Dedek moj-pogrešam te….
Nevem če bo kdo bral, a morem nekam izliti svojo bolečino…
Nekaj dni nazaj je umrl moj dedek… In še zdaj imam občutek, kot da ga bom še videla kako pride, se mi prijazno smehlja in potem z svojim mirnim glasom nekaj reče. Ko pa me na čase to kruto zavedanje udari in pomislim, da je za vedno konec vseh lepih trenutkov z njim, si ne želim drugega kot le umreti.
Dedija sem imela nepopisno rada in sem bila zelo navezana na njega. Od kar sem se rodila me je pazil in na veliko razvajal, se igral po cele dneve z mano, mi kupoval sladkarije in vse možno. Bil je neverjetna oseba. V okolici je bil poznan kot eden najbol toplih in prijaznih ljudi. Nikoli si ni želel denarja, niti enemu ni želel nič slabega, sovraštva sploh ni poznal, niti skregati se ni dalo z njim. Vedno je bil pravičen in vedno ga je bolj skrbelo za druge, kot za sebe. Zame je bil več kot najboljši prijatelj, oče, dedek, svetovalec, učitelj, zaupnik..opora v vsem. Vedno me je znal potolažiti, mi vlival upanje in me spodbijal. Čisto v vsem me je razumel in vedno se je postavil na mojo stran…vsi so se zabavali in vedno pravili da imava neki skupen pakt. Še sedaj ko sem stara že 22 let. Par let nazaj sem zbolela za depresijo in edino dedek me je razumel in spodbujal. Najbol pomirjena in srečna sem bila, ko sva ležala na postelji ali sedela za mizo in se pogovarjala in smejala o vsem možnem. Rada sem poslušala kako je bilo včasih, ko je bil še mlad, potem o raznih stvareh ki se danes dogajajo po svetu,..najbol smešen je bil ko sem ga učila kako se uporabljajo mobiteli in računalnik. Toliko je zame naredil, a mu sama nisem nikoli znala vrnati s čim. Sedaj mi je tako hudo. Še sedaj zadnje leto, ko se ni več počutil dobro in se je takoj utrudil, me je vozil naokoli, ker sama nimam izpita. Povsod me je peljal…Še k zdravniku je bil pripravljen iti zraven mene. Ob njem se se počutila resnično ljubljena, ko sem videla kako ga skrbi zame in kaj vse bi naredil zame. Sedaj ne morem verjeti, da je zavedno odšel, in da nikoli več ga ne bom videla in slišala…nikoli več ne bova skupaj se pogovarjala in igrala z našo psičko, ki jo je imel tako rad. To zavedanje me tako boli in mi je tako hudo, da več nevem kaj naj naredim. Prej je vedno bil zdrav, 2 leti nazaj pa je imel pljučno embolijo a so zdravniki mu stvar porihtali. In vedno ko je sedaj hodil na preglede so rekli da je vse vredu, potem pa sedaj v enem tednu se naenkrat vse končalo. V bolnišnico je še lahko šel peš, čez 2 dni so nam rekli da je srce preveč oslabljeno in da mu ni več pomoči. Prišel je šok in bolečina, ki je ni mogoče opisati. Čez 2 dni je umrl. Ne morem pozabiti ko mi je nazadnje rekel, se vidimo jutri,lahko noč. Ne morem dojeti, da so to bile čisto zadnje njegove besede za mene. Še ko je ležal v bolnišnici in komaj dihal ga je skrbelo, če je babica mu dvignala denar, da nama je z sestro ga dal, tako kot vsaki mesec. Ko sem to gledala in mu skušala povedati, da je edino pomembno, da le ozdravi in čim prej se vrne domov, se mi je trgalo srce. Upal je, da bo ozdravel in mi je rekel, da sedaj bova več hodila na sprehode, da se bo boljše počutil. Vse te besede mi sedaj ozvanjajo v glavi kar naprej in vsak čas se mi bo zmešalo od bolečine. Čutim neizmerno praznino in obup. Cele dneve jočem in počutim se obupana do konca. Res, da je že bil star 75 let, a sem vedno upala da bo z mano še najmajn 10 let, saj je prej vedno bil zdrav. In najhujše je to, da so zdravniki delno krivi, da se je to zgodilo, saj če bi na prejšnih pregledih ko je deda omenil težave z dihanjem ga upoštevali se sedaj to nebi zgodilo. A to mi zdaj nič več ne pomaga ta jeza, saj se škode več ne da popraviti. Pravijo, da bo čez čas bolečina minila, a meni je grozna misel na to, da bi se mi čez nekaj let zdelo življenje brez dedija nekaj čisto vsakdanjega in bi mi bil vedno bolj tuj in oddaljen. Ne morem in ne morem prenesti te bolečine ob misli, da je za vedno vsega konec…Nisem verna in ne vrjamem v boga in podobne stvari…a vseeno bi mogla najti neko upanje, da po smrti še le ni vsega konec…nevem…Imam občutek, da sem izgubila vse…
Deda moj rada te imam…
Ni večje bolečine,
kot v dneh žalosti nositi v srcu
srečnih dni spomine…
Draga železna punca (Fe),lepo da si dala iz sebe. To je dobro.
Dedi te je imel rad in verjemi, da te ima še sedaj. S smrtjo se spremenijo le dimenzije. Zato opazuj, bodi pripravljena sprejemati in misli nanj z vsaj malce vedrine, ki jo verjamem, premoreš. Počni stvari, ki jih je on rad počel. Imela boš občutek, da je s teboj.
Verjamem, da bo šlo, saj si železna punca, a ne?
Vse dobro vsem, na tem in na onem svetu.
Draga Fe!
Kako lepo si opisala ljubezen do dedija. Lepo je, da si ga imela tako rada, tudi ta
neizmerna bolečina in praznina bo počasi popustila…Usoda je tako hotela, da se življenjska pot končala, mogoče je dedi vedel, da je bolan, da se poslavlja, mogoče ti bo babica kdaj kaj več zaupala..Si dobra oseba , polna ljubezni in topline. Dedek je to vedel, mogoče te je zato imel tako rad, zato je bila med vama posebna vez….
Izguba bližnjega nas vedno prizadene…ko mi je umrla mama, oče že veliko prej, sem mislila, da je konec sveta….vse je postalo mrtvo, narave ne opaziš, žgolenja ptičev ne slišiš, vse, kar te lepega obdaja, ne vidiš…..A moraš se pobrati…Solze ti bodo olajšale bolečino…Počasi boš našla mir, tako kot je dedek našel svojega….Ostali ti bodo lepi spomini, prižgi mu svečko in misli si, da je dedek s teboj, da te spremlja, mogoče ti bo tudi on iz nebes sporočil, , kako rad te je imel in še vedno pazi nate…..
Draga Fe,
tudi tebe bi rada potolažila. Praviš, da ne verjameš v Boga in posmrtno življenje. Pa obstaja, to vem! In tvoj dedi je le na oni strani tančice, samo vidiš ga ne več. Zato mu govori, kot da bi ga videla, morda v mislih, da te ne bodo imeli za čudakinjo. Gotovo boš začutila, da te tolaži in te spremlja vedno, ko si to zaželiš. Življenje izgleda tako kompleksno, a je čisto preprosto. Smo duhovna bitja, ki smo prišli na Zemljo po fizično telo, naša naloga je, da se pravilno odločamo, za dobro in ne za slabo, zato, da bomo prišli živeti nazaj k našemu Nebeškemu Očetu, kot smo mu obljubili. Naše duše so večne, naše zemeljsko življenje je kratko kot trenutek v večnosti. Ko izpolnimo naše poslanstvo, karkoli je to že bilo, nas Oče pokliče domov, in odidemo, včasih brez slovesa od tistih, ki jih imamo najraje. Zato je naša ključna naloga, da razvijemo vero, ker potem nam bo vse lažje. Izzivi, ki jih prejemamo, so lekcije, iz katerih se moramo nekaj naučiti, in ko pride naš čas, gremo domov. Nekateri otroci, ki umrejo takoj po rojstvu, so tako popolni, da so prišli samo po fizično telo, in ko ga dobijo, gredo nazaj k Očetu, kajti njihovo poslanstvo je drugačno od našega, ki živimo dalje. Tvoj dedi je bil čudovit primer, zgled, zdaj veš, kakšna moraš biti tudi ti, in ko bo prišel tvoj čas, ko boš tudi sama izpolnila svoje poslanstvo, boš ga našla, kajti sprejel te bo, ko boš prihajala skozi tančico, skupaj z Jezusom, in zopet bosta skupaj, z vsemi našimi družinami smo lahko skupaj, če to želimo. Jezus Kristus je pot, preko njega lahko pridemo nazaj k Bogu in k vsem, ki jih pogrešamo. Beri njegov evangelij, pridobila si boš vero, in potem delaj to, kar je delal On, in vse bo tako, kot mora biti. Srečno na tej poti! Z ljubeznijo, Mormonka