Spoštovani,

Najprej bi želela pohvaliti vse strokovnjake, kakor tudi laike, ki z vnemo in trudom svetujejo ljudem, ki se v različnih stiskah nanje obrnejo. Tudi sama sem naletela na težavo.

Pred nekaj meseci sem se razšla s fantom, s katerim sva bila v vezi skoraj 2 leti. Resnično sem ga imela rada in želim mu vse najboljše v življenju. Sama imam stvari pri sebi razčiščene, zanima pa me nekaj, česar ne razumem. Nekaj mesecev po razhodu, sem dobila vrnjena vsa darila, ki sem mu jih v času najine veze podarila. Čisto vsa.

Zanima me sledeče: kakšno je ozadje takšne geste. Nikjer nisem še zasledila, da bi se govorilo o vračanju podarjenih daril, zato sem se odločila obrniti na vas, v upanju, da mi boste lahko pomagali. Zakaj vrniti darila osebi, ki ti jih je v času veze podarila? Kakšno je sporočilo (skrito v ozadju) takšne geste? Sama sem mu instinktivno ( na dan razhoda) vrnila eno darilo, ostala pa sem zadržala. Ali je (z njegove strani) v ozadju res prisotno maščevanje, kot to trdijo moji kolegi?

Trenutno sem še v fazi prebolevanja in prepričana sem, da mi bo strokoven odgovor pomagal, da bom situacijo lažje razumela in ustrezneje reagirala. Vsekakor so dobrodošla tudi mnenja in izkušnje ostalih.

Najlepša hvala in lep pozdrav
Edera

Edera

Namesto »strokovnega odgovora«, ki ga pričakujete, lahko samo z vami ugibam. Lahko je maščevanje, prizadetost, užaljenost,… Odgovor pozna samo vaš bivši fant, pa še zanj nisem čisto prepričan. Lahko je vse skupaj naredil tako, kot ste napisali vi – instinktivno. Kar bi pomenilo, kar tako iz trenutnega vzgiba, ne da bi vmes sploh premislil zakaj. Če boste vaši radovednosti in negotovosti želeli narediti konec, je očitno edini način, da vprašate fanta. Se pa ob tem sprašujem, zakaj bi to sploh storila? Zakaj je vse skupaj sploh tako pomembno? Vas grize slaba vest, ker ste vi prvi vrnili darilo? Če je tako in sama tej slabi vesti niste kos, se fantu na kratko, preprosto in iskreno opravičite – in pojdite naprej. Seveda, če to želite. Če pa s fantom še nista razčistila (zaključila), potem to naredita. Karkoli, samo ne mencajte na mestu in se ne ukvarjajte s temami in problemi, ki jih sami ne morete rešiti. S tem samo izgubljate čas in energijo.

Pravo vprašanje se mi torej ne zdi, zakaj je fant vrnil darila, ampak zakaj se vi toliko ukvarjate s tem. Vzemite si čas, malo poguma ter se v miru in samoti odkrito pogovorite sama s sabo, kaj vas v resnici žene. Morda bo že samo to dovolj, da vas neha. Če pa ne, sledite temu, kar boste odkrili in zaključite nedokončano. Vendar tokrat ne spet instinktivno, raje premišljeno, z jasnim namenom ter z odkrito in pošteno izvedbo – odraslo torej.

(Tajnost vašega e-maila lahko nastavite v vašem osebnem profilu)

Lepo vas pozdravljam

Lahko povem le svojo izkušnjo, o kateri sva se kasneje tudi pogovarjala-stanovanje je želel “očistiti” vsega, kar je spominjalo name, saj ga je razhod preveč bolel, meni pa skušal dokazati, da je z mano dokončno opravil in s tem, ko mi je vrnil podarjeno, izbrisal ta del življenja.

Nič vzeti za hudo, po mojem gre zgolj za način prebolevanja..tudi on rabi čas, gesta pa je zgolj izraz čustvene prizadetosti

(Na prošnjo Edere namesto nje objavljam odgovor)

Najprej bi se Vam želela zahvaliti za odgovore, saj ste mi nakazali smernice, o katerih je vsekakor vredno premisliti. Obkrožena sem s prijatelji, ki so mi zastavili podobna vprašanja, kot ste mi jih VI in sicer, zakaj se toliko s tem ukvarjam in zakaj se me je ta gesta toliko dotaknila, ker je v osnovi, glede na to, da sem jaz končala razmerje in da sva zaključila, ukvarjanje z njo popolnoma brezveze. Da je torej škoda mojega časa in energije. Cenim njihova mnenja in verjetno bi sama svetovala enako, je pa težko, ko si sam v tej situaciji in ti nekaj ne da miru.
Morda se me je gesta dotaknila samo zato, ker sem mnenja, da si tega nisem zaslužila. Vem, da to kar sama mislim, da si zaslužim in to, kar misli on, da si, ne sovpada in da tako pač je. Vso pravico ima, da misli in čuti, kar pač misli in čuti in jaz na to nimam in ne morem imeti nobenega vpliva. Glede na to, koliko ga poznam, si upam trditi, da mi še sam ne bi znal odgovoriti zakaj je to naredil ( na kar ste me tudi sami opozorili), kljub temu, da je to storil 4 mesece po tem, ko sva končala in da najverjetneje ni šlo za instinktivno gesto.

Če daril ni hotel obdržati, bi jih vrgel v smeti ali pa jih komu podaril, glede na to, da so bila uporabna. V vrečki, ki me je čakala na delovnem mestu, so bila vsa darila (v času veze sem mu kupila več majic in nekaj spominkov). Darila( zlasti majice) sem podarila fantom, ki se v komuni skušajo rešiti odvisnosti od drog in kolikor vem, so jih bili zelo veseli.

Strinjam se, da so ugibanja o razlogih kroženje v začaranem krogu in razen zapravljanja energije ne prinesejo nobenih spoznanj. Zadovoljna sem, da danes o the stvareh govorim drugače, (kot sem še pred časom) in da imam danes drugačen odnos do tega. Hvaležna sem Vam, da ste mi bili pripravljeni podati svoje mnenje, kajti mislim, da sem to potrebovala. Potrebovala sem nekakšen jasen odgovor, pa četudi v obliki: ne vemo, čemu in zakaj je to storil, ne vemo, kakšno čustvo je prisotno v ozadju( glede na to, da jih je lahko več možnih) in kakšen je bil njegov namen. Na stroko sem se obrnila v upanju, da mi bo znala posredovati odgovor, ampak tudi nezmožnost posredovanja dokončnega odgovora je že odgovor, ki mi (je) bo pomagal. (Vem, da je težko, ker ste prebrali samo moj del zgodbe in da njega ne poznate, zato moja pripomba ni namenjena nestrokovnosti, ampak dejanskim okoliščinam ).

Ko se ozrem nazaj nimam pomislekov, obžalovanj ali slabe vesti. Če bi se lahko vrnila nazaj v čas, bi vse ponovila. ,,Preganjala,, me je le še gesta, ki pa me zahvaljujoč Vaši pomoči sedaj ne preganja več.

Veza mi je veliko dala, veliko sem se naučila in v določenih aspektih sem z njegovo pomočjo uspela predelati marsikatero težavo, ki je verjetno, če bi bil ob meni nekdo drug, ne bi. Imela sem ga resnično in iskreno rada, kljub temu sem se odločila da končam, saj mi je najino razmerje začelo najedati zdravje. Ugotovila sva, da nisva (bila) srečna in čeprav sva rekla, da se bova še trudila, sem se sama kasneje odločila zaključiti nekaj, kar bi se prej ali slej (verjetno )končalo, nisem pa želela, da bi veza postala kalvarija za oba. Oba sva se trudila, ampak so bila najina pričakovanja in karakterja preveč različna, da bi si lahko dala to, kar sva eden od drugega želela. Glede na to, da sem se vedno slabše počutila, sem se odločila narediti spremembo. Med njim oziroma najino vezo in svojim zdravjem, sem izbrala sebe. Zame je bila to najtežja odločitev, saj sem ga imela rada, vendar je zdravje pomembnejše. Vem, da sem se prav odločila, saj so težave izginile in ne glede na to, kako težko mi je bilo prebolevanje, bi danes storila enako.
Celo življenje mu bom na en način hvaležna. Ni mi žal, da sva bila nekoč skupaj in ni mi žal, da danes nisva več par.

Lep pozdrav
Edera

Iz lastne izkušnje vem to:

ko se z nekom razidem (pa naj bo to prijatelj, prijateljica, fant, kdorkoli, s katerim ne bom več vzdrževala stikov) in sem odločena, da z njim ne želim več nikoli v odnos, odstranim vse kar je bilo s to osebo povezano – to me osvobaja in mi omogoča, da lahko grem naprej… in človek se osvobodi. V tem ni nobene prizadetosti… kajti ko sem prizadeta in me na določeno osebo še vežejo čustva, bi njegovih stvari ne mogla dati vstran.

Če je tvoj fant napravil iz tega vzgiba, ga razumi, da je z vajinim odnosom v sebi zaključil, zjoči kar je še za izjokati, obriši solze in stopi dalje. V kolikor pa je to napravil iz prizadetosti, pa hudo muči sebe in se je s tem prizadel še enkrat – potem ga pa razumi in mu pošlji ljubezen ter razumevanje. Odpusti pa sebi, da si mu vrnila darilo… četudi si ga prizadela… v kolikor bi mu resnično stalo bi lahko pristopil in se o tem s teboj pogovoril. Če boš tako začutila napravi korak in o tem spregovorita, kajti tiščati v sebi in si dopovedovati, da se s tem ne rabiš ukvarjati… če pa se… če se ni več z ničemer za ukvarjati, boš tako videla ob kontaktu…

Slovesa bi lahko bila mnogo manj boleča, če bi ljudje ne rezali na živo, ampak bi ohranjali kontakt (skozi pogovor), dokler je še kaj za povedati, ob tem pa bili zavestni procesa ločevanja, ki poteka v ozadju. Govorim iz lastne izkušnje… slovo je lahko popolnoma neboleče, čisto in dokončno, a postopno, lahko pa je hitri rez, boleč z nenehnimi vračanji v spomine, ker eno in drugo ni bilo povedano… najbolj bolijo neizrečene stvari…

Srečno,

Sončnica

Pravijo, da če z neko stvarjo zaključiš, torej v tem primeru se razideš z neko osebo, potem te predmeti povezani s to osebo ne motijo. Če te predmete zavržeš bežiš pred dejstvom, da še vedno misliš na to osebo, se od nje še vedno nisi povsem odklopil/a. Vsaj tako sem zasledila.
Sicer nevem kaj naj si potem jaz mislim nad tem, da ima mož v svojem prejšnjem domu še vedno shranjena pisma bivše punce??