Doma imamo rakavega bolnika. Začetek bolezni, pa je bil povezan z diabetesom. Zato imam nekaj vprašanj povezanih z diabetesom:
– kaj je diabetes insipidus,
– zakaj nastane,
– ali ima lahko pacient diabetes insipidus in diabetes tipa 2 hkrati,
– ali lahko pacient ozdravi za sladkorno ali pa je to kronična bolezen

Pozdrav, Matjaž

Dragi Matjaž!

Diabetes insipidus je bolezen, pri kateri bolnikove ledvice ne koncentrirajo urina v zadostni meri. Zato ti bolniki pogosto urinirajo, pogosto se zbujajo zato tudi ponoči in so nenehno žejni. Bolezen nastane lahko iz dveh razlogov. Pri nekaterih bolnikih obstaja pomanjkanje antidiuretičnega hormona (ADH, vazopresin), ki ga izloča hipotalamus. Pri drugih pa se ledvice na ta hormon ne odzivajo normalno.

Nekateri ljudje z diabetes insipidusom imajo možganski tumor, včasih pa se stanje pojavlja v družinah. Možen je nastanek diabetes insipidusa tudi po poškodbi glave, ob vnetju in okužbi v okolici hipotalamusa ter po operaciji v tem področju. V primeru nastanka diabetes insipidusa po operaciji ali po poškodbi glave je ta pogosto prehoden. Tudi nekatera zdravila povzročajo diabetes insipidus, v nekaterih primerih pa pravega vzroka ne poznamo. Kadar se ledvična oblika bolezni ne pojavlja v družini, lahko na sposobnost ledvic, da koncentrirajo urin, vplivajo različna stanja, npr. sistemska bolezen amiloidoza, jemanje zdravil (litij).

Diabetes insipidus ni povezan z diabetes mellitusom ali sladkorno boleznijo, čeprav so v obeh primerih bolniki žejni in izločajo veliko urina. V prvem primeru telo izloča velike količine urina, ker ne more zadržati vode, v telesu pa so normalne koncentracije sladkorja in insulina. Diabetes insipidus je veliko redkejši kot sladkorna bolezen. Diagnoza se običajno postavi s testom, med katerim preiskovanec ne sme piti nekaj ur. Pri večini ljudi to vodi do zmanjšane količine urina, ki je tudi bolj koncentriran. Bolniki z diabetes insipidusom pa kljub temu izločajo velike količine razredčenega urina.

Ustrezno zdravljeni lahko bolniki z diabetes insipidusom obnavljajo izgubljeni volumen tekočine. Pri nekaterih se stanje sčasoma spontano popravi. Običajno pa diabetes insipidus ne terja posebnega zdravljenja kot je to pri sladkorni bolezni (dieta, tablete ali injekcije). Veliko bolnikov lahko povsem brez težav nadomešča izgubljeno količino vode. Bolezen sama ne skrajša pričakovane življenjske dobe bolnika. ADH in njemu podobne snovi se dodajajo bolniku, če gre za nevrogeno obliko bolezni in če je bolnik zaradi bolezni prizadet. Tudi nekatera druga zdravila povzročijo izboljšanje koncentriranja urina, zmanjšanje njegovega nastajanja ter s tem manjšo potrebo po pitju vode. AHD ni učinkovit pri nefrogeni (ledvični) obliki bolezni. Dieta, bogata s proteini in natrijem, lahko moti vpliv zdravil na koncentriranje urina.

Ob nezadostnem pitju vode se pojavi nagla in huda dehidracija, saj bolnik izgublja vodo. Koncentracija v krvni plazmi je previsoka (hiperosmolarna). Če se to zgodi zelo hitro ali stanje traja dalj časa, se lahko pojavi trajna poškodba možganov. Velik pretok skozi sečila lahko razširijo sečnika in mehur, zaradi česar lahko nastanejo različne težave. Zaradi hude dehidracije lahko nastopi tudi smrt. Poskrbimo torej za redni vnos zadostne količine tekočin in lahko dosegljivo stranišče, kjer lahko bolnik odvaja. Če se dehidracija pojavi, s ponovnim vnosom tekočine ne smemo pretiravati, saj moramo preprečiti nastanek resnih težav, ki nastopijo, če se koncentracija telesnih tekočin spremeni prehitro.

Zelo redko se pri bolniku s sladkorno boleznijo razvije tudi diabetes insipidus. V tem primeru je seveda nujno tesno sodelovanje z zdravnikom.

Lepo vas pozdravljam!

Irena