Spoštovani.

Oglašam se vam prvič in upam, da mi boste lahko dali nasvet, ker ga resnično potrebujem.

Sem namreč v veliki delimi, in bolj ko razmišljam, bolj se mi krog vrti iz katerega ne najdem prave odločitve.
Počutim se kot da me nekaj drži, po drugi strani pa vem da moram nekaj ukreniti, pa res ne vem kako, čeprav sem ogromno stvari prebrala in me to vse skupaj še bolj bega.
Stvar je taka imam partnerja , ki živi na večji kmetiji.
Ko sem ga spoznala, mi je bil takoj všeč. čeprav mi je takoj povedal , da je na kmetiji, me to ni preveč begalo, saj sem kot otrok veliko bila na deželi pri stari mami in imam lepe spomine.
V glavnem sem se odločila takrat kar za resno zvezo v smislu, da bova vsak na svojem domu do kler ne bo kako drugače v smislu dogovora.

Seveda sem se v partnerja zaljubila in pozabila na sebe…

nič več ni bilo pomembno kaj bi bilo dobro za mene, ampak me je vedno vleklo samo njemu, mislim da sem ga s svojo pridnostjo zelo razvadila, saj je bilo že samoposebi umevno, da sem na koncu tedna pri njemu delala, čeprav sem si vedno bolj želela iti na kakšen izlet. Začelo se je nezadovoljstvo seveda iz moje strani in odločila sem se, da bom začela delati tudi na sebi . Pa kaj ko sam hoditi okoli ni najboj fajn..
želela sem da bi hodila skupaj, pa se njemu skoraj nikoli ni ljubilo ali zdelo potrebno , vedno je rekel naj grem kar sama da se njemu ne ljubi. Verjetno sem spregledala že na začetku da je slab pri denarju saj nima dohodka in tako živo skromno življenje .živi samo od predelka na kmetiji in od sicialnega dodatka kot brezposelna oseba.
jaz pa imam svoj dober dohodek in tako iz moje strani glede denarja ni problema.

Sedaj vsa sprašujem, kaj bi bilo za mene dobro ali ga naj pustim in zaživim svoje življenje- nisem namreč preveč iznadljiva-lahko bi rekla, da sem okorna v razmišljanju in v dejanjih vse kar je,je to, zelo rada pomagam ljudem.
Če pa ostanem pri njemu ,pa ugotavljam, da si želim še kaj več od življenja ki tako hitro mineva.

nikoli nisem bila poročena in pa hčerko iz prve madostniške zveze.
Verjetno je moja neodločenost iz vzorca v otroštvu, slabe družinske razmere…

SAMA SEM ZELO DINAMIČNA VENDAR BOJEČNA.

sem stara petdeset let kot partner

Vašega partnerja ste zares vzljubila, ga sprejela z vsem, se mu predala, mu nudila vso pomoč in mu stala ob strani, ob vsem tem pa čutite, da ste pozabila nase in na svoje potrebe. Sedaj se čutite ujeto v vajinem odnosu, saj partner ne prisluhne vašim potrebam. V vseh letih, ki sta jih preživela skupaj ste mu zares dala sebe in tako veliko vložila v vajin odnos, kar vas močno povezuje z njim, vendar ste spoznala, da vas vajin odnos ne zadovoljuje več? Kaj storiti? Ali pustiti vse kar ste zgradila ali vztrajati in upati, da se bo kaj spremenilo? Upate bolj na spremembo, vendar se čutite brez moči, da bi lahko kaj spremenila.

Kdaj v vaši preteklosti ste že tako pozabila nase in skrbela za drugega? Je morda kdo od vaših staršev tako pozabil nase in se prilagodil, podredil drugemu partnerju? Ste vi skrbela z koga od njiju? Kako vam je bilo s tem? Kaj ste čutila?

Odgovorite si na zgodnja vprašanja in prečutite, kako je bilo s prostorom za vaše potrebe? Je sploh bilo kaj prostora? Kako je biti tako zavržen, osamljen, kako je živeti s tem, da pozabite nase?

Ko se boste poglobila v občutja, ki se skrivajo za zgornjimi vprašanji, prišla v stik z njimi in jih vzdržala, boste sprožila proces, ki bo sčasoma omogočil, da si boste vzela prostor za vaše potrebe. Proces bi bil seveda hitrejši z ustrezno strokovno pomočjo.

Odločitev, kaj storiti, pa je seveda vaša.