depresija?????
Pozdravljeni!
Naj najprej povem, da sem zelo srameljiva, in zato tudi nimam veliko prijateljev… marsikdaj sem zelo osamljena ( no ne marsikdaj, to je skoraj vsak dan) in takrat se zaprem v sobo in jočem… v oli je vse OK, imam najboljo prijateljico, ampak doma je pa grozno… imam občutek da grem vsem na ivce, da me vsi sovraijo, da bi vsi najraje da bi umrla…
v oli imam samo eno kolegico… in če te ni v oli, sem zelo potrta..ostali se do mene vedejo ignorantsko, kot da me sploh ni.. pa nikoli jim nisem nič naredila..
pred enim letom sem se z enim spoznala… bila sva kolega, ampak sva se skregala.. in sicer po moji krivdi.. naredila sem vse, da bi mi oprostil, ampak je rekel, da me sovrai in da mi eli da čimprej umrem…
ne morem se sprijazniti s tem, da ne govoriva več.. ne morem si oprostiti… in to traja e malo več kot eno leto… kar naprej mislim na to, kako bi bilo če se ne bi skregala, če bi govorila, če bi bilo vse v redu… enostavno se ne morem sprijazniti da tega ni več..
pred kaknim mesec sem se z enim spoznala..bil je zanimiv, luten, ampak ko sem ga vpraalaa, kakna se mu zdim po izgledu, je rekel, da grda… moje mnenje o meni je sedaj, da sem grda, da se vsem gnusim, da ko me ljudje vidijo, bi najraje bruhali, če bi mogli..
tako rada bi bila priljubljena med vrstniki… imela veliko prijateljev in vsega… kaj naj storim da bom to dosegla..
pa tudi občutljiva sem zelo… zadosti je, če mi npr. učitelj reče da sem butasta če česa ne znam in komaj se zadrim da ne planem v jok.. ali pa če mi kdo od starev reče, da nič ne znam prav naredit, se mi tudi ful uali..ali pa če mi kolegica reče, da mam čudno pričesko…
če bi z eno besedo opisala moje ivljenje… bi rekla:jok… saj se tako večino ivljenja prejočem..
oprostite, da sem tako na dolgo razglabljala, ampak morala sem se nekomu izpovedat… pa e to, stara sem 16 let
Pa tudi, če ne boste odgovorili, vseeno hvala… vem, da imate veliko dela, jaz pa tudi nisem tako pomembna, da bi bilo kaj narobe, če ne bi odgovorili…
hvala, pa lep pozdrav
kr ena
Spoštovana Krena,
ni prav, da se devljete v nič,da živite le za priznanje drugih in zanemarjate pozitivno mišljenje.Začeti morate raziskovati in seštevati tiste svoje lastnosti , na katere ste lahko ponosnimin jih skušajte čimbolj utrditi.V praksi gre to takole :na papir si napišite čimveč dejavnikov ( lastnosti, dosežkov, darov) nakatere ste pri sebi ponosniin jih redno preberite vsako jutro.Ko se jih boste dejansko zavedli, seznam pofdaljšajte še za nekaj dejavnikov.Šele, ko se boste spoštovali sami, vas bodso spoštovali ni cenili še drugi,takrat vas vsaka mimogredešnja pripomba tudi ne bo več spravila iz tira.