Bom probala bit kratka. On je v Sloveniji, jaz sem letos začela študirati v EU 2000km stran. Fizično sma skupaj par dni, enkrat na 2 meseca. Začela sva letos poleti, videvala pa sma se že leto prej, ampak do letošnjega poletja nisma delala resne zveze. Piševa si vsak dan po več ur, pogovarjava se po telefonu, skype itn, tako da odsotnost komunikacije ni problem. Čeprav imam sama določene probleme z zaupanjem, mu verjamem, da me ima res rad in da je zvest.
On te razdalje ne dojema kot velik problem, pač se je nekako sprijaznil, da boma mogla čakat do poletja, da boma dejansko več skupaj in uživa svoje življenje s kolegi, faxom itn.
Po drugi strani pa mene vse duši, ne morem se 100% skoncentrirat na življenje tu, ker ga tako močno pogrešam, pač nekako je postal moj smisel življenja in lahko neverjetno vpliva na moje počutje. Ko tu počnem stvari brez njega (učenje, partyji, šport, karkoli), se mi zdi vse brezveze in bi rada bila doma z njim. Drugače nisem oseba, ki bi imela neke probleme z domotožjem ali pa z navezovanjem stikov z novimi ljudmi, ampak trenutno se mi zdi vse brez smisla in me nič več ne veseli, razen on. In ta občutek je dušeč in ni nekaj, kar si želim zase, sploh ne, ker je sicer univerza tu super in se v Slovenijo za daljše obdobje nimam več namena vrniti.
Zavedam se, da ni problem v njem, ker mi on nudi vso podporo, kot mi jo pač lahko na taki razdalji, ne morem in nočem pa od njega zahtevat da skypa z mano 24/7 namesto, da gre ven. Problem je torej v meni in v tem, da mi je on postal smisel. To, da se zaposlim ne pomaga, ker itak sem zaposlena in počnem dosti stvari, ampak miselno sem skoncentrirana nanj. Razmišljala sem, da bi zvezo končala, ker mi ne daje občutka varnosti in topline, ampak en začaran krog panike, kako ga bom izgubila in kako se ne boma videla še xy dni in kako bo spoznal nekoga in kako ga imam jaz bolj rada. Eh.
Se opravičujem za tole zmedeno sporočilo. Mnenja, nasveti? Res hvala.

Nasvet?
Ti se očitno ne nameravaš vrnit domov, boš ostala tam, kaj pa on? On pa ne želi it k tebi?
Sploh pa začela si študirat in že veš, da se ne boš vrnila?
Ne razumem.

Nič ne pišeš o tem kako se ujameta, očitno dobro, da te je tako “obsedel”.
V življenju ne srečaš pogosto takih ljudi s katerimi bi se tako dobro ujel zato mislim, da boš naredila napako, če ga boš zapustila zgolj zaradi razlogov, ki jih navajaš, ker dvomim, da boš potem kaj bolj pomirjena. Prej obratno.
Bolje bi bilo, če si dopoveš, da je sedaj to obdobje tako, da se ne morata srečevat bolj pogosto in ne delaš drame iz tega. Ravno tako ti lahko nekdo “pobegne” četudi ga imaš poleg sebe privezanega na špagci, če ni pravi zate oz ti zanj.

Če se tako dobro razumeta, je res škoda vse skupaj zavreči, čeprav je brati, da te ti občutki res utrudijo. Mogoče pa bi si dovolila še malo se “pomatrati” in bi te lahko ta izkušnja čez čas okrepila. To bi ti (vama) dalo moči za lažje nadaljevanje. Je pa res, da ne vem, če sta o skupni prihodnosti sploh kaj govorila, glede na to, da se ne nameravaš vrniti.