveze kar prekineš vse stike, ga zabrišeš iz glave in srca – prej pa taka ljubezen. To enostavno ni mogoče. Človek ostane v možganskih gubah, edino nekateri so se očitno sposobno slepiti, da ni tako, če pač ne greš vsake kvatre enkrat z njim na kavo ali si izmenjaš kak mail. Če vam je to nekaterim v tolažbo, prav, resnica pa je, da moraš biti robot, če bivše partnerje lahko gladko črtaš iz življenja.

Obremenjuješ se z nepomembnimi stvarmi. Je dober s teboj? Je vajin odnos dober, tak kot si želiš? Če je, ga vzdržuj, namesto da ga krhaš. Če ni, ga popravi tam, kjer je to potrebno.

Se ne bi toliko spraševala o upravičenosti “zmote z njenim imenom”, če bi bila zadovoljna z odnosom, ki ga goji do mene. Velikokrat je do mene sarkastično posmehljiv, zbadajoč, izziva, me zmerja, predvsem pa me vse preveč primerja z bivšo, ki bi jo naj prebolel v roku teh treh let (vizuelno mu nisem povšeči, nimam 50 kg, pa imam kljub temu 38 konf.št. ampak nisem tvigica, nisem popolna mamica) in tudi ne želim biti po njegovem ustroju.

In ob vsej tej gomili problemov ti prideš na forum s tem, da je izgovoril njeno ime?

Joj, ženska.

No, torej je glavni problem njegov odnos do tebe, ne pa tisto, da je enkrat zamenjal ime. Na to ne bi polagal neko pozornosti, na sam odnos pa. Če si nesigurna vase, si te bo privoščil, če si sigurna, si te ne bo, ker ve, da se ne zanj dobro končalo, plus tega, se boš znala tudi sama večkrat pošalit na svoj račun.

No, povej mi tole…
Zakaj si z moškim, ki te zmerja in ponižuje? In mu celo nisi vizuelno všeč??
Misliš, da je to ljubezen?
Mi dovoliš, da ti šepnem skrivnost- to ni ljubezen.
se bojiš, da boljšega ne boš našla?
Nisi popolna mamica?
Kaj ima to sploh veze s to zvezo? Razen s tem, da te otrok gleda, ko dopuščaš to obnašanje s strani tega moškega… Zberi se, vzemi svojo moč nazaj in pusti tipa bivši. ON je še njen. Kaj sploh ima špegat za bivšo?? Neki ne štima….

Takole, Marko in lectovka, hvala za iskren post. Sem se priznam, me je zmrazilo in streznilo-te vaše besede, ki so ostre, ampak mišljene res v dobro meni. Meni ni težko dajat ljubezen, ampak zaboli me, ko ne dobim toliko vrnjenega kolkor sama dajem, poleg tega se nikoli nisem šla besedne igre o videzu kogarkoli, ker vem, da bi tudi to mene bolelo. In ker vem, da sem lepa, da sem simpatična, predvsem pa uspešna ženska, me začudi, da sem se sploh pustila tako manipulirat z njegovimi verbalnimi igricami.
O tem ali je ljubezen ali ni, sem še sedaj zmedena, ker je včasih dober kot kruh, včasih je pa grozen kot, da to ni on in ko nekaj pove zares ne prebira z besedami, žaljivkami, kakor da me hoče čisto potolčti.
Da nisem popolna mi itak skos govori, saj tudi on ni, ampak kdo pa je popoln? Tako vizeulno kot karakterno.
Glede bivše – bi razumela ajde, če je firbec morda kdaj, ampak kaj za boga jo ima za spremljat njen lajf še sedaj po teh letih od razhoda. Mene bivši ne zanimajo, ne kje živijo, ne s kom…ampak ja, smo si različni. Sem pa želela slišat še vaše razmišljanje….hvala vsem. Te dni se bom pa še sama zamislila nad najinim odnosom in speljala en res iskren odkrit pogovor, ter ga v oči vprašala zakaj je on z mano sploh?

Če veš, da si lepa, simpatična, uspešna ženska, ki želi dajati ljubezen… vseeno delaj na svoji samozavesti. Kajti dovoljuješ nekemu moškemu, da te ponižuje. Nima veze, da je enkrat dober, drugič zloben. Ti samo iščeš izgovore, da ostaneš v tej zvezi, ker se verjetno bojiš biti sama. svetujem ti, da si prebereš eno res simpatično, že kar smešno knjigico, ki govori o tem, kako ženske opravičujejo slabe zveze v imenu “ljubezni”- 10 neumnosti, s katerimi si ženske zapletajo življenje od dr. Laure Schlessinger. Jaz sem jo prebrala že pred 15 leti, kot mlad deklič, mi je odprla oči, hkrati pa sem se nasmejala ob vseh neumnosti, ki so jih ženske zmožne naresti.

Joj oktoberka, zdaj si pa več povedala. Nažen že takega, kaj te ima za primerjat s komerkoli.

Tale knjiga je že zapisana v moji beležki, bo naslednja za prebrat, hvala za informacijo. Verjetno sem res obstala v tem začaranem krogu uničujoče zveze, ki mi jemlje vso energijo, pa ker se res očitno nekoliko bojim ostati sama, čeprav ne bi bilo prvič-vem da sem v tistem momentu živela za sina, zase, za svoje potrebe in se razvajala; pa se še vseeno oklepam tega moškega, ki sploh ne ve sam zakaj je z mano, ki samo reče da me ljudi, naredi pa vse, da me prizadane. In ker je tak, da se težavam izogne z molkom, ignoriranjem, zavračanjem, sama sem pa vedno za reševanje konfliktov, dokler je juha še vroča, se tudi tukaj ne najdeva več…zgubila sva skupni jezik. V bistvu se vprašam, ali sva ga sploh imela kdaj?!
Hvala za podporo vsem…

No pa da še jaz napišem svojo dooolgo zgodbo. na forumu pišem prvič. trenutno mi je zelo težko, tako da prosim, res ne želim kritik.
Ne vem točno niti kje in kako začeti,..najina zgodba je dolga,polna lepih trenutkov in še večjih padcev.Spoznala sva se sedem let nazaj, zaljubila na prvi pogled. Se dve leti videvala na daljavo. Živela sva 150km narazen. Ker tega več nisva zmogla, sva se odločila za naslednji korak; selitev na svoje.Tako sem se jaz odločila, da se preselim v kraj, kjer je bival on.Ni mi bilo težko, vedela sem da je to edino kar hočem; biti z njim, samo z njim. Na začetku je bilo super, veliko komunikacije, lepih trenutkov, sexa,..vsega. Končno sem dobila tudi službo, v kateri imam ogromno stika z ljudmi,..tudi po naravi sem zelo odprta, komunikativna, zato sem bila take službe še posebno vesela,pisana mi je na kožo. Takrat pa so se začeli njegovi ljubosumni izpadi.Ker je po naravi, karakterju čisto nasprotje meni (zaprt, samotarski) nikoli ni mogel točno razumeti moje službe;zakaj sem morala včasih podaljšati urnik, zakaj sem toliko obkrožena z ljudmi itd,.(on dela v tovarni s fiksnim urnikom). Zaradi njegovih vse pogostejših ljubosumnih izpadov, sva se začela pogosto kregati..začela so se obsojanja z njegove strani, čeprav ni imel upravičene podlage mi enostavno ni več nič zaupal.Posledično pa sem se jaz, naveličana kritik, obsojanj, teženja zvečer doma,..začela odmikati, se zaprla vase.Nisem mu več razlagala svojih občutkov, misli, ker sem se bala njegove reakcije (še večjega napada).Minila me je tudi potreba po spolnosti.Vse to me je izčrpavalo.Sita sem bila dokazovanja resnice,ki mi je tako ali tako ni verjel.Ko se mi je v službi stanje malo umirilo, sem predlagala dopust.Strinjal se je,.da bo dobro za naju, mogoče nama bo na dopustu brez stresa uspelo kaj rešiti, se v miru pogovoriti, obuditi strast, spolno željo,.no..in je dan pred dopustom vse odpovedal, češ,da je od nekje slišal, da so njegovi sumi utemeljeni,.slišal je zgodbice od ljudi, ki me komaj da poznajo..in jo resno zagrabil.Čez noč je zapakiral in odšel. Pustil me je popolnoma samo.Dopust sem preživela sama,zaprta med štirimi stenami.Počutila sem se kot smet, ki jo je po vseh teh letih čez noč pometel.Potem pa so se začeli sms-i, da bi rad prišel na pogovor,.seveda vsa navdušena sem pristala.Ko je prišel ni delal drugega kot iskal katere svoje stvari ima za vzeti.Niti v oči me ni mogel pogledati, kaj šele da bi lahko končno oba vrgla karte na mizo. Bilo pa je zelo opazno, da mu je hudo, da je trpel,ni pa mi tega upal povedati, enostavno nisva vedela kako sploh začeti pogovor.Rekel je da tako ne more več živeti.Da me ima rad, da mu pomenim vse, ampak da tako ne more.V enem dnevu mi je vzel vse, vse sanje, najino prihodnost.Načrtovala sva tudi družino.Priznam, zaradi hudega tempa sem zapostavljala sebe, naju,..poskušala sem dajati vse od sebe, mu dati vse kar sem bila zmožna v tistem momentu.Ni mu bilo dovolj,..še vedno prepričan, da sem jaz tista, ki varam, ne spoštujem in mu ljubezni ne znam izkazovat.Izlila sem mu vsa svoja čustva,.kako ga imam rada, kako hudičevo boli ko ga ni, da ga želim ob sebi, da mi pomeni vse,..da sem pripravljena se pogovarjati, da vsaj poskušava rešiti najino zvezo,..njemu pa je od vsega hudega lažje obupati in oditi kot pa se boriti, z izgovorom da je začutil da me uničuje, da zaslužim boljšega, da me bo drug lahko osrečil, kar on ni bil sposoben.Cel čas njegove prisotnosti je zelo žalosten, obupan, tudi zjokal se je, nekako mi daje kapljico upanja, da bi pa mogoče še poskušala.Dal mi je vedeti, da čaka na mojo potezo,ne vem kaj pričakuje? Moje opravičilo? zakaj? pa saj nisem jaz tista ki sem odšla skozi vrata?Zavedam se, da sta vedno kriva dva, ampak kako hudiča se lahko človek čez noč odloči, da enostavno vrže vsa leta skozi okno in gre.Kako lahko človeka ljubiš in hkrati odkorakaš, ker bi naj bilo obema lažje tako? Ne znam razumeti.Vedno sem ga imela za svojega življenjskega partnerja in to si še vedno želim.Ne vem pa, kako naj se lotim, naslednjega koraka, da ga mogoče na novo osvojim, pridobim njegovo zaupanje nazaj.Zavedam se, da brez le-tega prihodnosti ni.Kako naj naju opogumim, da se začneva vsaj pogovarjati.Vedno ko se vidiva, nisva sposobna nič, kot očitati napake za nazaj in vztrajati vsak na svojem bregu, čeprav nekako veva da bi bila rada skupaj. Ne znam opisati teh občutkov.On pravi, da v mojih očeh ne vidi drugega kot samo prezir do njega.Da tega ne prenese več,..ko ga vprašam o njegovih občutkih, mi pravi da naj ne sodim kako se on počuti, da ne vem in da zato je tudi odšel.Jaz pa vem samo to, da si želim naju nazaj.Vem, da je za to potrebno ogromno truda, vlaganja, odrekanja.
Ali je sploh vredno, da drezam v njega?Je bolje, da ga pustim pri miru? Nekako se mi zdi, da niti čisto točno ne ve kaj bi rad, pa vseeno je zbral toliko moči, da je v pričo mene vse pobral in šel.Podrl se mi je svet, najin svet in rada bi ga sestavila nazaj, pa ne vem kako.
Se opravičujem, če je pismo predolgo ali kakorkoli nerazumljivo.
Hvala za kakršen koli odziv.

Ljubosumnost v taki obliki je strašno čustvo, ki vključuje nezaupanje, zaničevanje tebe kot človeka, lastninjenje, posesivnost, da o tem, v kaj vse se lahko stopnjuje, niti ne bi. Vprašaj se, ali si res tega želiš – da izgubiš sebe, zatreš svojo življenjsko energijo in silo, svoje želje, svoje potrebe, svojo enkratno sposobnost, da znaš z ljudmi, samo zato, da si boš nakopala na glavo nekoga, za kogar ne boš nikoli dovolj dobra, ponižna, zvesta, zaprta, izolirana, zaupanja vredna …

Vzemi si par mesecev časa za razmislek, kaj želiš in ali res ne moreš brez njega. Zadihaj, premisli, pogovori se s kako dobro prijateljico. Mislim, da boš laže prebolela tega nesposobnega, zakompleksanega kekca kot preživela nadaljnjih nekaj let z njim, po možnosti z njim ustvarila družino in se prostovoljno zaprla v vse bolj vroč pekel.
Človek, ki se raje pogovarja o tebi (z vsemi sosedi) namesto s tabo, ne more biti tvoja življenjska želja in tvoj partner v pravem pomenu te besede. Kako le? Znaš razložit?
Da on trpi? Hm.

Malo sem si oddahnila, ker si mojo sicer precej hladno pripombo razumela dobronamerno …
Če rabiš še kakšen odgovor od njega, ga vprašaj, ja, ampak mislim, da ti je že vse povedal s svojimi dejanji.

Midva se s partnerjem kregava non stop, ampak se nikoli ne žaliva. Meni je na primer kdaj v soočenjih z drugimi ljudmi (ne s partnerjem ali drugimi bližnjimi) že kdaj padel mrak na oči, kot se temu reče, ampak se nikoli, res nikoli nisem spustila na raven, za katero bi se morala kdaj opravičiti. Vedno tak nivo, da mi ni treba besed jemati nazaj. Mislim, da se vsak lahko obvlada do te mere – enostavno si nihče ne bi smel dopustiti, da gre preko.
Sicer pa, kaj za vraga ima zunanjost sploh zveze s čustvi? A ljubezen je rezervirana samo za trenutne lepotne ideale al kako?

Aljči, precej zoprna situacija. Za oba. Ne eni strani on, ki v rokah drži dve sliki, na eni ti, ki ga varaš in na drugi ti, takšna, kot si te je predstavljal od samega začetka. In zdaj ne ve, kateri verjeti. Ne zmore, upa se odločiti, katero sliko vzeti in jo obesiti na zid. Ker se preveč boji. Prve itak ne mora sprejeti, če pa vzame drugo, se lahko zgodi, da se mu nekoč dejansko potrdijo vsi ti dvomi in očitno trenutno verjame, da ne bi prenesel svoje odločitve oziroma temu, da je nasedel. Čeprav seveda (če predpostavljamo, da je tvoja vest čista) ne bi nasedel, ampak njegova slika je pač takšna.
Hkrati se zaveda, da ti povzroča bolečino in hkrati tudi sam trpi. Na podlagi tega bi lahko rekel, da je storil veliko dejanje (zato on pravi, da je odšel v imenu ljubezni), ker je odšel dobronamerno, po drugi pa je storil strahopetno dejanje na podlagi govoric oziroma na podlagi nezaupanja vate. S takim je lahko zelo težko tudi, če imaš sama mnogo izkušenj.
Tako kot on, imaš sedaj tudi ti dve sliki o njemu. Pri tebi še vedno prevladuje tista ta lepša, druga še nima take moči.
Mislim, da ni tvoja naloga njega na novo osvojiti. To nima nobenega smisla. Najprej mora on sam pri sebi predelati, za katero sliko se bo odločil oziroma v bistvu bi moral spoznati svojo napako, napako, da je verjel govoricam, namesto tebi. Moral bi spoznati, da je vse to počel zaradi strahu pred zapustitvijo, zaradi lastne nesigurnosti. Šele potem se lahko na novo osvajata. Če on tega ne stori, je tvoje osvajanje povsem brez učinka, kajti v slabih trenutkih bo spet podvomil vate. Celo zazdelo se mu bo, da si ga res prevarala, ter da ga sedaj na novo osvajaš, ker imaš slabo vest in bosta spet na začetku te drame.
Moje mnenje je, da lahko samo živiš naprej brez njega in lahko le čakaš, če se mu kaj “utrne”. Vsaj jaz ne vidim nobene boljše rešitve.

Nikakor ga ne moreš sestavit nazaj, ker je bil tvoj svet zgolj iluzija, privid!
Spregledala si kup opozoril, ki so govorila, da gre za iluzijo. Bodi vesela, da si še pravi čas spoznala kakšen je, mnogim to ni uspelo oz prepozno.

Ker te ni mogel imet v (popolni) oblasti je našel razlog, da se te odkriža. Posestništvo ni ljubezen.

Vse psihopatske osebnosti braniš na ta način?
Strah pred zapustitvijo, pa ja de.

Žalostna zgodba. Verjamem, da se ti je sesul svet, katerega si ti videla. Verjetno je pa on vajin svet videl drugača. Ljubosumnost, ki jo opisuješ je že bolezenska in bi on moral nekaj narediti s tem. On, ne ti. Ker dokler ne bo siguren sam vase, tudi v tebe, v tvojo ljubezen ne bo. A to je njegova odločitev. Če ne želi.. potem ne moreš riniti z glavo skozi zid. Če zavrne vse možnosti pogovora in celo terapavtskega svetovanja.. si dobila svoj odgovor- ni pripravljen, da bi zvezo gradil na novih, močnejših temeljih. Vem, da , da ti je zdaj hudo.. a če ne najdeta skupnega jezika… je slej ko prej obsojeno na prepad. V zvezi sta dva.. in ne moreš sama graditi nekaj, česar pri njemu mogoče sploh ni.

Nikogar ne branim, le daljšo razlago sem ji dal, da bo lažje razumela, kaj se z njim dogaja. Na njej je, ali bo to sprejela ali ne.
Bolje bi bilo napisati strah pred zavrnitvijo. Mnogi iz strahu raje sami zapustijo, kot pa da so zapuščeni. Tako se navidezno zaščitijo, čeprav se ne. Ljudje imamo različne izkušnje iz mladosti in s tem nas spremljajo različni strahovi, ovire. Če je tebi ta strah neznan (smešen), je pa lahko za drugega zelo resna ovira v medsebojnih odnosih.