Zdaj, ko to pišem, sem že kar v redu, prej je bilo pa nekaj časa prav obupno. 4. februarja je umrl moj dedek; smrt ni bila nepričakovana, saj je bil že kar v letih (86), že par let nepokreten, senilen, itd. Mislila sem, da bom dala pogreb normalno skoz, potem mi bo nekaj časa hudo, pa vendar… življenje gre pač naprej. Po pogrebu pa sem tonila v vedno globjo krizo. Ko sem pogledala njegovo sliko, sem začela jokat. Kar naprej so se mi vrtele pred očmi slike iz otroštva, ko me je čuval, me vozil na kolesu, me peljal k svojim čebelam (bil je čebelar), me vozil naokoli z avtom itd. In potem sem imela slabo vest, ker sem se spomnila še ne tako davnih dogodkov, ko sem ga včasih užalila ali se z njim prepirala po nepotrebnem. In ko sem gledala slike iz otroštva, se mi je zdelo tako grozljivo, kakšen dedec je bil, potem pa je pristal na invalidskem vozičku s čisto porušeno pametjo; bili so dnevi, ko me sploh ni več spoznal.
Potem je sledila najhujša faza; sem noseča in sem se kar naekrat začela vse bolj zavedati, da bo otrok, ki ga bom spravila na svet nekoč umrl. In potem me je začel grabit strah, kaj bo, če mi nenadoma umre mož, kaj bo, ko mi bodo umrli straši, itd. Skratka… bilo je obupno. No, zdaj sem se nekako le pomirila. Pa do zdaj se še nikomur nisem izpovedala, zato sem se vam na forumu, ker vem, da boste najbolje razumeli. Hvala, da ste prebrali!

Moje sozalje, Vara. Ne vem, koliko v to verjames. Jaz “prej” nisem veliko razmisljala o tem, kaj se zgodi, ko umremo … Zdaj vcasih tako jasno cutim Janezovo navzocnost, in verjamem, da je tukaj …

Nikar se ne skrbi glede smrti. Vzami jo kot nekaj normalnega, vsakodnevnega. Tudi to je del obstoja tukaj in ko opravimo svojo dolznost enostavno gremo. Vsi moramo ziveti predvsem zase in ne za druge, tudi sami si ne zelimo, da bi kdo zivel za nas…
Predvsem delaj na sebi in poskusi odmisliti fizicno…
petra

Ja, sem ga tudi jaz čutila, ampak samo enkrat (moj opis je v naslednjem postu). Pravzaprav ne verjamem v te stvari, ampak takrat sem res čutila, kot da je dedek nekje ob meni in me hoče potolažiti. Po mojem, bolj ko ti je bil človek blizu in bolj ko si bil navezan nanj, bolj se ti to dogaja. Lahko, da je samo naša podzavest, ki si želi ponovnega stika, čeprav vemo, da v realnosti umrlega ne moremo poklicati nazaj.
Želim ti, da bi se stvari čim prej postavile na svoje mesto, kakor koli že bo. In obenem iskreno sožalje ob boleči izgubi; sama tega nisem doživela, lahko pa si samo predstavljam, kako grozno bi bilo, če bi mi umrl mož. Ne bom ti rekla, da čas celi rane, ker jih ne. Samo malo jih odrine na stranski tir, pozabiš pa nikoli. Le kako bi tudi lahko pozabili nekoga, ki smo ga imeli radi in nam je bil blizu?
Drži se!
Lep pozdrav!

draga vara!

tudi sama sem na istem. meni je dedek umrl pred 12 leti, pa vendar še zdaj ko grem na grob se zjočem, ker ga ne morem pozabiti, predvsem teh lepih dni, ki mi jih je dal v otroštvu. skratka jaz sem bila za njega vse. poleg te bolečine ob izgubi dedka mi je lani januarja umrla še babica, avgusta stric in decembra še zadnji dedek ki sem ga imela.

ne morem ti povedati mojih občutkov. še najbolj me je pa prizadela pred 3 leti smrt najboljšega bratranca, ki je bil star komaj 30 let. groza mi je ko se spomnim na vse to, ampak se držim pokonci, ker če ne, bi bilo moje zdravje že na koncu…..

….včasih pomislim kaj vse bi jim povedali, če bi še enkrat oživeli……

vem da so z nami…..

bodimo močni in naj bodo z našimi misli…..