… z MOMsterjem je ZELO NAPORNO!!!

Se mi na momente zdi, da sem s svojim življenju pristal v nekem filmu z zelo čudnim žandrom (ki je nedefiniran)…

Naj uvodoma povem, da to v nadaljevanju ni nobeno jamranje, ampak želim se mal izpovedat kar mi leži na duši in slišati vaše mnenje.

Vse kar sem si v življenju želel je to, da bi imel družino in otroka katerega bi gledal kako odrašča in mu pomagal da odraste v močno osebo. Po tem ko sem izgubil družino sem se po šoku kako se je to vse skupaj odvilo potem nekako s tem sprijaznil saj konc koncev imam prečudovitega otroka, katerega v nasprotnem primeru nebi imel.
Čeprav sem načeloma pragmatično kompetenten in čeprav sedaj kar precej vem o tej motnji, saj sem poleg ogromno prebranega in slišanega veliko od tega tudi doživel na lastni koži me včasih še vedno potegne v neko stanje kjer se mi zdi da to vse skupaj kaj se dogaja enostavno ni res (pa ne da se mi bi bledlo, ampak tako čist z enega človeško “normalnega” zornega kota gledano). Kot, da si enostavno včasih ne želim priznati, da je lahko mati mojega otroka tako zelo drugačna kot sem jo jaz zaznaval veliko let…
Pa nazaj k temi:
V času ločitvenega postopka sem poleg nepredstavljivih predstav (ki so za kak komični krimič) doživel še dodatne šoke saj me je ex hladnokrvno dala tudi na sodišče (tožba kot najhujšemu zločincu), kjer je zahtevala samostojno skrbništvo (to je zahtevala samo zaradi preusmeritve moje pozornosti (to sem vedel že takrat, ko je vložila tožbo saj sem se do takrat že kar precej dobro izobrazil glede MOM). Vendar glede na naše sodne prakse si kot oče popolnoma dan na milost in nemilost takšnim in drugačnim osebam (predvsem ženskam) ki so po mojem tud mal za v rubriko sosednjega foruma z zelo podobnim imenom. Po tem ko sem se naposlušal raznih libuloz kaj bi naj vse počel in delal (med drugim bi se naj 2-3 na teden dobivali skupaj z ex na kakšnih torticah ali kavicah – pa si misliš pa halo pa kaj je vam ljudje božji da sploh kaj takega pomislite ne pa da to še predlagate, saj še v času zakona nismo toliko hodili skupaj!!!) in potem še na sodišče kjer je tud ena ustanova, kjer bi bilo potrebno tud narediti kakšne spremembe… sploh zakonodaja je pri nas po mojem zelo zgrešena in ta pretirani matriahart tud ni za nikamor (pa nisem šovinist).
Seveda sem se pred tem pozanimal na večih mestih kako in kaj (na sodišču še nikoli nisem bil in zato nisem imel nobenih izkušenj) pa sem poklical tudi sodnico ki je tudi moja osebna prijateljica , ki mi je rekla pusti vse, pozabi in pojdi naprej – ne pravdaj se ker nima smisla, sodišča naredijo pametnega človeka čist norega, na koncu pa zmaga tisti ki boljše igra. Šok na šok vam povem…
Skratka po tem ko je ex uvidla da pa vseeno mogoče lahko dobi skrbništvo nad otrokom, kar pomeni, da ne bo več časa za pohajkovanja in njene stvari (miljon) se je prestrašila in je privolila na skupno skrbništvo.
Sedaj imava skupno skrbništvo že nekaj časa ampak vam povem, da je to zame kot očeta skoraj nevzdržno, saj ex ves čas manipulira z otrokom, kupuje neka darila, tekmuje za vsako stvar z mano, organizira razne aktivnosti, tako, da otrok ni pet minut pri miru skratka norišnica.
Naj omenim da z ex nimava nobenega odnosa saj ga je enostavno nemogoče imeti in vse kar se dogovarjava glede otroka gre preko maila. To se bo nekomu mogoče zdelo malo čudno in bi zaradi otroka bilo fajn da imava z ex nek odnos ampak verjemite mi če vam povem da sem pa poizkusil resnično vse da bi to tudi uspelo ampak če te nekdo, ki te je že prej razočaral pri vsaki stvari še naprej poizkuša prevarati, obrača besede, se spreneveda, nikoli ni pristen, laže itd človek po nekem času izgubi željo imeti odnos. Tudi se več niti pod razno ne vmešujem v vzgojo otroka in z ex se ne poskušam več niti pogovoriti o tem saj je vse bilo vzeto kot napad na njo (kritika) in to so bile take drame da enostavno ne zmorem tega več poslušati – resnično sem se utrudil od njih. Če ne doseže svojega mi grozi da bo šla na CSD itd. Otroku poizkušam dati moj del starša in to je to
Da se vrnem k otroku in parim primerom… Otrok je pri ex ves čas zaposlen tako da se ful dogaja ker otrok mora non stop imeti neko animacijo.. ta animacija za otroka je največkrat taka, da se ex dobi na kavici z svojimi ločenimi prijateljicami, ki so med drugim enaki kaliber kot moja ex (lahk bi rekli same ineteligenčne beštije na kupu – to ni zgolj moje mnenje) in potem se otroci pač igrajo na igralih one pa rešujejo svet. Ko ni tega je vedno kak izletek ali kaj podobnega v planu sam da se dogaja in potem otrok pride po enem tednu boot kampa k meni, kjer pa se ne dogaja tako veliko kot tam in je seveda najprej slaba volja ker je doma tečno saj se nič ne dogaja jaz pa tud ne visim 24/7 zraven otroka samo da bi ga animiral… Po dnevu ali dveh se nekako uloviva in uskladiva najine ritme in potem se imava skupaj prav fino… ampak glej ga šmenta da se enkrat med tednom gre otrok kljub temu spat k ex, kjer pa se zopet sam dogaja in dogaja, se kupuje itd. in potem zopet k meni kjer pa je bolj umirjeno… tud pri vsakem telefonskem klicu je to tako kot če bi gledel face book, kjer je svet sestavljen samo iz najlepših trenutkov… kot oče sem tudi zelo jezen na ex (včasih bi ji kar vrat zavil – dobesedno) saj mora 7 letni otrok velikokrat poslušati svojo mamico kaj se ji je dogajalo v službi in kje je vse bila (frizerji, kozmetičarke, prijateljice itd.), potem vsaka dva meseca si kupi nov avto (je v tej branži in si lahko) in razlaga otroku da je že vidla nov in da je čist hud – otrok pa pri fotru, ki ne kupuje nič nepotrebnega, ima nekaj časa en te isti avto, ne vozi otroka po holadrijah!? Seveda vsega tega in da naj tega ne počne ne morem povedati ex ker kot rečeno to vzame kot najhujšo obtožbo in teh dram ne želim več…
Za rojstni dan sem otroku slučajno kupil “boljše” darilo kot ona (jaz sem ex o mojem darilu povedal že nekaj časa pred otrokovim rojstnim dnevom ona meni ni povedala kaj bo kupila) in je to bilo tak halo da ni res – lets the game begins! – si je verjetno rekla ex… Otrok je že dva tedna pred svojim rojstnim dnevom (takrat ko je ex izvedla kaj bom jaz kupil otroku) hodil k meni z vrečami (beri kupi) takšnih in drugačnih daril, potem je ex kupila otroku fotoaparat!? halo kaj pa sedem letni otrok lahko počne z fotoaparatom – ja saj vem ja slika ampak vseeno so primerna darila in manj primerna darila… ampak tu se zadeva še ne konča, otroku je pripravila vsega skupaj 3 praznovanja + 1 mini praznovanje s prijateljicami od ex (brez otrok)!!!??? No na koncu je otrok od starih staršev (od ex) dobil še popolnoma nov sintisajzer (seveda z informacijo da je delno to darilo tudi od mamice)… Bolano!
S hčerko sem planiral, da teden dni preživiva na morju in ker se je otrok tega morja skupaj z mano veselil (očitno preveč) je otroka tako zmanipulirala da otrok naenkrat ni več hotel it na morje in je nenormalno pogrešal mamico (nikoli prej se to ni zgodilo) in sem ga dal ex naj sta skupaj. Že naslednji dan ko sem otroka dal k ex ga je spakirala in ga odpeljala svojim staršem (otrokovim starim staršem) na štajersko, ker si je otrok to KAO želel!? Seveda če otroku predstaviš zadevo kot da je to čist noro kaj vse se bo tam dogajalo, kako jo stara starša pogrešata, kaj ji hočeta vse kupiti itd… si bo otrok seveda želel. Midva na morje nisva šla!
Je zmagala ex? pojma nimam in me tudi ne briga če je tu kdo zmagal… vem kdo največ zgublja!!!
No toliko zaenkrat… če se še česa takega še spomnim napišem…
Jaz sem pa tiho in se zadržujem saj nima smisla bilo kaj povedati pri tem pa vidim, da otrok vse bolj želi biti pri svoji mami kar je meni sicer ok saj mi je pomembno, da otrok čim manj trpi, vendar se bojim da jo bo kaj kmalu čist potegnila v svoj film… vem pa da ex vse kar počne, počne z nekim razlogom oz. z nekim ciljem – skratka daleč od pristne skrbnosti mame do svojega otroka (mogoče navzven že zgleda tako, ampak je to da se ukvarja z otrokom verjetno samo zato ker to fajn zgleda navzven). Hvala bogu da ji otrok (trenutno še) paše v njeno sliko kakšna bi naj ex bila saj bi drugače otrok videl mamo bolj poredkoma! Otroku želim dati vse najboljše predvsem pa pristnost in to da je sprejet tak kot je, ampak vse bolj vidim, da proti takim manipulacijam nimam skoraj nobenih šans… pa nisem obupal sam realno gledam na vse skupaj.

Par postov nazaj sem prebral temo o jezi… ja pri meni je prisotna jeza saj si lahko in imaš vso pravico na tako osebo biti jezen (čeprav ne pomaga nič in ta oseba bo taka kot je = osebnostno motena) je to da imaš otroka še posebej pa deljeno skrbništvo s tako osebo res frustrajoče in za nekaj let iz tega kroga ne vidim izhoda saj kot rečeno želim svojemu otroku dat očeta do katerega ima pravico.
Jeze in kakršnih koli občutkov ex niti slučajno ne pokažem in sem vedno ko je v bližini hladen kot špricer (pa si zopet mislim: pa kaj je meni bilo treba začet neko vezo z tako osebo, ki ni pristna in je potrebno nekaj igrat in kaj bi dal za to znanje o tej motnji takrat ko sem jo spoznal!?)
Zanimivo mi je tudi kako okolica zelo pada na predstave takih oseb in jim naseda… čeprav še nisem obupal se mi zdi da v naši družbi vse bolj pristnost več ni cenjena ampak večina živi in sprejema druge nekako po principu Facebooka – pokaži sam najboljše in pozersko narejene trenutke svojega življenja in ljudje te bodo oboževali!!!?? – no tole je blo sam kot intermezzo

Evo ga sedaj pa konec za tokrat… se opravičujem za malce zmedeno pisanje ampak sem želel biti kratek in povedati bistvo… no če nisem uspel mi povejte in bom še enkrat. 😉
Lepo se imejte

Pozdravljen nekdokive…moj odgovor tebi bo v bistvu moja izkušnja in moje videnje… tudi jaz sem se ločila od momovca(visoko funkcionalni in ženski princip), tudi meni ni preostalo nič drugega kot, da zaključim najin odnos in komuniciram samo preko maila, SMS-jev, kjer je manj možnosti za manipulacijo…(če pa je jo ignoriram). Najina komunikacija temelji izključno na temi o otrocih. Kdaj jih pride iskat, kdaj vrne, kdaj bodo pri njemu… Uspela sem sicer pridobiti celotno skrbništvo a ga to ne ovira, da otroka večkrat vzame k sebi… Vedno pa s privolitvijo otroka! Če reče ne, ne gre. V celotnem odnosu z otroki so moja prioriteta njihove želje, hotenja, skrbi, počutje… Otroci to čutijo…Čutijo kdo manipulira z njimi in kdo ne… verjemi! Pri njemu imata kup materialnih stvari, živali…. manipulacija je šla tako daleč, da je mlajšega prepričal, da bo živel pol pri njemu in pol pri meni…. in kaj sem naredila? Rekla sem otroku, da, vsekakor, če bo zaradi tega vesel in srečen, da jaz bom tukaj če me bo rabil…Mislim, da boj za naklonjenost pri otroku ne more biti fizične narave…ampak tisto, kar jim daš z dušo, varnost in iskrena ljubezen! Tega nihče ne more kupiti. In če to daješ se otrok sam vrača k tebi…In tako je tudi pri meni….otrok gre (samo mlajši, starejši noče več) in se vrne nazaj po ljubezen in varnost, ki jo tako potrebuje…tam pa zadovoljuje potrebe po materialnih dobrinah, stiku z živalmi, ki mu jih pač ja ne morem dati… Boj z bivšim bi bil tukaj le pihanje v veter, slaba moja volja, jeza in seveda odtok energije in ljubezni, ki je v takem stanju nebi mogla dajati. Tako, da … poskrbi zase, za svojo srečo, znebi se jeze, sprosti telo , naredi nekaj zase… šele takrat bo v tvoji bližini prijetno, sproščeno in čutiti ljubezen… takrat se odprejo nebesa :)) in verjemi nikoli več se ti ne bo potrebno boriti za naklonjenost otrok….Tisto kar daješ, tisto dobiš :)) Iz srca ti želim, da zbereš voljo in poskrbiš najprej za svojo ranjeno dušo! Vse dobro!

Nimam sicer svoje izkušnje z dvojno vzgojo in pretiranim materializmom, imam pa izkušnjo, da je mojega otroka potegnilo v to ob sošolki premožnih staršev.
Seveda potem to, kar imamo, ni bilo dovolj dobro, vprašanja, zakaj smo revni (kar nismo, nimamo pa vsega in verjetno smo v materialnem oziru pod slovenskim povprečjem, vendar nam ne manjka nič bistvenega, tudi na vsak evro nam ni treba gledat), megalomanske želje glede naprav, oblačil in podobno … Zmrdovanje nad vsem, kar ni bilo firma in najnovejše. Drugi otrok vedno skromen kot čebelica, nikoli ničesar noče, redko kdaj kaj prosi, z veseljem vzame rabljene stvari, vsa oblačila se mu zdijo okej, izrazit občutek za sočloveka in izrazito dobrodelen (pa ima prav tako premožne sošolce, ki ni da ni).
To obdobje je na srečo minilo in otrok je sam ugotovil, da obstaja še kaj onkraj materialnega. Sem v programu botrstva in financiram žepnino neki deklici – vedno, ko dobim kako novico od nje, otrokoma povem, obudimo tudi spomine na nekatere akcije, v katerih smo sodelovali, spremljamo, kaj se dogaja s temi ljudmi, kolikor pač lahko, skratka, ne dovolim, da to utone v pozabo. Mislim, da je deloma pomagalo tudi to, ker sta bila del teh zgodb in sta lahko tudi na lastne oči videla, kako je oziroma prebrala. Vedno v mestu tudi kupimo časopis od kraljev ulice in se potem pogovarjamo o tem, kako si človek lahko uniči življenje (imam tudi sošolca, ki je že od najstniških let odvisnik, pa jima razlagam tudi o njem). Redno nosimo oblačila in drugo opremo na RK, ne kopičim stvari, ne mečemo stran kar na pamet in tako dalje. Vozim star avto in tudi povem, zakaj. Res jima poskušam vcepiti ta občutek za sočloveka in ob vsaki tragediji – na primer zdaj poplave v Bosni in Srbiji – govorimo o tem. Včasih se že sama sebi zdim zatežena, ampak prav groza me je ob misli, da bi postala zagledana sama vase in se brigala samo za lastno rit ter pozabila na vse te množice ljudi, ki jim gre slabo.

Ne vem, kakšen je glede tega tvoj otrok. Mislim pa, da je materialno obilje vseeno združljivo s pozitivnimi vrednotami, vendar je te mogoče treba vcepljati nekoliko načrtneje kot sicer. Nikakor pa ne smeš začeti tekmovati z bivšo pri darilih in animaciji. Otroci v ločenih družinah se morajo tako ali tako navaditi na dva sistema, ker je utopično pričakovati, da bosta dve odrasli osebi funkcionirali popolnoma enako. Sčasoma ta sistema prevzamejo za svoja, se navadijo in funkcionirajo brez problema. Tako da potrpežljivo in brez panike. Otrok se ti ne bo odtujil zaradi daril.

Nekdokive, pozdravljen!

Z velikim zanimanjem berem tvoje zanimive prispevke in hkrati držim pesti zate. Veliko skupnega se najde v naših zgodbah… Pač navijam za pozitivce…

O vsem kar pišeš, mi je zelo poznano, saj sem v zvezi z življenjem z MOM in potem glede vzgoje otroka doživljala kriminalko, ki je tudi Agata Kristie ne bi zmogla opisati… Kar se starosti tiče, naj ti prišepnem, da je moj “otrok” po vsej verjetnosti nekoliko starejši od tebe… Ko sem se razvezala, je bil enako star kot tvoj otrok…

Ja, kot bi pisal o mojem peklu, v katerega sem bila nehote potisnjena… Če je bila za vse gorje, ki sem ga doživljala, kriva moja karma (o čemer govori Marjan Ogorevc, v karmični diagnostiki), ti še sedaj ne bi vedela povedati… Naj ti povem, da si morda v prednosti, saj smo priča neslutenemu napredku… Lahko pa tudi ne, ker menda so problemi nujni za našo rast, ki naj se ne bi nikoli končala…

Kam me je pripeljala jeza in prizadetost, si lahko prebiral v mojih postih. Pišem kako sem se rešila in se rešujem in predvsem zato, da hkrati še naprej luščim ostanke “čebule” svoje jeze in prizadetosti. In morda ob tem lahko še komu pomagam… Ob vsem pa predvsem zelo dejavno živim…

Enako kot ti, se mi je zdelo kot, da bi se cel svet zarotil proti meni. Ker sem se bala, da bom enostavno znorela, sem poiskala pomoč, za tiste čase, pri najbolj vrhunskem strokovnjaku. Z otrokom sem bila več kot osem let vkjlučena v zelo zahteven program. Pa so se potem zadeve “mlele” na CSD, po sodiščih, v psihiatričnih krogih… Vršile so se številne strokovne in psihiatrične ekspertize, pa tožbe zoper mene in zoper osebo, ki mi je odločilno pomagala… “Igra z ognjem” je prišla tako daleč, da je zgodba popisana v raznih strokovnih knjigah in bila takrat zaradi varnosti mene in otroka celo deponirana v Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani…

Pa ne bi več o tem… Raje več o tem, kaj sem se iz vsega tega naučila. Z delom na sebi, se je moja življenjska pot začela strmo dvigati. Zelo zadovoljno sem živela in bila nadvse hvaležna za vso podporo in pomoč, ki sem je bila deležna in se mi je zgodila… Z otrokom sva odnosno dobro shajala vse do njegove gornje meje polnoletnosti…

Z njegovo poroko in potem pa so se začeli problemi, ki so tipični znaki za osebe z MOM in so me več kot 10 let močno najedali… Olajšanje je zame prišlo šele z odmevnim TV polnočnim klubom o MOM . Šele takrat sem se zavedla, da nisem nora…

S tem ti želim povedati, da sem glede vzgoje otroka naredila vse, kar sem zmogla, vedela in znala, pa še vedno premalo, da bi se mi življenje obrnilo v željeno smer… Prišlo je “presenečenje”, ki se ga tudi slučajno nisem nadejala… Toda, kljub vsemu, še vedno upam na dober izid…

Če bi se glede vzgoje otroka znova znašla v podobni situaciji, bi sedaj ravnala predvsem po principu “zdrave kmečke pameti”, kar prevedeno pomeni, da bi predvsem poslušala samo sebe. In kot v letalu, najprej reševala sebe in še bolj pospešeno skrbela predvsem za sebe… Tudi nadvse dobrodošla in pozitivna strokovna pomoč, je imela zame na nek način tudi negativne posledice. Spoznala sem, da si otrok o staršu, s katerim ne živi, nehote začne ustvarjati idealistično podobo. Podpkupovanje in številni drugi odkloni so bili prisotni tudi pri nas in to vse do takrat, ko mi je s strokovno pomočjo uspelo prekiniti nezdrave stike. Morda je bila to celo napaka. Sprašujem se, če bi morda morala dopustiti vse norosti in nesmisle, da bi jih občutil na lastni koži. Enostavno ne vem kaj je bilo prav in kaj ne. Ob vsem ostaja dejstvo, da se je otrok rodil v skrajno nezdravem okolju, ki ga meni osebno ni uspelo v celoti sanirati. Sedaj vem, da se včasih česa preprosto ne da korenito spremeniti… Boj izzove boj tudi na drugi strani… Včasih se nima smisla boriti… Včasih je zelo krhka ločnica med tem kar lahko spremenimo in česar ne moremo spremeniti… In velika umetnost je včasih ločiti eno od drugega…

Sedaj se tudi zavedam nezavednega izročila vzorcev, tako mojih kot ex, pa genetike, pa še vrsto stvari, ki jih ne bi naštevala, ki se jim otrok ne more izogniti. Kljub mojim velikim prizadevanjem, nosi v sebi veliko negativne prtljage tudi moj odrasli otrok… Sedaj je na njemu, da vse to razreši sam, kot je na meni, da v celoti prevzemam odgovornost za svoje življenje… Hvala za “poslušanje”, pa veliko sreče ti želim. Lp Odmev

Nekdokive,
res čutim tvojo stisko, ampak enoznačne rešitve ni.
Najprej – ni “recepta”, po katerem bi otroke lahko vzgojili v idealne ljudi.
V “normalnih” družinah, pri enotni vzgoji se zelo pogosto zgodi, da kateri od otrok močno odstopa od
zastavljenega ideala…..ne vem zakaj …zaradi nekih čudnih genov? Neznanih vplivov? Karakterja?
V najboljših družinah se vedno najde “črna ovca”….v najhujših razmerah se vedno najde otrok, ki navkljub
grozljivki ostane krasen…
Zato – lotevati se “projekta otrok” z malodušjem …češ, kaj bo bivša naredila iz njega….je nesmisel.
Otrok je že zelo kmalu prava osebica, kmalu ima svoj značaj, svoj način dojemanja.
Meni se zdi, da se po temperamentu malo razhajata? Nič hudega, saj praviš, da se znata tudi uskladiti.

Kar jaz menim, da je za otroka bistveno, da od starša dobi, je VARNOST: Občutek, da se lahko obrne
nate, tudi če je ušpičil nekaj hudega, da se lahko vrne k tebi, tudi če te je prizadel, da ima v tebi zaslombo
in obrambo….da si steber moči (dokler si lahko) , da si sidro, da si varen pristan.
Dokler to štima, ga ne morejo nobena darila in nobene animacije odtujiti od tebe…

O to pa je res eno prijetno presenečenje ko tako vidim toliko odgovorov. Hvala vsem na zelo izčrpnih postih ki sem jih z veseljem prebral. Naj povem da ne bijem bitke z mlini na veter čeprav je bilo iz mojega posta mogoče tako izbrati. Že nekaj časa se več ne oziram na ex in to mi je tudi edino pomagalo, da sem se koliko toliko zmazal. Tokrat sem imel le tak nek slab trenutek, saj mi je otrok prvič povedal da si želi iti k mamici – in priznam da sem se mal zasekiral, zamislil in prečekiral situacijo in se mi je zdela primerna tema, da jo delim z vami, saj je fajn slišat drugo mnenje in te izkušnje lahko pomagajo tudi komu drugemu, ki bo hodil podobno pot..
Ja se strinjam z vsem kaj ste napisale… delo na sebi je najbolj pomembno kar lahko človek v taki situaciji naredi. Jaz priznam da sem se začel lepo postavljati na noge in se zadeve dokaj ok razvijajo, tako na privatnem kot na poslovnem področju, čeprav se konkretneje ni še veliko spremenilo ampak počasi se daleč pride si rečem vsakič, kadar mi kaj ne gre. Jaz sem zadnje čase vse bolj zadovoljen sam s sabo in to ni samovšečnost ampak tako vedno bolje se počutim, čeprav imam še kar nekaj prtljage ki se je moram losat.

Otroku poizkušam dajati tisto kar mi moja (kmečka) pamet govori da je najbolje, predvsem pa vem da vse kar otroku daš, mu daš z vzgledom… še posebej se trudim, da mu pokažem kaj so meje, kako je potrebno bit obziren do drugih, da ga imam rad in da ga ne obsojam kot osebo tudi ko kaj ušpiči, da mi lahko zaupa itd.

To s tem podkupovanjem oz. kupovanjem ljubezni pa mi je že vedno šlo pošteno na k…. pri ex (tudi vsa prijateljstva in poznanstva vzdržuje na ta način) in sedaj ko vidim da se to stopnjuje pri najinem otroku so mi malo posvetile tiste rdeče lučke in me je to malce vrglo iz tira oz. tisto kar me jezi je to, da se z ex ne da nič pogovoriti in sem tako popolnoma nemočen. Pri tem ne gre za nobeno ljubosumje saj tudi sam nisem več čist brez denarja, ampak glede na moje prejšnje življenje, kjer se ni bilo potrebno ozirati za denarjem, čeprav nikoli nisem živel razsipno, še manj pa da bi denar zapravljal v kakšnih gostilnah, casinojih ali čem podobnem so mi sedaj v življenju pomembne druge stvari, kjer so materialne dobrine potisnjene nekoliko bolj v ozadje. 😉
Skratka ne želim da bi moj otrok odrasel v prepotentno osebo, kjer bo za njega nekdo pomemben samo toliko koliko bo imel materialnih dobrin, da bo pri ljudeh iskal samo lastno korist, da ne bo spuščal svojih moralnih načel samo zato, da dobi več materialnih dobrin oz. stvari, ki so v današnjem svetu sicer zelo cenjene ampak so zelo minljive (vpliv, ugled, položaji v službah itd.). Ne želim, da moj ima moj otrok kasneje v življenju kakršne koli psihične traume ker je imel nepravo vzgojo.

Popolnoma se zavedam, da tudi sam delam napake pri vzgoji, da imam svoje kaprice, da ni vse BP ampak se trudim po svojih najboljših močeh da jih minimiziram in zavedam se da bo najin otrok skupek naju obeh, kar ga bo tudi delalo edinstvenega – in prav je tako. Vem tudi, da ne morem eliminirati vzorcev, ki jih bo otrok dobil od mame in prepričan sem da idealnega starševstva ni – saj se tudi sama vzgoja spreminja skozi čas ampak želim pa mu dati tisto kar je zame najpomembneje, predvsem pa to, da je pri meni vedno sprejet kot osebnost!

No ekola pa sem spet malo pofilozofiral… ampak kaj čom takle mamo… želim vam en lep dan

super tema…

ni lahko ne na tem, staying koncu, ne na tvojem, tako da kar hiteti iz sem tja, si ecm, ni pametno.

tukaj na mojem bregu se mi ni treba deliti, kdaj bo z otrokom, kako bom, ker preprosto sem lahko stalno, ker je tudi njena vloga bolj “zunanja”, ko se vidi, da drugi vidijo, kako je kao super mama, ko jih pelje na sprehod, ampak ko je treba pa celo poldne z njimi pa jih rihtat, takrat pa je nek nujen opravek in sibne…

ok, to je potem moja skrb, ampak velikanski plus zame, ker sem res lahko veliko z njima in se nam na enem sprehodu zgodi tliko zanimivega, da kar vidim, kako otroka pijeta in se zapomenta vse te mini situacije.

vedno bolj pa vidim, kako mi to jemlje energijo, da bi se kaj vec vlagal v odnos z zeno, ki pa se bolj hira, zdaj, ko sem preprosto veino svoje energije dal v otroka in kasneje se vase in mojo rast, molitev, premisljevanje, zlaganje… in logicno, ce ves, da je lahko noc tezka, in da bos vstajal, gres tudi prej spat in si ne morem privosciti iti spat ob enajstih…

ne vem kam to pelje, se vedno ne, ampak lahkotnost prestopa na “nekdokive” stran, tako sploh ni vec tako tezak, ali aploh drugacna situacija od tele, bi rekel….

vsekakor je pa groza ja, kaj potem mom delajo, na sodiscih, na scdjih…tega me je strah…. ker pomislim, najini terapevtki ze pol leta razlagam, pa je terapevtka, pa smo bli skupaj, kaj, ze ene 30 ur… pa ve za mom opcijo… pa se kar nekaj debatiramo… kaj naj SPLOH pricakujem na CSD od ene delavke, ki me bo poslusala eno urco…. nada… in mama je res samo ena in zlata in oh in sploh….

se pa strinjam, ko me otroka vidita zadovoljnega, nasmejanega, takega ki se ne palim na drame, mislim da je to to, kar jima ta hi lahko dam, najvec, in to tudi cutita in vracata….

in priznati si, da sam NE MORES VSEGA, ali zboljsati, resiti, karkoli… in tudi ne biti stalno zraven, vse predvideti, se cutiti za otroka v vsem odgovornega, tega pac ne zmorem, in si moram, ceprav kdaj tudi v solzah, reci, ok, se trudis, se fajtas, si ok, sem ok. In iti naprej.

In bi rekel ,da je to isto, ali imas otroka na 14 dni ali pa si stalno zraven… ali pa sem se tok zelen da to mislim 🙂 ampak v zivljenju sem tudi spoznal do sedaj, da ko si priznas, da niti nimas kaj veliko pojma, takrat ze kar nekaj ves….

lp

SVO

Moja izkušnja z otroci je takšna, da jih ti ljudje v mlajših letih odlično zmanipulirajo. V smislu, da jim pustijo vse, dovolijo vse, kupijo vse, jim izpolnjujejo vse mogoče želje, če je finančno le znosno. In seveda bo otrok oboževal takšnega starša!
Meni se je zdelo pomembno, da jima postavim meje, ker se mi zdi, da se v teh mejah počutita zelo varna. In kaj je iz tega sledilo? On meja nikoli ni postavljal, vse je šlo oz. gre v stilu “no limit” variante. Kar je grozno. Ker – pri očetu je vedno zabavno, vedno se kaj dogaja, ker je tudi vedno vse dovoljeno, tam se lahko ful zafrkavaš, smejiš…. Tam ni pospravljanja, tam noben ne teži, da je dosti računalnika ali TV- ja. In sploh je zadeva cool. Ko je prvi otrok prerasel najstniška leta je začel kmalu primerjati (tudi zato, ker je takšne tip človeka) – moj odnos do življenja, ljudi, sveta in njegov. Moj je do vseh ljudi enako pristen. To kar čutim, tudi pokažem… Če sem jezna znorim, če sem žalostna jočem, če sem vesela se smejim. To kar obljubim, tudi naredim. Če postavim mejo in določim kazen je kazen tudi izvršena. Njegov odnos do ljudi pa je spremenljiv, glede na to s kom govori. Vedno nekaj obljublja in potem le delno izpolni. Kazni pri njemu ni oz. samo grozi tako, da ga noben ne vzame resno. Starejši otrok ga je kmalu spregledal. Tudi, ko ga je hotel zmanipulirati s svojo zgodbo o najinem koncu. Jaz sem mu enostavno povedala svojo in mu dejala naj sam oceni zadevo. Po dolgem času je dejal, da se on ne more in ne bo odločal, kdo je bolj kriv ali kdo je manj kriv in da naju ima oba zelo rad zatosva za njega pač oba kriva – salomonsko – vsak pol. Seveda se ti trga srce pri takšnem odgovoru in z mislimi, kaj morajo otroci prenašati. Vendar sem videla, da je zelo dobro presodil moje razloge, zakaj je življenja z njim neznosno. V smislu, tvoj oče je zelo v redu, ima nekatere zelo pozitivne lastnosti, druge pa malo manj in te so…..te, te in te. Po spet zelo dolgem času sem videla, da je “stestiral” moje navedbe in enostavno ugotovil, da nekako vse po vrsti držijo. Njegove pa malo manj. Zdaj nekako sam opaža (na to pa sem ga opozorila, ker to res ne moreš spregledat, pa vendarle lahko, če si s tem odraščal in se ti nekako zdi, da je to normalno) da so določene zadeve pri njemu predstave za javnost. Mlajši – osnovnošolec- pa ga še vedno obožuje, zaradi zgoraj navedenega.

Alba, bi rekel, da je to edina pot, ki prinese nekaj, na dolgi rok, in tudi najboljsa za otroka, cetudi zanj ni enostavna…

ampak bitka z MOM – pac ni mozno, da jo dobis, da nekaj dokazes, da nekaj spremenis – torej je res najboljse, da zivis svoje zivljenje, svoje zglede, to dajes otroku, in upas na najboljse… tudi da osnovnosolec spregleda…

super, ti zelim vse najboljse…

lp

SVO

Bitka z MOM, ko so vpleteni otroci, je težka in se nikoli ne konča. Lahko samo menedžiraš, kar pa yahteva da naštudiraš kako te osebe funkcionirajo. Pa delaš na sebi. Bistveno je da pogruntaš, da karkoli se boš prepiral, to je zanje zmaga, gorivo na katero laufajo. In zato bojo provocirali stalno. Veš že, da se spremenili ne bojo, ker niti za svoje lastno zdravje niso sposobni niti kančka samorefleksije. Ubogi so, nikoli ne bojo prav zares “živeli” in uživali v čem pristnem, saj gre vsa energija v ohranjanje tistega fake mehurčka v katerem živijo.

Otroke obračajo proti ločenemu partnerju, ker se maščujejo preko tega. In tukaj so institucije res popolnoma neuporabne. Ker pač, če si pošten, dober človek, veš da pač si, vejo ljudje okoli tebe. Pred CSD ali pa sodiščem pa moraš kar naenkrat to dokazovati in seveda ti ne gre, ker ne govoriš pravniško. In to res boli.

To so izredno nesigurne osebnosti, zato otroka zasipa z materialnimi stvarmi on hoče obrniti proti tebi. Ampak nečesa ne more kupiti – pristne starševke vezi. To je tudi vse, kar ti ostane, zgradiš neko okolje, v katerem bodo otroci sami spoznali, kaj imajo od katerega starša. Ne pusti se sprovocirati njej v prepir. Nikoli ne govori grdo o njej, ko so otroci pri tebi – oni bojo sami spoznali kar pač bojo. Ja, zavil bi ji vrat, seveda, ker take laži, konstrukte in manipulacije kot jih mečejo tebi v obraz so žalitev v najhujšem smislu. Ampak po drugi strani pa sem od otroka slišal sam “mene srček boli, ko mami grdo govori o tebi”… tako da jeza na ločenega mom partnerja pač ne bo prinesla nič. Delaš na sebi, ukvarjaš se z otroci, z bivšo partnerko pa pač naštudiraj, kaj so tvoje dolžnosti in če gre ona preko, sam pretehtaj kaj boš naredil. Jaz pomagam, tudi če mi ne bi blo treba. Ker vseeno je ona mama mojega otroka in dobro skrbi zanjo, tako da lahko rečem da dobro sodelujeva.

V glavnem, lahko delaš na sebi, da si manj občutljiv na provokacije, izpade, laži, zmerjanja… ko postaneš “teflonski” maš boljši lajf 🙂 Saj če pomisliš, velikokrat si bil z njo skozi prepir, ki je tebe prizadel, ona pa naslednji dan kot da se nikoli ni zgodil…

Mogoče je taktika tudi, da se na vse podjebavanje lepo prijazno odzivaš. Tudi če si ravnokar pokasiral ves gnev, rečeš “hvala za tvoje mnenje”… Počasi se pol same sebi zdijo butaste ker vejo, da so izpadle zveri. Opravičila ne bo, ampak že dejstvo da se naredi kot da se to ni zgodilo, lahko vzameš kot, da si imel prav.

Še veliko bi lahko napisal o tem, mogoče še kaj pogooglaj, pa Youtube ma ogromno terapevtov, psihiatrov ki objavljajo na to temo. So celo narcisisti, ki so se dali diagnosticirat in vejo da imajo MOM in hodijo na terapije, pa razlagajo še kako vse to zgleda iz njihovega vidika.