Pozdravljeni!

Obračam se na vas, ker sam več ne vem kako. Pred letom dni sem se odselil iz stanovanja, kjer sem z svojim sinom in ženo živel. Našel sem si drugo sopotnico. Ženo in sin sta ostala v stanovanju, ki ga plačujem še vedno. Stanovanje je namreč na kredit. Plačujem ga že od vsega začetka, čisto sam. Žena, pa je seveda polovična lastnica, po pogodbi. Po štirih mesecih ko sem se odselil, sem še vedno plačeval vse stroške, po štirih mesecih pa sem plačeval le preživnino za sina in kredit za stanovanje. Po nekaj časa me žena sodno terja za preživnino in to za 4 leta nazaj, čeprav smo bili takrat še v skupnem gospodinjstvu. Živim pri materi z svojo boljšo polovico. Mati je žal zabredla v težave z alkoholom in je labilna. Z mati sva imela dogovor, da njeno stanovanje, napiše po smrti name, ker sem edini dedič. Pod pogojem, da skrbim za njo. Glede na njeno stanje, ji pomagam, kar se da(finančno, s hrano), glede na to, da tudi midva nisva ne vem kako stoječa z denarjem in da ima moja sedanja sopotnica se dva otroka. Svoje in od žene stanovanje pa sem imel namen napisati na sina in sicer po moji smrti, ker mi žena hoče vzeti vse. Sedaj, pa je žena z mojo mati naredila dogovor, da svoje stanovanje napiše na mojega sina, ki z mano noče imeti stikov, ker ga žena ščuva proti meni. V glavnem noče se pogovarjati in hoče imeti vse, tudi tisto kar ji ne pripada. Rad bi, da bi zadevo rešili dobro za vse. Pa žal ne gre. Kako naj razdelimo premoženje? Kam naj gremo mi? Kaj naj naredim, da sinu odprem oči, da bo videl, da sem mu naklonjen? Ker zgleda, da se z ženo ne bova mogla dogovoriti sama, bom rabil odvetnika. Ona ga namreč že ima. Ali mogoče kdo ve za kakšnega dobrega odvetnika na gorenjskem, ki bi mi kljub finančnim težavam lahko pomagal. Kakšni so pri teh zadevah stroški odvetnikov? Hvala za vsak vas nasvet.

Drago

Glede stanovanjskih zapletov, ločitve, odvetnika itd. vam bo morda dal kakšen uporaben nasvet kdo od obiskovalcev tega foruma. Sam vam bom odgovoril samo na vaše vprašanje “Kaj naj naredim, da sinu odprem oči, da bo videl, da sem mu naklonjen?”

Če sin noče imeti stikov z vami, je kaj malo verjetno, da je to zaradi sčuvanja vaše žene. Povsem nekaj drugega je, če je sin ustrahovan oziroma mu žena ne dovoli stikov z vami. V tem primeru se sinu dela velika krivica, vaša dolžnost je, da kot oče naredite vse, da se ta krivica ustavi, se postavite zanj (in posredno zase) ter sinu omogočite, da bo imel očeta. Se mi pa ob tem zastavlja vprašanje, kakšen je bil prej vaš odnos do sina, če ga je zdaj treba prepričevati o vaši naklonjenosti. Če ste mu bil “naklonjen” oče že prej, čemu ga potem rabite zdaj prepričevati. Otrok zelo dobro čuti, kakšen odnos ima kdo do njega. Če ste z njim imeli trden in zdrav odnos, tega ne more spremeniti nobeno ščuvanje, niti mamino ne.

Karkoli je že res, ali sin noče kontaktov z vami ali pa jih ne sme imeti, je poteza na vas. Ko boste do njega pristopili z resnično naklonjenostjo in kot pravi oče, se bo sin odzval. Dokler pa tega ne stori, pomeni, da niste oče v pravem pomenu besede. Zaradi vas in vašega sina upam,da ne boste odnehali, dokler se tega ne naučite. Prvi korak k temu pa je, da nehate kriviti druge, če se vaš sin noče videvati z vami. Odgovornost je samo in izključno vaša.

Lepo vas pozdravljam

Ja ne vem, če je čisto tako.

To z odvračanjem sina od očeta je moralo trajati že od vsega začetka in se je ob ločitvi le še poglobilo – iz strani žene, mislim.

Govorim iz lastne izkušnje.

Tudi meni so očeta tako posredno kazali v ne najbolj lepi luči – da me ima rad in mi je edini v družini srčno predan sem spoznala zelo pozno – najbolj sem se tega zavedala, ko je umrl… in bilo mi je zelo žal, da so lahko vplivali na moj odnos do njega. Oče pa je bil zelo občutljiva duša in mi je zelo previdno, pa čeprav vztrajno dal vedeti, da me ima rad – večkrat je bilo očitno, da se edino na njega lahko zanesem…pa vendar otroški razum deluje drugače – moč družine je bila premočna – za kar mi je danes iz srca žal – a je žal tudi že prepozno – oče je pri mojih 18. letih umrl in vse kar ostane je spomin in zavedanje, da sva se premalo pogovarjala.

Stopite do njega – vztrajajte – rabil bo veliko časa (vaš sin) in morda vam nikoli ne bo v polnosti zaupal – razumite ga, ker je zmanipuliran – vi pa mu še vedno bodite oče in če je potrebno ga močno stresite in mu jasno in glasno dopovejte, da ni tako, kot mu govorijo. Vztrajajte… morate vedeti, da vam še toliko težje zaupa, ker imate novo partnerko – vse to otroci zelo težko sprejemajo – ko ga boste sprejeli, da to težko sprejme in mu boste dovolili, da morda nikoli ne sprejme – bo sprejel – le razumevanje, prostor in sigurnost rabi. Ni rečeno, da ste vi kaj napravili narobe – morda ste v primerjavi z ženo in ostalimi le premili, premalo odločno nastopite proti – in tako napravijo oni močnejši vtis na vašega sina, kot vi – dvignite glas, če je treba – gre za vašega sina, za vajin odnos…in nihče nima pravice, da vam tega odteguje, še najmanj njemu.

Srečno

Tijat

V zadnjem odstavku ste Dragotu res lepo napisali “navodila”, kaj naj naredi, če želi res biti oče in pokazati sinu svojo naklonjenost. Iz odstavka prej pa se da prebrati, da vaš oče marsikaj od tega ni naredil. Če bi, vaša družina ne bi bila tako “premočna”. Nič si ne očitajte, takrat ste bili otrok in ste naredili, kar ste lahko. Med vsemi temi pritiski in igricami odraslih ste morali nekako preživeti. Pri tem vam oče ni dovolj pomagal in vam bil v oporo. Če bi vam bil, potem se vam sploh ne bi bilo treba kaj dosti odločati. Nobena družina namreč nima te moči, da bi vam vzela ali vas prikrajšala za očeta, če on tega ne dovoli. To je samo in izključno odvisno od očeta samega. Še enkrat: vi ste bili otrok, zato si ne nalagajte kakršnekoli krivde do očeta. Da vaš oče te svoje naloge ni zmogel dovolj dobro opraviti, je njegova odgovornost. Zato ga ni treba kriviti, lahko ga poskušate razumeti – samo ne tega početi na svoj (otrokov) račun.

Lep pozdrav

Najlepša hvala vam za odgovor g. Gašperlin.

Verjetno vam ne rabim posebej pisati, da sem se ob prebiranju zjokala.

Ja res je, ni prav da nase jemljem krivdo, ki ni moja… ampak boli, ko pogledaš nazaj in veš, da so bili trenutki, prebliski, ko sem že bila dovolj stara, da sem lahko razmišljala s svojo glavo in se na trenutke tudi zavedala tiste dragocenosti, ki je bila v njem, a sem kar nekako šla mimo, dalje v živjenju – nisem cenila – velikokrat je pristopil – na svoj, mili način, jaz pa sem bila precej podobna svojemu drugemu delu družine. Danes bi še kako rabila njegov pogovor… in če bi vsaj takrat izkoristila, ko je pristopil, bi danes lahko črpala moči vsaj iz spominov…. Naši so res bili pregrobi in ni imel moči, da se jim zoperstavi – tudi jaz sem se po njegovi smrti (ko je z njim še moja zadnja opora odšla) umaknila od njih, ker sem vseeno bolj njegova po duši, kot njihova….

Ampak saj na koncu ostane vsaj spomin na to, da je poskušal in da sem jaz vsaj zaznala kaj mi je želel povedati. Znal je iskreno pristopiti in govoriti iz srca – jasno mi je povedal, da nanj lahko vedno računam, a nekako ni naredil name ravno vtis, ker nisem znala ceniti, ker sem še vedno bolj cenila trdost… Mogoče pa je prav, da si dovolim, da me tudi boli in da začutim nekaj krivde, ker s tem se odtaja še tisti zadnji led, ki so ga drugi člani družine zasadili vame.

Saj bo – zaradi njega sem danes takšna, kot sem in rada sem jaz –
hvaležna, da sem šla po pravi poti – poti srca in mehkobe. In vem, da bi tudi on lahko bil bolj odločen, se bi bolj boril – tako kot sem se jaz po njegovi smrti, da sem danes tukaj, kjer sem – vstran od družine… a kaj ko ga razumem…bil je splet enih okoliščin, zaradi katerih ni imel moči in ga je kot moškega še bolj sesuvalo… tako da vse kar lahko čutim je to, da se je trudil in napravil kar je zmogel…jaz pa sem se zaradi nezrelosti prikrajšala za mnogo topline… čeprav sedaj počasi razumevam tudi sebe.

Hvala vam,

Tijat

Tijat

Napisali ste “jaz pa sem se zaradi nezrelosti prikrajšala za mnogo topline”. Zdi se, da spet krivite sebe, ampak prikrajšali so vas drugi. Če bi oče na pravi način pristopil do vas (tako kot bi oče moral), potem bi ga sprejeli. Ampak on verjetno ni pristopil na tak način, ampak je bolj pri vas iskal uteho, pomoč, razumevanje, tolažbo, morda celo da mu odpustite. Čutite ob tem, da to ni bilo v redu in da ga takega niste mogli povsem sprejeti? Ker je od vas želel nekaj, kar bi on moral dati vam. In to je narobe, na ta način se otrokom dela krivica. Ampak otrok raje krivdo prevzame nase, kot pa da bi krivil očeta. Bojim se, da podobno ravnate še vedno. Da pogrešate nekaj, česar nikoli niste imeli in imate v spominu očeta takega, kot nikoli ni bil. Res je lepo od vas, da ga kljub vsemu spoštujete, razumete in ga ohranjate v lepem spominu. Vendar pa pri tem ne pozabite nase in predvsem razumite in začutite sebe: kako vam je bilo in za kaj vse ste bili prikrajšani. Naj bo še tako težko sprejeti, ampak za precej od tega je odgovoren tudi vaš oče. Ker to ni znal ali zmogel biti, vsaj ne dovolj.

Lep pozdrav

Imate prav,

vse tako dojemam, kot dojemam, ker sem imela z ostalimi člani družine še bolj slabo izkušnjo. Do mene in tudi do njega so bili zelo (kako se naj izrazim) grdi…ne bi opisovala, ker sem vesela, da sem tam vstran.

On pa, čeprav je pri meni iskal tisto, kar bi naj on meni dal, me nikoli namenoma ni storil žal stvari, prej obratno.

Za nekatere stvari je že prav, da mi je žal, da sem odreagirala, kot sem
(to mislim za nekatere stvari, ko sem bila že 17., 18. let) , ker če tukaj ne prevzamem odgovornosti, mi je enako, kot če sem brezbrižna in enaka njim – generalno pa je res – nisem jaz kriva…

In res je, da tudi opažam, da nekako srečujem podobne ranjene moške, ki jih čutim kot zelo mile… in jih ponavadi ranim s svojo občasno grobo odločnostjo – in nato krivim sebe – čeprav so tudi oni soodgovorni, ker če bi zdravo funkcionirali bi se z mano sporekli, bi se zrak prečistil in bi lahko šli skupaj kvalitetno naprej – tako pa vedno znova izpadem kot grobjan, pa čeprav bolj nežna skoraj ne bi mogla biti… In na koncu me zavržejo, ker sem pač tako slaba kot sem in sem jih prizadela, kot sem jih – prav tako, kot me še danes zavrže moja mati – kot kup smeti, ki so same sebi krive, da sploh obstajajo.

Malce poudarjam vse skupaj – saj ni tako hudo, a v osnovi je prav tako. Če vedno znova srečujemo to, česar smo bili deležni v otroštvu – kdaj srečamo nekoga, ki nas spoštuje – če nas pa nikoli niso spoštovali…

Ko začnemo bolj spoštovati sebe, začnemo tudi srečevati drugačne ljudi, take ki nas bolj “spoštujejo”. Privlačni so nam partnerji, s katerimi bomo vedno znova podoživljali to, kar smo doživljali v svoji izvorni družini. Vedno znova – dokler ne bo eden od partnerjev zmogel narediti drugače, tako kot si sam in drugi želi. Ko se to zgodi, je ena rana iz otroštva vsaj malo zaceljena. Ker končno dobimo tisto, po čemer smo takrat v otroštvu hrepeneli, pa nam starši niso dali. Ali pa preprosto ugotovimo, da tistega, po čemer smo hrepeneli, sploh ne rabimo več – ker smo to ali prerasli ali pa se naučili dati sami. Vendar moramo vse to občutiti, doživeti s celim telesom, ni dovolj, da si to dopovemo ali “razumemo”. In ko je zaceljena ena rana, pride na vrsto naslednja…in naslednja. Zato partnerjema ni nikoli dolgčas, ker “naloga” zaradi katere sta skupaj, ni nikoli zaključena.