Daleč od oči, daleč od srca
V filmu Like Crazy (2011) je ta problem zelo nazorno in po mojih izkušnjah tudi zelo realno prikazan. Eno leto ni tako malo. Vsa čustva ne izginejo, ker so navsezadnje bazirana tudi na spominih in še tsoč drugih stvareh. Se pa definitivno marsikaj spremeni. Človek potrebuje tudi bližino, toplino, ne samo sms ali e-mail. Tudi če je partner v istem mestu kot ti, ne na drugi celini, se zveza ohladi, če je več smsanja kot živega stika. Za vse lajfu se je treba potrudit, pa tudi za zvezo in čustva.
Po drugi strnai pa pride takšen odmik prav, če hočeš nekoga pozabit. Še posebej, če je to bolj racionalna kot pa čustvena odločitev. Pa tudi v tem primeru določena čustva ostanejo. V obeh primerih pa je vprašanje ali so ta čustva dovolj, da na podlagi njih nekega dne obnoviš zvezo. Odvisno koliko časa mine. Po moji osebni oceni je eno leto maksimum.
Nekaterim je zveza na daljavo že oddaljenost 200km, drugim pa merjeno v tisočih km. Recimo, da imaš partnerja ali pa si sam tak. ki ima službo, ki dela na raznoraznih projektih, raziskovanjih in ne moreta oba it v tujino. Ali pa se zgodi da menjaš službo in imaš pač v pogodbi tudi potovanja.
Pregovor “daleč od oči, daleč od srca” deluje samo v primeru, da vmes, ko sta narazen, nimata drugih stikov in da dejansko nista zreli in odgovorni osebi.
Začasna službena potovanja niso isto kot če nekoga sploh ne vidiš leto dni. Prihajam iz takšne družine, kjer je bil en starš več let za dalj časa v tujini in vem, da če ne bi bilo nas otrok, bi moja starša šla že zdavnaj narazen. To so zelo težke življenjske situacije in preizkušnje. Poznam tudi veliko podobnih primerov, isti tip službe, kjer so zveze zelo hitro razpadle iz zelo objektivnih razlogov, ne le varanja. Seveda lahko vztrajaš z nekom iz kdo ve kakšnega razloga, tudi zaradi ljubezni. Ni pa isto in ne more bit isto, kot če nekoga redno videvaš tisto leto dni. Poudarjam pa, službena potovanja so čisto nekaj drugega. Tudi zveze, ko sta partnerja iz različnih (slovenskih) mest. To pa res ni daleč od oči, razvajenci. 🙂 Kar se tiče tega “zrela in odgovorna oseba” pa je to preveč posplošeno. Meni se zdi, da je to bolj odvisno od tega kakšna je bila zveza, koliko poglobljena, na čem je bazirala,navsezadnje tudi koliko časa, preden je ti dve osebi ločila geografska razdalja. Če sta dva skupaj samo zaradi seksa, ali če je libido nekoga takšen, da enostavno potrebuje seks, potem iz tega zagotovo ne bo nič. 🙂 Če je razdalja velika že od samega začetka, je takšno zvezo sploh težko poglobit. Seveda jo deloma lahko, tako kot tudi internetne zveze. Ampak tukaj je potem še dodaten problem, da veliko teh stvari temelji na naših lastnih predstavah o nekom. Pa tudi če se nekajkrat vidiš z nekom in je takrat super. Kaj pa, ko boš s tem človekom 24 ur na dan, vsak dan? Takrat se, verjemite, vse začne znova. Toliko kot si ga prej poznal ob vikend videvanjih ali nekajkrat na leto ni isto kot če si z nekom vsak dan, živiš z njim pod isto streho. Zato se tudi kakšna zveza, ki je delovala na daljavo tudi več let, sesuje takoj, ko ta dva zaživita ponovno ali končno pod isto streho. To so čisto življenjske in človeške stvari, ne pregovorne.
Z večino napisanega se strinjam. Tukaj pa dodajem še to, da ni nujno, da razpade samo zaradi seksa, lahko tudi zaradi pomanjkanje čustvene bližine. Nekdo recimo rabi več pogovorov, več dotikov, več podpore, drugi ne oz. lažje potrpi, ko se ne vidita. Ne moreš se stisnit k nekomu in ga potolažit preko ekrana.
Po drugi strani s epa to lahko zgodi tudi, če sta iz istega kraja pa se pač en moreta videt zaradi različnih urnikov dela, hobijev ipd.
Kar se zrelosti tiče, je bilo mišljeno, da če sta zares iskreno skupaj, se zavedata, da se bosta morala kdaj tudi prilagodit oz. sprejet neprijetno situacijo za nekaj časa. Ne, da ob prvih težavah rep med noge.
p.s.: kako naredip metuljčka v vzdevku? Hvala 🙂
Se strinjam, “eh”. Ampak metuljček je že en post prej napisal tudi:”Človek potrebuje tudi bližino, toplino, ne samo sms ali e-mail. Tudi če je partner v istem mestu kot ti, ne na drugi celini, se zveza ohladi, če je več smsanja kot živega stika.” Tako da v bistvu podobno razmišljava.
Tisto o prvih težvah in repu med noge je bilo pa že tolikokrat slišano v različnih kontekstih, da je že obledel pravi pomen teh besed. Ponavadi se na to sklicujejo tisti, ki za nastalo situacijo krivijo nekoga drugega, ki bojda ni bil tako “zrel” kot oni, ni imel toliko razumevanja do partnerja in razmer itd. Pa veš kaj ti povem… ko gre za zvezo dveh, nikoli ni za nič kriv samo eden. In če en obupa, je naloga drugega, da ga dvigne in mu pomaga vrniti vero in upanje v njun skupni odnos. Ne pa da se obrne in skujano gre, rekoč: “nisi dovolj zrel/a, ob prvih težavah rep med noge”. To je point zveze, point dvojine, point partnerstva. Ne pa iskanje krivca in lastna superiornost.
Vseeno pa mislim, da ga ni moškega, ki bi bil lahko eno leto neprekinjeno brez seksa. :)))
p.s.
metuljček je kot vse lepe stvari rezultat dolgotrajne preobrazbe, od jajčeca, do ličinke in prek bube do poleta v sončno nebo. Žal pa nekatere bube tako kot tudinekatere velike in lepe ljubezni nikoli ne dobijo kril, da poletijo.
Drugače pa je sestavljen iz ascii znakcev. 🙂
Koliko časa naj, po tvoje, taka zavrnjena oseba vztraja in dviguje drugega, ki mu je že zmanjkalo goriva? Meni se po eni strani zdi ravno obratno, predolgo se popušča in vztraja v nemogočih razmerah z obveznimi rožnatimi očalci na nosu. Po drugi strani pa vsaj na začetku prehitro puška v koruza in ajmo.
O, pa obstajajo. Poznam vsaj tri. Enim moškim seks ni zgolj športna panoga. Sicer pa mislim, če opravljaš močno angažirano delo na terenu, ti je misel na seks zadnja briga. Veliko prej kako hladno pivo 🙂 In spanec.
Hvala. A to jih dobim med Simboli?
“eh”,
to ti zdaj nekaj po svojih osebnih izkušnjah pišeš. Puška v koruzo ne pomeni nujno, da nekoga zavrneš, ampak da se ne boriš za ljubezen. Da se ne boriš proti usodi. V tem smislu. Če nekoga zavrneš, ga zavrneš, tukaj ni dileme. Drugo pa je, če imaš nekoga rad, ampak so okoliščine takšne, da se na koncu vdaš. Zdaj na pamet nekaj govorit nima smisla. To je odvisno od situacije do situacije. In od človeka do človeka. Jaz zase vem, da če bi verjela v nek odnos, v nekega človeka, bi se borila do konca. In tudi če bi kdaj navidez obupala, ne verjamem, da bi kar šla. Niti ne bi mirno gledala, da nekdo, za katerega bi mislila, da me ima rad, kar odide. Dokler bi verjela, da še ima kaj čustev do mene, bi tudi svoj ponos požrla, pa se potrudila rešit zvezo. Egotripi so največji sovražniki zvez. Včasih je to dvojino težko osvojit v glavi. Ampak jaz, jaz, jaz, moje, moje, moje… je pogubno za zvezo. Gre za to, da sva midva in da je najino. In egotripanje nikamor ne pripelje.Včasih mora en za dobro obeh popustit. Sveda ne vedno on/ona in seveda ne v nedogled. Gre za nek odgovoren odnos do zveze. Če ti je res v interesu,da preživi.
Če gre za to,da nekdo vrže puško v koruzo, to ne pomeni, da mu ni do nečesa. Še vedno si to želi, ampak mu je zmanjkalo poguma, da bi se boril dalje. Jaz imam v mislih takšne primere, kjer čustva definitivno so, ampak okoliščine vplivajo na to, da človek niha, obupuje itd. In če iskrena čustva so, ne zmanjka kar tako “goriva”. So samo boljši in slabši trenutki.
Če pa se nekdo na začetku težavnega razmerja z nekom enostavno ne vidi in hoče to prekinit, ima vso pravico do tega. Druga stran lahko to interpretira kot da je vrgel ali vrgla puško v koruzo, ampak to nima smisla. Če nekdo kar odločno odkoraka iz zveze, ni za to kriva razdalja. Kvečjemu je pika na i. Niti to nujno ne pomeni, da nekdo ni odgovoren. Pač ne verjame 100% v to zvezo, v ta odnos, v vse skupaj. Včasih si je treba priznat, da smo bili enostavno zavrnjeni, da ne gre za to, da bi kdo vrgel puško v koruzo. Prav bi bilo tudi, da je človek, ki odide, pri tem vsaj toliko iskren, da pove resnico. Ne pa, da imaš recimo primere, ko nekdo reče kaj v smislu “jaz te ljubim, vedno sem te, zdaj pa imaš kar si iskal/a, sam/a si si kriv/a” in gre. To je zelo egoistično dejanje. In po mojem neiskreno. Če nekoga res ljubiš, tega sploh ne moreš naredit.
Tisto o rožnatih očalih pa ne razumem. Pač predpostavljam, da dva v zvezo ne igrata, da ni vse samo neskončno pecanje, ampak kaj več, iskern odnos, brez rožnatih očal. Vsaj v mojem svetu. 🙂
No ja, glede seksa imaš verjetno prav. Ampak ti posamezniki potem pač trenirajo eno drugo disciplino, kar je skoraj isti šmorn. Ne verjamem, da bi se dolgo upirali po enem letu suše, če bi se jim slučajno sama od sebe ponudila priložnost. Verjamem pa, da jim iskanje seksa ni prva stvar, na katero mislijo, če imajo zahtevno službo.
ascii znaki so simboli, ampak po mojem moraš te posebne na netu poiskat. Tega je ogromno. Tukaj recimo lahko nekaj najdeš: http://www.glittercandybox.com/2008/07/ascii-art-cute-fonts.html
[img]http://t2.gstatic.com/images?q=tbn:ANd9GcTbAGOHiF-TBd5dCahNj8780sj4VI_Zxi4d7_x_kcvXahCX4qLvsg[/img]
Se popolnoma strinjam s teboj. Nekoga, ki ti je blizu, ne želiš izgubiti. Okoliščine pa so lahko ovira ali pa izziv.
Če je med dvema osebama nekaj več, kot samo telesna privlačnost, lahko nastane iz tega globoka prijateljska povezanost.
In če temu/tej drugemu/i to ne uspe oz. mu/ji spodleti?[/quote]
Na dogodke gledamo vedni iz nas samih. Velikokrat ne slišimo povabila, ki bi nam mogoče izboljšal naše življenje. Če ne bomo poskusili, ne bomo nikoli vedeli.
Dojenček, ki je v materinem telesu, ne more razumeti, da obstaja svet, ki je prostran, svetel in zračen. Da se lahko giblješ, skačeš. Da nisi privezan, da nekaj, kar ti posvoje daje ugodje, po svoje pa te ovira.
Nobeden se ni pripravljen odpovedat svetu, ki ga pozna, ker se boji neznanega. Ne zaupa. Res potrebno je, da se nekaj zgodi, da je človek prisiljen, vržen v nov svet.
Tako tudi težko nekomu razložiš, da se boriš za nekaj lepega, nekaj, kar nas naredi srečne, kar nam lahko da nov polet in veselje v življenju. Ampak smo ponavadi tako togi, nespretni, neljubeznivi, da tisto, kar želimo z nekom podeliti, enostavno ne znamo. Zato je res najbolje, da pričuje naše življenje in ne naše besede.
[img]http://stunningwebsitetemplates.files.wordpress.com/2012/01/zitate_11.jpg?w=692[/img][center][/center]
In če temu/tej drugemu/i to ne uspe oz. mu/ji spodleti?[/quote]
Življenje bi bilo zelo enostavno, če bi ob rojstvu dobili načrt po katerem bi lahko prišli do konca našega življenja tako, da bi bila naša pot posuta samo z uspehi, napredovanjem, polna vzponov. Čudovito bi bilo imeti tako garancijo za uspeh. Kadarkoli v življenju. V različnih situacijah. Da vemo, da zanesljivo obstaja način za uspeh, če bomo naredili to pa to. Če ne bomo, smo si pa sami krivi.
Žal temu ni tako. Čeprav se na milijone ljudi iz dneva v dan že stoletja po takšne odgovore zateka celo k vedeževalcem. In na nekatera vprašanja tudi oni nimajo odgovorov.
Včasih človek naredi vse, kar je v njegovi moči, pa se stvari še vedno nikamor ne premaknejo. Še posebej je lahko hudo takrat, ko smo nemočni in je naša usoda odvisna od drugih. Ljubezen naj bi bila stvar svobodne izbire. Ne moreš je kupit, ne moreš je izsiliti. Vsaj resnične ljubezni ne. Moje vodilo pri tem je, da je prav, da človek naredi vse, kar je v njegovi moči, da se potrudi za ohranitev neke zveze. Ne bo mu krona z glave padla, če bo rekel “oprosti”, če bo prvi stopil do nekoga, če bo sposoben odpustit, če bo sposoben odkrito govorit o sovjih čustvih in do tega poskušal pripravit tudi partnerja. Če si se potrudil, naredil vse, kar si lahko, je tvoja vest mirna. Žal vse prepogosto ljudje ne naredijo vsega, akr bi alhko, za ohranitev nekega odnosa. TRmasto vztrajajo vsak na svojem bregu, pozneje pa objokujeo izgubljeno. Res pa je tudi to, da se včasih zgodi, da se nekdo drug odloči tudi o našem življenju, brez da bi upošteval naše želje. Toda ima vso pravico do tega. Mogoče ni naredil vsega, kar bi lahko. Ampak če smo mi sami naredili vse, kar se je dalo, vključno s tem, da smo še vedno verjeli v nekoga, tudi ko je on že obupal nad skupno zvezo,potem je enostavno potrebno resnici pogledat v oči. Ni dovolj zgolj slepo verjet, da ljubezen resnično še živi. Za to je vendarle treba imeti tudi kakšno potrditev ali pa si preprosto priznat, da je konec, če dobimo potrditev, da te ljubezni ni več.Če smo naredili vse, kar smo lahko, a je nekomu na drugi strani vseeno spodletelo in so se poti, ki so se nekdaj križale, razšle, je to treba preprosto sprejet.
Izguba enako boli. Mogoče celo bolj kot če nekje še obstaja neko tiho upanje. A nimaš si česa očitat. In si tudi ne smeš sicer se lahko trpinčiš v nedogled. Pa to ne bo ničesar spremenilo.
Življenje je sestavljeno iz vzponov in padcev. Iz uspehov in razočaranj. Ljubezen ni nobena izjema. Tako kot znamo uspehe sprejemat z odprtimi rokami, moramo tudi neuspehe sprejemat kot nekaj s čimer se je treba konstruktivno spoprijet. Ne kot nekaj dokončnega. Na tej točki ni vsega konec. Mogoče je konec ene zgodbe, a s tem se lahko začne nova.
Če smo nekoga resnično imeli radi in če smo za to ljubezen naredili vse, kar smo lahko, pa smo jo vseeno izgubili… si je treba priznat, da glede tega ne moremo ničesar več narediti. Več kot nekoga prosit, naj ne zavrže skupne ljubezni, pravzaprav ne moreš. Ne moreš človeka na silo priklenit nase, če sam tega noče. In če nekoga resnično ljubiš, mu takrat, ko zagotovo veš, da ne čuti isto, dovoliš oditi. Večjega dokaza svoje brezpogojne ljubezni mu ne moreš dati.
Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. 12 Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.
13 Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.
Z leti se naše dojemanje ljubezni spreminja, raste. Ne morem to trditi na splošno, saj nismo vsi enaki. Nekaterim je celo življenje cilj zbirati materialne dobrine, nekaterim iskati ugled in slavo, nekateri pa smo večni iskalci, iskalci ljubezni.
Življenje je najboljša učiteljica in vsak padec je lahko bogata in dragocena izkušnja, velika lekcija za naprej.
Strinjam se s teboj, da se je vredno boriti za ljubezen. To je največ. Biti ljubljen in ljubiti, biti sprejet in sprejemati in čim manj trpeti.
Večja je naša zmožnost za ljubezen, z drugačnimi očmi lahko gledamo na ljudi okoli sebe, manj trpimo, če smo bili zavrnjeni ali nerazumljeni.
Ljubezen je večna. Vse, kar si človek v bistvu želi je, da bi bilo veselje v njem, radost, navdušenje, povezanost, igrivost, smeh,
Več smo sposobni dajati, večje veselje je v nas.
Ljudje utripamo na različnih frekvencah. Večja je naša sposobnost ljubezni, višja je naša frekvenca, več sonca in radosti lahko prinašamo v okolico.Ne iščemo ljudi,ki bodo ob nas, ampak taki, ki se začutimo, smo enostavno skupaj, brez prisile, brez kakršnega občutka dolžnosti, ampak enostavno zato, ker čutiš, da je to to.
Boriti se za ljubezen je v bistvu premagovati svoje samoljubje, premagovati svoje strasti in poželenja, odpovedati se zameram, trpeti, ampak s ciljem. Biti sposoben ljubiti,biti sposoben začutiti drugega človeka, začutiti radost ob drugem, nič vsiljavati.
Takrat tudi lahko spustimo ljudi iz svojih rok, jih ne vežemo nase, lahko oprostimo partnerju,ki te je prevaral in zapustil, ki je iskal rešitve na lažji način.Takrat lahko ljubiš, ne glede na razdaljo, ne glede na slabosti, ki jih ima človek. Takrat lahko začutiš skrito bistvo, ki ima vonj posebej opojne cvetice in si želiš, da bi bil kdaj povabljen v ta lepi in skriti vrt.
Zato, nikoli, nikoli se odpovedati ljubezni, ker to je vse, kar imamo.
[img]https://mail-attachment.googleusercontent.com/attachment/u/0/?ui=2&ik=7daa690ab9&view=att&th=1376e55cf92c3c5a&attid=0.1&disp=inline&realattid=file0&safe=1&zw&saduie=AG9B_P-sw0z-zc6btY-g8r3AzOcI&sadet=1337613009694&sads=8ODaCtG35uojr3GE9zU-6Dm-rH4&sadssc=1[/img]
Odpustiš. Sprijazniš se, da je nekaj umrlo in v končni fazi ti ni pomembno, ali je bila to sploh ljubezen ali le lastna iluzija.[/quote]
Ne,nikakor se ne strinjam s tem.
Vse, kar se nam je v življenju zgodilo, je zapisano v nas. Tukaj ne obstaja “sprijazniti se”. Kaj naj bi se skrivalo za tem. Do travmatičnih dogodkov v življenju ne moremo imeti flegmatičen odnos. Možno je samo dvoje ali neka kombinacija obojega. Večno iskanje krivde v partnerju, večno premlevanje, pestovanje zavrnitve in bolečine, izrazit negativen odnos. Rezultat tega je, da se s partnerjem ne moreš nikoli več soočiti, nikoli več pogledati v oči, brez da bi videl v tebi odklonilen in očitajoč odnos.
Druga pot pa je veliko težja. To je praktično boj samim s seboj. Iz faze samosmiljenja, obupa, joka, obtožb se dvigniti nad to situacijo z drugim pogledom. Za vsakim našim dejanjem obstaja nek razlog, zakaj se je zgodil. Ko prepoznamo določene mehanizme, po katerih ljudje funkioniramo, smo naredili že veliko. Ozavestili smo vzrok. Ko premagamo še bolečino, smo na dobri poti, da se rešimo bremena. Konec koncev počnemo to v prvi vrsti zaradi sebe. Skozi premagovanje samega sebe, da želim odpustiti, ti je odpuščanje resnično podarjeno. Na partnerja lahko gledaš z drugimi očmi. Ni ti problem z iskreno dobrovoljnostjo ga pogledati v oči. Kaj pa to povzroči pri njem, ne vem.
V bistvu lahko resnično odpustimo, ko se nam vrne veselje in mir v dušo in končno ugotovimo, da nam tega, kar sami nimamo, ne more dati noben drug človek. Do moramo mir iskati drugje.
Ali je bila ljubezen do partnerja res ljubezen. Ljubezen je večna, ne glede nato, kakšna so naša dejanja in kakšni so naši občutki. Moj občutek je, kot da je nekaj pokopano pod pepelom.Kaj pa je pod pepelom, me niti ne zanima. Vse se zgodi ob svojem času. Če ničesar ne pričakujem in se prepustim, me to prav nič več ne vznemirja.
Ampak premagati samega sebe, resnično odpustiti, lahko videti nekoga, ki ti je prizadel hudo, v miru in ljubezni, je nagrajeno z največjo nagrado. Večjo zmožnost ljubiti vse ljudi.
Odpustiš. Sprijazniš se, da je nekaj umrlo in v končni fazi ti ni pomembno, ali je bila to sploh ljubezen ali le lastna iluzija.[/quote]
Ne,nikakor se ne strinjam s tem.
Večno iskanje krivde v partnerju, večno premlevanje, pestovanje zavrnitve in bolečine, izrazit negativen odnos. Rezultat tega je, da se s partnerjem ne moreš nikoli več soočiti, nikoli več pogledati v oči, brez da bi videl v tebi odklonilen in očitajoč odnos.[/quote]
Ko je konec, je konec in ko ni spoštovanja, ni kaj premlevati. Ni zavrnitve, ni bolečine, je samo spoznanje, kdo je tvoj partner.
Če se strinjaš ali ne, ve vsak zase.
Se strinjam, da se je treba s travmatičnimi situacijami spoprijeti na pravilen način. Idealno bi bilo,da se s človekom, s katerimi smo prekinili nek odnos, lahko odkrito pogovorimo, razumemo kako in zakaj. V praksi, vemo, to ni tako. Danes se najdejo tudi junaki, ki partnerja pustijo z sms-om ali preko elektronske pošte. Pomilovanja vredno, pa vendar pri marsikom pogosto videno.
A ne glede na to, kako se nek odnos prekine, je treba vse to pravilno procesirat. Tudi če smo v nekakšni fazi žalovanja zaradi tega, je pomembno, da se tega lotimo na pravilen način, da to prebrodimo in ne pademo v še večjo psihično krizo zaradi tega.
Na koncu se morda tudi sprijazniš. Ampak do tega prideš skozi različne faze premlevanja situacije. Da nekaj zgolj odmisliš, se navidez sprijazniš, ni v redu, ker s tem potlačiš določene občutke. Greš naprej, pa za sabo vlečeš breme nerazrešenega konflikta. To se lahko pozneje kaže tudi v tem, da nezavedno neke slabe izkušnje iz prejšnje zveze projiciraš na novo zvezo, da se bojiš,da se ti bo ponovil pretekli scenarij itd. Vse to jasno kaže na to, da neke travmatične situacije nisi pravilno prebolel.
Ko gre za ljubezen, pa mislim, da je poemmbno, da človek ve, ali je nekaj bila ljubezen ali smao iluzija. Do tega odgovora je dobro da pride. Že zato, da ne bo ponavljal starih napak na drugih.
Problem je, če se človek počuti samega v duši, osamljenega.
Išči rešitev na pravi način in zjasnilo se bo.
Tako delaj in dosegel boš ljubezen.
Prišla ti bi naproti kakor dobra mati,
te sprejela kakor mlada žena,
te hranila s kruhom razsodnosti
in te napajala z vodo modrosti;
če se boš naslanjal nanjo,
ne boš omahnil,
če se boš njej zaupal,
ne boš osramočen.
Pri njej najdeš veselje in radost.
Kdor je nespameten, je ne doseže
in grešnik je ne vidi.
Daleč proč je od zasmehovalcev
in lažnivci ne mislijo nanjo.
Hvali jo tisti, ki je moder.
Ljubezen nam ne povzroča trpljenja.
Tudi jaz si želim biti v družbi ljudi, ki so mi blizu in ki me razumejo.