Pozdravljeni!

Pišem vam, ker se vrtim v krogu in si ne upam iz njega izstopiti, ker se bojim da izhod ne bo pravi.. Če sem bolj natančna; imam partnerja “že” 3 leta. Stara sva 22 let in se že pogovarjava o tem, da se v roku dveh let, ko končava s študijem vseliva skupaj.
In tu se pojavi problem. Sprašujem se, kako naj vem, če je partner pravi zame, če je to to? Zdi se mi, da ne morem živeti brez njega, obenem pa me nekatera njegova dejanja in načela spravljajo v obup. Ljubiva se, imava se super, nudi mi vse kar si ženska lahko želi; razvaja me, je odprt za pogovore, me posluša, mi pomaga, je z mano v dobrem in slabem.. A problem se pojavi v najinih načelih, zaradi katerih pogosto prihaja do spora. Prihajam iz družine v kateri je osnova morala, polno nekih načel, svojih pogledov na svet – medtem ko on izhaja iz družine katere načela so povsem drugačna. In on sprejema mene takšno kakršna sem pa če imam še tako čudne poglede na določene stvari. Medtem ko jaz njega ne sprejemam tako kot bi ga morala. Počutim se grozno zaradi tega, vendar enostavno ne gre mi sprejemanje njegovih mišljenj, ker so skregana z mojimi. Na primer jaz zagovarjam skromnost, preprostost – medtem ko on vsakomur s katerim se pogovarja vsaj pol ure razloži v čem vse je dober, kaj obvlada, kje je zaposlen, da je njegov oče direktor, kakšne super avte imajo.. Takšno hvaljenje sovražim in ko ga opozorim na to, se skregava ker se njemu ne zdi s tem nič narobe. Ko mu razložim, da ljudje bolj cenijo skromnega človeka in v njem prepoznajo talent, medtem ko pri nekomu ki se hvali iščejo kje bodo njegovo teorijo o tem da je najboljši spodbili, mi reče da ga ne briga kaj si mislijo takšni ljudje, da so zanjga nepomembni če ne znajo cenit takih stvari.
Če grem dalje – počasi se začenjava dogovarjati o najinem skupnem bivanju in sva zašla v pogovor o sosedih, nakar on izjavi, da s sosedi itak noče imeti opravka, pozdravil bi že, kakšna druženja pa nikakor. To me je tudi zabolelo, sem namreč z vasi kjer mi je najlepše ravno to, da se super razumemo s sosedi, imamo piknike.. ne predstavljam si, da v prihodnosti izgubim to dragoceno vez – rekel mi je, da se njemu pač ne ljubi ukvarjati s sosedi, jaz pa naj delam kot želim.. Vendar to ni to. Rada bi da sva v družbi ko bova na svojem, ne pa da bova izolirana na svojem ozemlju in gledala zviška na ostale..
In še ena od stvari ki me zelo moti je njegovo govorjenje, razlaganje.. Ko prideva v družbo, kar naprej govori, o vsem možnem, ne zna zbirati primernih besed – mojim staršem razlaga o računalniških procesorjih k še vejo ne kaj je to, ko se s kom pogovarja ga sploh ne pusti do besede, vse popravlja pri izjavah, kot da največ ve o vsem, razlaga o stvareh ki jih planira in potem te stvari spodletijo in ljudje ga imajo potem za bahača, za nakladača. In to me boli. Nočem da ga imajo za takšnega.. Sploh ker sem takšna, da si močno vzamem k srcu kaj si ljudje mislijo, na žalost. Moti me, da ne ve kdaj se ustaviti, kdaj pustiti človeku do besede, kdaj se človeku ne da več meniti o eni in isti stvari in se ustaviti. Moji starši na primer ne marajo pogovora o avtomobilih, a on jim kar naprej razlaga o njih, kar naprej.. Mojemu bratrancu ki je izkušen programer razlaga o programiranju kot da ima več pojma o njem – pa tudi če ga ima, že samo dejstvo me moti, da daje ljudem občutek kot da se ima za pametnejšega od njih, da ga začenjajo imeti za bahača, za nekoga ki kar naprej nekaj govori..
Potem sem zagovornica fizičnega dela. Človek potrebuje nekaj gibanja in nekaj zraka, zato je dobro včasih zunaj kaj postorit. A moj partner se pa na vse možne načine izogiba fizičnemu delu. On se vidi kot programerja ki bo cele dneve za računalnikom. Jaz pa bi rada nekoga, ki zna poprijeti za delo, zna kaj narediti, popraviti..

Skratka, mogoče se vam zdijo stvari banalne – meni pa so zelo pomembne. In imam občutek, kot da ima moj fant 2 popolnoma različni strani: ena je zlo čustvena, nežna, ustrežljiva, razumljiva, spodobna (tudi v družbi se zna zadržati s pretiravanjem.. ) in to stran obožujem, zdi se mi da glede teh stvari ne bi mogla imeti boljšega fanta.. Vendar drugo stran pa dobesedno sovražim, ne prenesem tega, da občasno zviška gleda na vse in se ima za daleč najboljšega in to še poudarja.. To se mi zdi povsem otročje: otrok je tisti, ki se hvali kaj vse ima in kaj vse zna. Včasih imam občutek, da hodim z najpopolnejšo osebo na svetu in da želim imeti z njim skupno življenje, otroke.. Po drugi strani pa me skrbi, da če se odločim za ta korak, da bom pozneje videla da to ni to. Občasno zna biti pravi otrok in kar nekako računam na to, da se bo z leti spremenil in razmišljal malo drugače. Pa je narobe da tako mislim, s tem se samo tolažim.

Kaj naj torej storim? Je moj prvi fant in ne vem ravno kje je meja. Je normalno, da me moti toliko stvari? Ali bi bilo bolje, da končam vse skupaj, preden si ustvariva družino in potem vidim da to ni to? Ali je pač normalno za najina leta, da imava takšna nesoglasja in se stvari z leti umirijo? Včasih razmišljam o tem, da se moram prilagodit, prezret stvari ki me tako motijo, ker takšen pač je, vsak ima svoje napake in se moram osredotočiti na stvari, ki so mi všeč, ki jih je ogromno. Na to da ga ljubim. Na to da sem rada z njim.. A včasih pa obvlada misel, da ni pravi zame, da sva si preveč različna jaz pa sem preveč nesprejemljiva za razlike. Imava se super, dokler ne začne s takšnimi izjavami, kot sem jih naštela, kajti po tem se začnem spraševati kaj počnem z nekom, na katerem me toliko stvari moti? Še preden sem poznala njega, nisem prenesla ljudi, ki so imeli takšno osebnost, kot jo ima VČASIH on. In razmišljam o tem, da bi si lahko našla boljšega. A na koncu vedno spoznam, da ga preveč ljubim in da ima konec koncev polno dobrih lastnosti, ki prekrijejo slabe.

Vidite sedaj, v kakšnem krogu se vrtim? Pa nikakor ne morem iz njega.. Čeprav mislim, da bom konec koncev ostala z njim, ker ga ljubim in ker me resnično ceni, spoštuje in me ima zares močno močno rad. Opisala sem ga kot grozno osebo; vendar ni, super je – le tistih par lastnosti ima malo zgrešenih..
Najbrž ste sedaj v dilemi, kaj mi sploh svetovati, če sem že sama prišla do zaključka – no, rada bi samo odgovor na to, kaj naj storim, da bodo stvari boljše? Oziroma, da mi razložite, ali so takšne stvari v zvezi normalne in se zaradi njih ni vredno toliko sekirati kot se jaz? Ali bi morala o vsem skupaj še enkrat resno razmisliti, kako naprej?

O tem da ga ljubim in da on ljubi mene torej ni dvoma. Niti o tem ne, da je dober do mene. Samo jaz nisem dobra do njega, ker ga neprestano opominjam na njegove napake, zaradi česar se tudi prepirava- on pa mene sprejema takšno kakršna sem. In to moram nekako urediti, samo ne vem kako – ne vem kako naj grem mimo načel, ki jih imam v sebi že 22 let?
In še tole – je možno, da imava zaradi tega težave s spolnostjo? Pravzaprav jih imam jaz; sploh nimam nobene želje več po spolnosti…

Vem da sem vse skupaj napisala zelo čudno, pa zelo na dolgo; upam, da boste vseeno razbrali iz tega moje dileme in mi dali kakšen nasvet.

Najlepša hvala vnaprej in lep dan vam želim,
Simona

Spoštovana SimonaM,

najprej bi vam rada rekla, da ste čisto normalni – sprašujete se čisto normalne stvari za vaša leta (čeprav se to sprašujemo ne glede na leta vedno, ko se odločamo, ali je »to to« – ko začenjamo nov odnos ali revidiramo starega) in za predvsem situacijo, saj se zavedate, da se boste morali počasi odločiti oz. začeti ta odnos zares živeti na dolgi rok in »na polno«. Tudi ta zmeda, o kateri pišete, je normalen del odnosa in pomeni samo, da jo je potrebno vzeti zares in jo razčistiti v odnosu oz. pri sebi. Prav tako strah, ki se vam prebuja, ko opažate številne razlike med vama, in se sprašujete, ali bo vajin odnos uspel – saj se podajata v neznano, še nikoli prehojeno pot, ki je edinstvena, ker je samo vajina in vama nihče ne more dati kočnega odgovora namesto vaju. In enako velja za vsa ostala čutenja, ki se vama prebujajo.
Normalno je, da iz faze romantične zaljubljenosti, ko drug drugega vidimo z »rožnatimi očali« in smo skoraj »brez napak« (ali pa jih raje spregledamo in rečemo – saj niso pomembne), prehajamo v fazo, ko začnemo na odnos in partnerja gledati bolj realistično. Se pravi, da se vedno bolj zavedamo tudi »pomanjkljivosti/napak« in tudi razlik, predvsem pa tega, kaj nam ta razhajanja pomenijo, saj tega v prvi fazi zaljubljenosti nismo sposobno ocenit – npr. ali so zame kot posameznika te razlike ali »napake« tako bistvene (in morda tudi na splošno za najin odnos in bodočo družino), da si brez uskladitve na tem področju ne predstavljam skupnega življenja, ali pa so to reči, ki mi sicer niso všeč, a mi niso toliko moteče, da bi se zaradi tega odpovedal/a temu človeku in odnosu.
Ko priplavajo vse te razlike na plano in odložimo »rožnata očala«, dejansko lahko nastopi zmeda v odnosu in »mesarsko klanje« med partnerjema, saj ju lahko začne vse motiti in se čutita včasih tudi prevarana. Vendar je to samo začetek pravega odnosa, ko se vidimo, kakšni v resnici smo – drugi in jaz – in najin odnos. In šele zdaj sploh nastopi možnost, da začnemo graditi pravi realni odnos, da se začnemo zares spoznavati – ne samo v zunanjih stvareh in navadah, ampak predvsem v tem, kaj nam določene stvari pomenijo in prebujajo, na katero našo »notranjo rano«, ki se je morda še niti ne zavedamo, nam »natrosijo nove soli« (z namenom, da se rana odpre, očisti in ozdravi). Strokovnjaki namreč pravijo, da zaljubimo v človeka, ki nam bo prebudil najgloblje »rane« (npr. prevetril naša prepričanja, strahove ipd.), hkrati pa je to človek, ki ima tudi potencial, da nam pomaga te »rane« prečistiti in ozdraviti. Ali se bo ta potencial v polnosti uresničil, pa je odvisno od obeh partnerjev – koliko sta pripravljena zares vlagati sebe v odnos, koliko sta pripravljena iti vsak vase, koliko sta pripravljena iskati načine spošljivega izražanja še tako bolečin in neprijetnih stvari … In predvsem koliko si lahko ob vsem tem dasta sočutja. Če eden ni pripravljen v polnosti sodelovati na tak način, se proces ustavi oz. odnos stagnira in propada.

Ena od stvari, ki »štrli ven« iz vašega sestavka, je vprašanje iskanja ravnovesja med zdravo samozavestjo, neodvisnostjo, spoštovanjem sebe in na drugi strani spoštovanjem in upoštevanjem drugih ter občutom manjvredosti oz. nevrednosti. Kjer je čutiti veliko strahu in nevrednosti pri obeh – samo da se pri vsakem kaže na čisto svoj način (pri vas v skrbi, kaj bodo drugi rekli/mislili; pri njem pa v tem, da s svojim govorjenjem o »tehničnih stvareh« in izpostavljanjem sebe niti ne da bližnjemu priložnosti, da bi se lahko v globini res srečala in »dotaknila«). Morda sem malo pretiravala, a hočem samo ponazoriti, kako sta se našla na »istem čutenju« – samo da ima vsak od vaju ravno obratni obrambni mehanizem (ki je sicer tudi naučen že iz domače družine) – kot dve plati istega kovanca. Vidva pa imata priložnost, da najdeta vajino ravnotežje, da se oba naučita česa novega in hkrati »obrusita« skrajnosti, v kolikor bosta videla (vsak zase ob drugem), da je to potrebno. In tako velja še marsikatero vajino »težavo«.
Težav zato verjetno dolgoročno ne boste rešili s tem, da se boste npr. sami prepričali, da vam trenutno moteče fantovo »bahanje« ne gre več na živce in da ni s tem nič narobe, pač pa je fant le »(pre)samozavesten«, vi pa morda »preskromni«. Hkrati pa tudi ne način, da fanta kar preprosto enostransko »odpišete«, ne da mu daste možnosti, ker se vam bo potem zaplet lahko hitro ponovil v novem odnosu (pač po principu, da so nam privlačni ljudje, ki nam prebujajo naše stare rane ali pa nerazčiščene stvari in dokler jih nekje ob nekom ne »razčistimo«, se pač prebujajo). Pomembno se mi zdi, da vsak globlji in ponavljajoči »zaplet« ali »razhajanje« vzameta kot znak, da se je treba malo ustaviti in raziskati tako podrobnosti kot globlje vzroke (ponavadi so to pretekle izkušnje iz domače družine ali pa tudi čustvena vzdušja, ki so se prenašala že več generacij).

Pri iskanju rešitve upoštevajte svoje občutke in tudi telesne znake, ki lahko pokažejo naše potlačena čustva (tudi to, da izgubljate željo po telesnem stiku oz. spolnosti nekaj pove o vajinem odnosu oz. tem, kako se vi počutite v tem odnosu). In predvsem se o teh rečeh pogovarjate in pogovorite s fantom. Pri tem šteje, da si ne le izmenjujeta mnenja in soočata svoje razlike v pogledih (torej »intelektualni pogovori«), pač pa tudi svoja občutja ob tem (kaj vam pomeni npr. njegovo »bahanje« ipd., kaj njemu vaš sram (ali ga lahko sploh razume in začuti… ali se le razjezi…), ki ga vi čutite ob tem, ko se on izpostavlja na način, za katerega vi čutite, da ga zaradi njega ljudje ne spoštujejo (bi rekla, da on tega sramu ne čuti oz. ni v stiku z njim, zato se izpostavi včasih preveč oz. na neprimeren način; nase ste pa ta njegov potlačeni sram vzeli vi – čeprav je njegov in se tako njemu še naprej ni treba soočati z njim…). Pomembno je tudi, da zmoreta ob pogovoru o tako ranljivih, globokih in včasih bolečih temah ohraniti spoštovanje do sebe in drugega.

Odnos je vedno tudi priložnost, da na novo premisliš, kaj ti katera stvar oz. vrednota v življenju pomeni in predvsem, kako se jaz počutim ob teh opaženih razlikah. In da si jih na novo »potrdim«. Ne gre toliko za to, da bi vi sami sebe razumsko prepričevali, ker bi bilo drugače »bolj prav« oz. je narobe, ker niste bolj »liberalni«. Ali da bi njega zgolj z razumskimi razlogi skušali prepričati v svoj prav. Če bo prišlo do spremembe, mora priti zato, ker smo res v globini začutili, da je tako prav. In pri tem nismo »povozili« niti sebe, niti drugega. Če se samo »prilagodimo«, se to slej ali prej pokaže in »butne ven« nekje drugje.
Zato je težko na daleč (izven vajinega odnosa) in nemogoče iz samo enega opisa reči, kaj je v konkretnem primeru prav in narobe, saj so podrobnosti v malenkostih, ki se jim reče občutja in ki povedo, kdaj morda greste »čez sebe« v svojo škodo, ker »popustite«, in kdaj gre tudi fantovo izpostavljanje (s katerim se »zavaruje« pred izpostavljenostjo globljim temam in resnemu soočenju z drugim) na njegovo škodo. Edina varovalka, ki jo imate, in vodnik so torej vaša občutja in čustva – povedo, kdaj vam je kaj OK oz. se vi počutite v nekem odnosu oz. ob človeku čustveno varno (pa ne le občasno, ampak dolgoročno). Ni pa vam treba spregledati nobene stvari samo zato, da boste »potrpeli« in tako na kratek rok »rešili« odnos (ker bo enkrat »butnilo ven«). Hkrati pa vsakič, ko bi to naredili, pomeni, da sebe ne vzamete zares, hkrati pa vas tudi drugi (vaš fant) takrat ne vzame (oz. ne more vzeti) zares in tako ni priložnosti, da bi rasel ob vas (in tudi obratno – vi ob njem).
Odnos mora biti prostor, kjer se lahko res o vsem pogovorita – tudi o nezadovoljstvih in razočaranjih ter bolečinah. Seveda pa na primeren način. (Za učenje in trening takega primernega načina pa vama priporočam vključitev v kakšno skupino ali delavnico za predzakonce. In če to ni zadosti oz. bosta videla, da kljub vsemu ne najdeta skupnega jezika oz. nista zadovoljna z doseženo rešitvijo, tudi partnerska terapija.) Merilo za to, ali je nek odnos res za vas oz. ali ima prihodnost, vam naj bo predvsem to, ali ste (in boste) v tem odnosu lahko res vi – sproščeni in sprejeti v vsem (kar ne pomeni, da nam ni treba odpravljat več nobenih »napak« oz. da smo kar idealni – ker nismo, vendar je pogoj za »popravljanje« naprej to, da me drugi sprejme takega kot sem (dokler ne trčimo ob nasilje oz. nespoštovanje)). In enako velja za vašega fanta.

Na prvi pogled je med vama videti veliko zunanjih razlik – vendar, kaj te razlike pomenijo za vajin odnos, pa je odvisno od vaju obeh. Koliko jih bosta vzela zares in se poglobila vanje in jih skušala tudi globlje razumeti (kar ponavadi olajša pot do morebitne spremembe, če je ta potrebna) in se ob njih obogatiti oz. razširiti svoje lastno obzorje. Kar se tiče pričakovanja spremembe pri fantu, ste že sami ugotovili, da je to malo nerealistično, če ste v tem pričakovanju samo vi. Saj obstaja tudi šala na to temo, zakaj se poročamo: dekle se poroči z upanjem, da se bo fant z leti spremenil (pa mu tega pred poroko niti ne pove); fant pa z upanjem, da se dekle ne bo spremenilo – da mu torej ne bo »težilo« za stvari, ki naj bi jih on spremenil). Ne želim vama, da vidva začneta skupno življenje na tak način, ker prinaša samo razočaranje in nezadovoljstvo. Bistveno je, da oba položita »karte na mizo« čimprej in vidita, kaj sta pripravljena narediti za vajin odnos.
Teh »težav« oz. razlik se ne da rešiti z nasvetom tipa – postanite vi malo bolj liberalni, on pa malo bolj zadržan, pa bo. Vidva bosta namreč morala vsak pri sebi začutiti to mejo – kje je za vaju prava točka, na kateri se lahko srečata, do kje se lahko usklajujeta, ne da bi se pustila ponižati in razvrednotiti (to pa je hkrati zelo odvisno tudi od načina, kako drugi sprejema moje »pomanjkljivosti«, kako to izraža – skratka od spoštljivosti odnosa). Hkrati pa bosta morala pred ali ob tem verjetno predelati ob pomoči sočutja drug drugega še nekaj težkih občutkov, zaradi katerih sta se sploh srečala in ki se sedaj odigravajo med vama v teh zapletih in prepirih (kot je npr. sram, občutek nevrednosti oz. grandioznosti, strah …), ki so vaju sploh pripeljali skupaj. In dajta si tudi priložnost iskreno razmisliti, kako si lahko predstavljate življenje v tem odnosu (ob predpostavki, da ne pride do nobenih sprememb) čez 10 ali 20 let? Ali ga boste vi lahko sprejeli takega kot je, četudi se ne spremeni »niti za milimeter«? Po drugi strani pa – boste to še vi čez dvajset let ali bo le še »lutka« od vas, ker boste »morali« svoj pravi jaz in nezadovoljstvo toliko zatreti; ali pa si boste upali dati možnost biti vi ob vašem fantu/možu? Ali boste lahko sproščena žena in mama, ki si bo upala živeti tudi svoje življenje (če se npr. mož ne bo hotel družiti s sosedi (ker ga je morda strah napora takih odnosov ali pa ima slabe izkušnje ali pa se zgolj boji novega) – ali si boste upali vsaj vi poskrbeti zase in iti na obisk in občasno koga povabiti?).

Samo od vaju obeh (!) in vajinega »vložka« je torej odvisno, ali ima torej vajin odnos prihodnost dolgoročno osrečevati in napolnjevati oba. Hkrati pa imejte pred očmi, da sprejemanje oz. razumevanje drugega takega, kot je, lahko pripelje do zaželjene spremembe oz. je pogoj zanjo, če se o tem pogovarjamo in si damo razumevanje (hkrati pa ni nujno, da se to res zgodi, če drugi ni pripravljen). Odnos je vedno tveganje – je zaupanje, da bova oba vanj vlagala po svojih najboljših močeh. In čas pred skupnim življenjem, je namenjen temu, da se naučimo »načel« dobrega vlaganja na tej neuničljivi borzi življenja in ljubezni. Če pa ne tvegate in se niti ne lotite »vlaganja« in učenja, niti ne morete res vedeti, kaj vas čaka oz. kaj morda zgubljate. Je pa res pri tem treba vedno imeti odprte oči in predvsem »občutke«.

Srečno!