Spostovani!

Zadnje case (ze kaksno leto) me vsako toliko casa pograbi nasilnost. Ce se izrazim drugace, pocutim se kot tempirana bomba… Samo cakam, kdaj bom dobil dovoljsen razlog, da sprostim svojo – jezo (ce se temu lahko tako rece – v resnici namrec ne obcutim nobene dolocene jeze). Kar se tice tega problema sem deloma nasel resitev – s prijatelji sem ter tja organiziramo “boksarska” tekmovanja in se malo potolcemo med sabo (bolj zahec kot zares).
Pojavijo se tudi obdobja, ko sem popolnoma malodusen (ce je to pravi izraz?). Ne zmenim se za nobeno stvar in to mi je tudi vsec. Recimo, da zazvoni hisni zvonec ali telefon, se zanj sploh ne zmenim. Prav tako se obnasam tudi v prometu – na prehodu pogledam levo in desno in stopim na prehod ne glede na to ali je kaksen avtomobil ali ne…
Glede tega sem pomislil, da hocem narediti neke vrste samomor, vendar sem to tezo ovrgel, saj nimam nobenega razloga za to. Star sem 18 let in moje zivljenje je drugace v popolnem razcvetu…

ni mi jasno zakaj prihaja do takih in drugacnih obdobij oz. ali je to normalno?

Spoštovani Janko,
ste v obdobju, v katerm se selekcionirajo interesna področja in je polno čustvenih nihanj, ki same po sebi ne predstavlajo bolezenske slike.Našli ste si način sproščanja,ki vam po svoje “dviguje adrenalin” ( s tem mislim na način prečkanja ceste,)ki pa je objektivno mnogo nevarnejši kot takoimenovani adrenalinski športi.Svetujem vam da se začnete ukvarjati s sitematično športno aktivnostjo, ki bo hkrati preprečevala, da bi se napetosti prveč nagrmadile, po drugi plati pa vam bo nudila ustrezno okolno vzpodbudo.Razmislite o svojih življenjskih ciljih.Ko boste sestavili hierarhijo, bo počutje bistveno boljše.