Tudi te debate še nisem zasledila:
Ali otroku priznati, da nimaš denarja, da moraš malo paziti, kam gredo fičniki? Kdaj je čas, da mu to poveš? Ali je dobro, da otroci vedo, kakšne so omejitve družinskega proračuna?
Moja mami mi je vedno brez težav priznala, da pač nima, sestra pa je – potem ko sem se sama postavila na lastne noge s študentskim delom – dobila vse in več, ker je pač bilo doma več denarja. Zdaj sama znam paziti na lastni dohodek, sestra pa – ki po moji zaslugi dela v redakciji – vse zafrčka za malenkosti, potem pa tri dni živi na kruhu in vodi.
Kako pa je žepnino? Kdaj, koliko in ali sploh? Ali potem otroku postavljati omejitve, kaj si lahko z žepnino kupi? Je potem to denar za sladkarije – ki ji pri nas doma sicer ne bo stradal vendar jih tudi nimamo na tone.
Izkušnje na plano!
T.

Mi smo hčerki od malega brez olepšav razlagali, kakšno je naše finančno stanje, koliko z možem zasluživa, kaj vse moramo s tem denarjem plačati, čemu se lahko odpovemo, da lahko kupimo nekaj drugega, večjega ali pa lahko vsi skupaj za tisto vsoto nekam gremo in se lepo imamo.
Na srečo v trgovinah ni nikoli “težila” za kakšne drobnarije, že nekaj časa pa ima svoj hranilnik, v katerega spravlja drobiž pa tudi večje vsote, če jih stari starši primaknejo za njo. Zadnjič si je za svoj tako privarčevani denar kupila škatlo Lego kock.
Moje mnenje je, naj se otroku pove, kakšno je družinsko finančno stanje; morda na začetku vsega še ne bo razumel, vendar pa – če bo imel priložnost opazovati starše, kako skrbno razpolagajo z denarjem, si bo nekaj tega privzgojil tudi otrok sam.
Žepnine ji še ne dajemo (stara je 5 let), lahko pa, da jo bo dobila čez leto ali dve. Manjših gospodinjskih opravil ji prav gotovo ne bomo plačevali, pranje in poliranje avta pa morda že. Najbrž bo prva mesečna žepnina pošla v dveh dneh, potem pa se bo – recimo – sčasoma naučila, kako ravnati z denarjem, da ji do zadoščal za cel mesec.
Ali

Ja – strinjam se, da je potrebno biti z otrokom iskren in mu priznati, kako je s finančnim stanjem družine. Ampak bodite pozorni, da otrok ne bo dobil občutka, da je on kriv za finančni polom ali katastrofo (kot starši včasih pretiravajo). To je namreč počela moja mami, ki še vedno rada pove, da sva jaz in moj brat kriva za vse kar je v življenju zamudila, ker si zaradi naju ni mogla privoščiti tega ali onega… In zdaj, ko sva z bratom odrasla in imava tudi svoje družine, je mami še vedno center vsega dogajanja. Vedno hoče vedeti koliko zasluživa in koliko ji lahko od tega prispevava, ker ima ona vedno vsega premalo in sploh je revca po svoje. Skratka – sem za iskrenost in pri tem naj ostane.
Mamice in očki – lep dan vam želim še naprej.
Maja

Se strinjam – eno je iskrenost, drugo pa kamufliranje svojih težav z zahtevnostjo otrok. Če nimaš, nimaš, nikoli nisem trpela izjav staršev, da za otroka kupujejo določene (drage) piškote, oni pa so žulili star kruh. To je bil primer pri naših sosedih – mali je zobal neke francoske kekse, očka pa se jih ni smel po besedah mamice dotakniti. NESMISEL! Potem raje daš denar za piškote in kruh skupaj in kupiš – vrečko polente!
T.

Se popolnoma strinjam z Ali. Tudi pri nas otrokom vedno povemo, kakšno je finančno stanje, koliko kaj stane, primerjamo ceno npr. 1 škatle Lega s ceno Barbike. Žepnine otrokom še ne dajemo (4,7,8), sproti in daljnoročno pa planiramo porabo. Pri hčerki (7), ki pogosto potujeta, naredimo plan porabe in skupaj izračunamo, koliko denarja potrebujeta. Povesta npr.: 1 sladoled, 1 sendvič, 2 krat častita sošolce,… Starejša se ponavadi vrne brez ficka, mlajša pa s polno denarnico…Denar, ki ga dobijo za praznike (redko, a se zgodi), hranijo za večje nakupe. Sladkarij dobimo tako in tako preveč za rojstne dneve, tako da jih ne kupujemo. Pri nas je navada, da tudi večja darila za rojstni dan, kupujemo v sodelovanju s prijatelji in sorodniki, otroku pa ga damo vsi skupaj.
Pozdrav!
Nina

Draga Maja,

uf, kako jezna postanem, ko ugotovim, da je takšnih mam še več, preveč. Takšnim je namenjen ta forum, a za tvojo je najbrž prepozno. Boš pa zato ti prav gotovo boljša mama.
Samo da te ne bo odneslo v drugo skrajnost – da boš premehka in preveč dobra. Kaj je prava mera, ti bo povedal notranji glas.
Beri Tinkaro, ona obvlada zadeve izvrstno. Uči se od nje.

Lep pozdrav,
Lenja

Ha, ha, eno je teorija, drugo praksa. Prav zanima me, kako bo Tinkara to obvladala čez denimo pet let!
B.

Midva z možem sva precej dobro situirana in sinu, ki je star 9 let nikoli ne poveva koliko zasluživa, čeprav naju to zadnje čase precej zavzeto sprašuje. Odgovoriva mu da zadosti. Če devetletnemu otroku poveš koliko zaslužiš govori to okoli in se hvali. Kljub dobri finančni situaciji pa se zavedava, da se situacija čez noč lahko obrne, zato sva prizemeljena in delava z denarjem racionalno. Otrok ima žepnino. Če s svojimi stvarmi malomarno ravna, kot ta teden
1. izgubil je dežnik
2. v neprimerni igri s sošolcem uničil nalivno pero
3. s škarjami je prerezal praktično nov pulover – na moje vprašanje kaj je delal je odgovoril, da se je malo igral
mu žepnino znižamo. Zaradi škode, ki jo je naredil zaradi malomarnosti bo žepnina ta mesec polovična.
Vseh želja, ki jih ima mu ne uresničimo, kljub temu da nimamo finančnih problemov, saj se mora otrok zavedati da se vsaka želja ne uresniči.

Pa to ni bilo za Majo, ZA LENJO!!!!!

Mi še zdaleč ne zaslužimo zadosti (mislim, lahko bi več, a se tolažim, da bo bolje, ko bomo veliki, hi, hi), tvoj vzgojni primer, Mateja, pa se mi zdi ful ta prav. Da bo fant vedel, da ne “serješ denarja” kot so včasih rekli.
BRAVO!
T.

Zdaj me pa dobro poslušajte vsi, ki vas zanima kaj z denarjem, ki ga otroku nameniš kot žepnino:
1. Otroku V NOBENEM PRIMERU ne določajte, kaj si naj za tisti denar kupi!!
2. Tudi če se bo vam stvar, ki si jo namerava kupit zdela še tako nesmiselna in nepotrebna
3. Če se boste vmešavali v njegove zadeve kaj je pametno in kaj ne mu boste vzeli občutek za ravnanje z denarjem (do tega spoznanja mora priti SAM, brez PRISIL, dobrodošli so LE NASVETI!)
4. Občutil bo, da mu ne zaupate
5. Če mislite, da nimate dovol denarja da mu ga date za prosto porabo po želji mu ga raje sploh ne dajte, ker ma tak denar ne bo pomenil NIČ.

Govorim iz lastnih izkušenj, star pa sem 20 let. Vso poletje sem delal preko študentskega servisa z namenom našparat denar za DJ opremo. Denarja je blo dovolj, ko pa je prišel čas nakupa pa je moja pametna mama (še zdaj sem grozno jezn!) našla 1001 razlog zakaj to ni dobro in da bi si mogo kupit druge stvari, ker ona nima denarja za njih in so bolj potrebne. Seveda sem se skregal “do smrti” in opremo kljub temu nabavil, rezultata pa ni bilo, ker tud ni blo doma nobene podpore (psihične). Hm sem že zabuzo..to je samo kot primer, kako se NE ravna! Pa če se s tem kdo strinja al pa ne. Pričakujem pa komentarje, takšne in drugačne, vem pa da se večina z mano ne bo strinjala.

LP, miki

O Tinkari ne dvomim niti najmanj, pri njej ne gre za teorijo, ona je že mama. Kristalno jasne pojme ima o tem, kakšna je funkcija staršev. Še jaz z odraslo hčerko se lahko česa naučim od nje.

Pozdrav,
Lenja

Motiš se! Strinjam se s tabo – ker si svoj denar sam prislužil, ga lahko porabiš kot ga ti želiš. Seveda je stvar v nečem drugem – če bi denimo doma denar zaradi bolezni ali česa druega nujno potrebovali, bi verjetno tudi ti prispeval svoj delež, kajne? Jaz sem enkrat v srednji šoli celo poletje delala v laboratoriju v pekarni in sem poleg kavbojk, ki sem si jih tako želela, prispevala za fasado. No, saj so mi starši potem vrnili, ampak je bilo fino, da sem lahko pomagala.
Vprašanje tu je – ali hodiš v šolo? Če ne, ali kje delaš? Če ne, zakaj ne? Če pa delaš in živiš doma, menim, da bi moral prispevati svoj delež. Miki, to se ne nanaša samo nate, govorim nekih pravilih na splošno. Moj mož je s 25 leti sicer še študiral, vendar je tudi honorarno delal, zato je mami za hrano in čisto perilo na mesec dal 20 000. Zdi se mi čisto okej, saj mu je vsak dan kuhala, prala in tako naprej, on pa je zaslužil kar v redu, zato je bil prisoevek čisto okej. POznam pa tudi nekaj takih, ki svoje starše obirajo zadenar še pri 28. letih, ne študirajo, nekaj maleg delajo, pa tisto porabijo za zabavo, potem pa še družinski hladilnik praznijo in pričakujejo, da jim bo mama kuhala. Sama sem bila pri 18. letih več ali manj samostojna, zato takega obnašanja ne razumem. Smo pa tukaj pri eni drugi temi, ki jo obdelujemo v sosednjem forumu – popuščanje!
T.

Prejšnji odgovor je bil za MIKI, pa saj ne vem, kaj dela ta moj računalnik, kar nekam letijo zadeve.
T.

Študiram računalništvo. Hm veš, če je kaka nujna stvar se denar vedno da zraven, to sploh ni debate. 2 leti nazaj sem tud šparal denar za neko večjo stvar (vsako leto imam en velik plan, ki ga poskušam izpolnit), pa je nisem kupil, ker sem dal denar raje za operacijo bolane živali (80.000 sit), ker starša nista mela. Drugač bi jo lahko dali usmrtit. Tak da ni to glih tak da gledam samo na sebe. Pa tud ko ni imela dnarja sem ji vcasih posojal po 5, 10, 20 jurjev (ko sem šparal), čakal pa zlo dolgo in sem mogo bit tiho. Jezi pa me, da ona meni noce posodit ali pa mi po hooooooooolgih prosnjah kljub temu, da imam zagotovilo da bom lahko vrnil (opravljeno delo, le na plačilo še čakam). Žepnine sploh ne dobim, oma mi da 1000 na teden, pa mi povej kak naj s tem preživim. Hodim na fitnes in to mam ravno dovol za mesečno karto (če vzamem dopoldansko!), kakor hitro pa omenim kako študentsko delo pa ne pride v poštev ker hodim na fax. Kdo bi jo razumel
??? Daj pomagaj mi lepo te prosim s kakim nasvetom, ker počasi ze obupujem nad njenimi forami, ki jih je malo morje.

LP, miki

Ti povem? Če obstaja možnost, se odseli!
T.

Heh ti si pa legenda:) Z veseljem se bi..pa ne zarad denarja..dosti je drugih stvari.
Samo kak:)? Plac bi si že naso pa dnar bi tud zasluzo samo dokler pa ni osnovnih sredstev pa ne mores nikamor. Pa nočem nardit kake take poteze da mi bo pol vso življenje ocitala..jaz pravim vse se vrača:) Vseeno hvala za nasvet :>

LP, miki

Pa kaj ti ima očitati?
1. življenje je tvoje, ona je odrasla, ti pa sodeč po Emšu tudi!
2. razen v primeru bolezni, ki zahteva vsakodnevno nego, ali revščine, ki se rezultira v tem, da tvoja dva doma stradata in sta na mrzlem, ker nimata za kurjavo, TI NI POTREBNO (očitanjem in zahtevam navkljub) SKRBETI ZANJU AMPAK ZA SEBE!!!!!
Primer: po ločitvi se je moja mama in Murske Sobote – kjer je ostal fotr- preselila v LJ, kjer sem jaz in tudi moja sestra, ki je šla tisto leto študirat. Eno leto sta še živeli skupaj, nenehno sta se grizli in lajali, da sem ju imela dovolj. Pa sta se zmenili, šli vsaka na svoje – sestra si deli 2,5 sobno stanovanje še s 4 puncami, mama pa je v garsonjerci. Morda je sešteto skupaj najemnnina res malce višja kot če bi živeli skupaj, se pa zato toliko bolje razumeta. Ali nista potem v bistvu obe na boljšem?
Moja tašča je – takrat še ni bila moja taščica – mojemu takrat fantu, zdaj možu, ko je izjavil, da se bo odselil k meni, zabičala, da naj se ne vrača več, pa naj mu tudi umazane cunje jez perem. Kar seveda sem, oziroma je to delal pralni stroj (rabljen 150 mark, še zdaj dela). Po nekaj mesecih, ko je videla, da je on okej, in ja okej in da je v bistvu tudi ona okej, se je pomirila in je zdaj čisto kul.
Vsaka mama je preživela dejstvo, da so šli njeni ptički po svoje, tudi tvoja bo. Ali ni bolje, da se odseliš, zdaj, ko sta še kolikor toliko okej, kot kot pa takrat, ko bi ji najraje vrat zavil?
Težko je, priznam, sama sem si pričela denar služiti pri 18., zato je tudi moj študij dobil nekoliko daljšo varianto, a sem se počutila mnogo bolje. Bolj samostojno. Mama pa na daljši rok tudi.

Joj, pa kaj je danes meni! Prejšnji post je zate, MIki.
T.

Naj nadrobim nekaj izkušenj z žepnino.
Svoji starejši hčerki,ki jih ima zdaj že 14 smo žepnino začeli dajati nekako v 4 razredu osnovne šole. Ves čas stojim na stališču, da je ta denar za tisto, kar ji jaz sama nikoli ne bi kupila (beri: neumnosti). Nikoli je ne kontroliram za kaj ga zapravi, načelno ji zadovoljujemo tudi vse druge potrebe, ki se mi zdijo smotrne. Žepnina je za zdajšnje čase nizka (2000 na mesec) vendar si je sama onemogočila njeno povišanje. Zgodba se bo morda komu zdela kruta pa vendar:- letos sem prvič zaprosila za otroški dodatek in ga tudi dobila, zato sem prišla na idejo, da bi ji za tisti del nakazila ki ji pač nekako “pripada” dvignila žepnino (cca 3000 SIT). To sem ji tudi povedala in obenem jasno poudarila, da si bo morala to pač na nek način “prislužiti”. In sicer tako, da mi ni potrebno vsak dan, ko pridem iz službe najprej vpiti, naj pride in pospravi posodo iz stroja, ampak da jo brez opominjanja pospravi sama, da odnese smeti, si zlika svoje perilo – da v glavnem kakšno delo vidi tudi sama. Seveda je vse obljubila. Z možem in mlajšo hčerkico smo šli čez vikend na morje, ona pa se je odločila, da bo ostala doma pri starih starših. Ko smo se v nedeljo zvečer vrnili, so bile (julija!) sredi kuhinje v posodi in vrečki popolnoma iste (pa bistveno bolj smrdljive) smeti, posoda nepospravljena, tla nepometena. Seveda sva ekspoldirala in odpovedala povečanje žepnine za nedoločen čas (še danes je nima). Ni se nič posebej razburjala, ker je vedela, da ga je polomila. In šele zdaj konec novembra, je spet omenila povečanje žepnine.

Nikakor ne želim ustvariti vtisa, da mora svojo žepnino “fizično” zaslužiti. Toda zdi se mi, da se mora nekako navaditi, da ni nujno, da od naju samo dobiva, ampak da je prav, da tudi sama nekaj da – tisto kar pač lahko – torej nekaj minut časa in dobre volje.
Na srečo sicer ni zahtevna, če pa je že tako, ji jasno poveva, da kakšna stvar pač ne gre tisti mesec, oz. da se nama zdi, da kakšne zadeve preprosto ne rabi.

Je pa žepnina idealna stvar, da se naučijo delati z denarjem, treba je le paziti, da ni previsoka, saj bodo tako otroci izgubili vsak stik z realnostjo. Je pravzaprav kar zanimivo opazovati, kako pretehta vsak tolar za kaj ga bo dala, oz kako se včasih naredi “francoza” in kakšno svojo kozmetiko podtakne v skupni voziček.
Tako – nanizala sem nekaj izkušenj z našo najstnico. Upam, da bodo komu v pomoč.
LP tinca