Pozdravljeni,

prosil bi za pomoč pri sestavi urnika, za deljeno skrbništvo in nasvete oz. predloge, ki bi bili najboljša rešitev za 2 leti starega otroka.

Bivša gre k staršem 15km iz mesta, jaz ostanem v stanovanju, otrok hodi v vrtec, ki je oddaljen 500m.

Do sedaj sem otroka v vrtec vozil jaz, popoldan pa sva se z otrokom ukvarjala enakomerno, spat jo je pa dajala bivša(Jaz samo občasno, ko je ni bilo doma, drugače zaspi ob dojenju in jaz ne veljam).

Ena rešitev je ta, da hodim po otroka v vrtec jaz, sva skupaj 2/3 ure in gre potem k bivši, kjer tudi prespi(njena želja), za vikend vsak en dan.
Takšna rešitev(mehko prehajanje), kolikor sem se pozanimal in našel na spletu, bi naj bila najboljša za otroka.

Druga rešitev je en dan jaz, drug dan ona, vikend pa prav tako, vsak dan en. (oz nekaj v tem smislu, za to rešitev, bivšo pumpajo njeni, čeprav se je najprej strinjala z zgornjo in se ji je kaj v tem smislu zdelo neprimerno za otroka)

Kateri izmed teh dveh rešitev je boljša za 2 leti starega otroka, oz mogoče kakšna druga?

Hvala

Ohrani mirno kri, ne pusti se razdražiti. To, da bodo njeni starši ravnali (morda preveč) zaščitniško, je povsem pričakovano. Poskusi sprejeti tak urnik, ki bo koristil tudi tebi. Sam bi se odločil za en dan ona en dan jaz, kasneje pa en teden ona, en teden jaz. Če se zgodi, da ona kdaj ne bi mogla, vedno vskoči brez drame in nerganja, ker je tvoj stik z otrokom vreden več kot tista trenutna sprostitev ventilov.

Rešitev, da greš ti vsak dan po otroka v vrtec in si z njim nekaj ur, se mi zdi super, dokler za uspavanje očitno skoraj nujno rabi mamo. Vseeno se mi zdi dobro oziroma bi bilo dobro, da kako noč prespi tudi pri tebi.
Moraš pa razmišljati tudi za naprej, ker hči ne bo večno stara dve leti in bosta verjetno urnik spremenila. Za vsak slučaj bi bilo dobro vse vnesti črno na belem v sporazum, ki ga bo potrdilo sodišče. Na primer, da je do 3. leta tako, potem pa dnevna ali tedenska menjava oziroma tako, kot bo vsem trem najbolj ustrezalo. Če se bosta sposobna dogovarjat, se bosta pač mimo uradnega sporazuma in ne bo problema, če pa se ne bosta, imata vsaj en papir, na katerega se lahko opirata.

Vmešavanje staršev oziroma njen predlog vzemi pač kot predlog, do katerega ima vso pravico. Pogovorita se o njem in skušaj biti čim bolj objektiven, ne že a priori odklonilen.

hvala za komentarje in predloge,

naj povem, da smo začeli z varianto en dan jaz, drug dan njena mama, pa so se že prvi dan, ko je prespala pri meni(je bilo vse ok), spet vmešali njeni, da pa tak ne bo v redi, ker to ni dobro za otroka(čeprav je bla to njihova ideja in se jim moja ni zdela primerna), tako da me opravičeno skrbi njihovo vmešavanje. So pa bile tudi že druge situacije ta teden, npr., da otrok ne bi šel v vrtec, ker je razhajajo virusi in bi ga pazili njeni).

Vem da majo otroka radi, samo se mi zdi, da ne na najbolj zdravi način, to sem opazil sicer že prej. Ja me skrbi tudi odtujevanje, samosvoj pogledi na vzgojo oz. pomanjkanje le te(njena mama noče vzpostavit neke rutine, v vsem popušča, itd. sedaj sem bi protiutež jaz, kako pa bo sedaj?), mogoče preveč analiziram stvari, kaj pa vem, me je pa kar strah prihodnosti.

Sedaj bomo poskušali s to varianto, ko jaz hodim po njo po vrtcu, ki se tudi meni zdi boljša. Kasneje oz. sproti se bomo seveda prilagajali.

Sem pa nekako v enaki situaciji kot ste bili vi(BTDT)(sem prebral tudi vaše komentarje v drugih temah in razmišljava zelo podobno). Nekako bi naredil vse, da bi vsaj poskušali rešit situacijo. Partnerka je bila najprej za, sedaj je pa rekla da rabi čas za sebe, karkoli to pomeni. Minil je pa samo dober mesec, od kar sem odkril prevaro in še nisem niti predelal stvari. Ona pa je te teden šla k svojim, brez da bi karkoli rešila oz. dorekla, prehitro mi gre vse skupaj. Njej je pri njenih tak lepo, vozijo otroka v vrtec, njena mama kuha pa pospravlja, njen foter se ukvarja z otrokom, stroškov ne bo mela nobenih, itd, drugače pa sicer nima nekega super odnosa z njimi.

Niti ne vem kako bi se obneslo, če bi poskusili ponovno, ker sem jaz tisti ki se trudi rešit kaj, ona je čisto v svojem svetu, sploh ne študira na posledice. Kako je bilo pri vas pri ponovnem poskusu, kaj je šlo narobe, če smem vprašat(BTDT)?

Ne me vikat prosim.
Glede poizkušanja obnovitve prejšnjega odnosa z bivšo ženo, ti ne moram kaj dosti pomagati. Pri meni ni šlo le za prevaro, ampak poleg vsega še za stopnjevanje neodgovornosti do te mere, da je bila ogrožena tudi eksistenca družine, zato sem bivšo ženo, ko je po enem letu želela pridrsati nazaj že v startu zavrnil. O njenih poprejšnjih “izletih z varanjem” sem izvedel kasneje… Jaz žal nisem dober primer za debato o ponovnem vzpostavljanju odnosa, ker je bivša žena s svojimi dejanji pri meni dosegla velik odpor do tega.
Dedki in babice radi razvajajo vnučke, starši smo pa tisti, ki z vzgojo vzpostavljamo vzdržno stanje. Tvoja partnerka je žal neodgovorna princeska (je morda edinka?), posledica vzgoje, pomanjkanja moralnih vrednot… Starši delajo nepopravljivo škodo s tem, ko otroke pretirano ščitijo in jim ne dajo možnosti socializacije v realnem okolju. Ne glede na vse pa mislim, da ni potrebe, da vztrajaš pri tem, da gre otrok v vrtec tudi takrat, ko razsajajo viroze in gripa. Vztrajaj pa pri dnevnih stikih z otrokom. npr. sprehod, sankanje…
Predlagam ti, da se ne ukvarjaš s tem, kaj se dogaja pri njih in se posvetiš le in izključno odnosu z otrokom in se ne obremenjuješ s čisto vsako potezo mame otroka in njenih staršev.. Tako boš lahko nepristransko ohranjal odnos z otrokom in ga negoval.
Otroci kaj hitro dojamejo, da se pravila pri mami in pri očetu razlikujejo. Vzgajaš z vzgledom in pravičnostjo, ne z zaletavanjem v druge in glasnim črtenjem potez in obnašanja drugih. Pravila obnašanja pa otroku razloži na njemu razumljiv način in pri pravilih vztrajaj. Mislim, da tako ne moreš prav veliko zgrešiti.

Se popolnoma strinjam.
Vedno je treba imeti pred seboj le to, kaj bo dobro za otroka, pa čeprav se nekateri fajn vgriznemo v jezik, sklonimo glavo, vse za ljubi mir. Moja hči nima pojma, kako me je njen oče poniževal, kakšno nasilje sem morala prenašati… Videla me je le jokati, njega vpiti.. in odleglo ji je, ko sem se odselila. In dokler čutim, da gre rada k njemu, da se je popravil v odnosu do soljudi, to poskušam vreči čez ramo. Ker je vredno, zaradi nje.

In seveda obvladujte jezo, tudi če bo nestrinjanje z vzgojo/njenimi starši privedlo do tega. Ker take ženske hitro znajo to ob pumpanju bliznjih uporabiti kot grozno nasilništvo. Pa pojma nimajo, kaj je to res, kaj smo nekatere od nas resnično dale skozi.

Le pogumno. In ja, kasneje teden/teden, prehodi ob petkih, da se zacne vikend.. preverjeno uspešno. Pri sporazumnem skrbništvu je potrebno biti res kooperativen. Zavoljo otrok.