sem pisala že na enem drugem forumu. sej nimam konkretnega vprašanja, rabim pa vseeno kakšen nasvet. hvala

ah ja..ne vem kje naj začnem točno. sem v taki čudni situaciji, ki me je malo čustveno zmedla, čeprav vem, da realno ni možnosti za naju.
govorim o mojem bivšem partnerju, očetu mojega otroka. ločena sva 2 leti. zakaj? preveč stvari je bilo. z moje strani gledano, je krivo predvsem vmešavanje bivše tašče in dejstvo, da je on svoji mami dajal prednost pred mano. s tem, da se je to začelo dogajati šele po rojstvu najinega sina. prej je vedno priznal, da je njegova mama res težka in da me ne mara iz preprostega dejstva, ker za njenega sina ni pač nobena dobra. (isto je govorila za bivšo ženo od njegovega brata). no, ko se je rodil najin sin, se je vse to spremenilo. kar naenkrat sem bila jaz vsiljivec, jaz sem vedno pretiravala, ona pa “ni nikoli tako mislila.” velikokrat se mi je zdelo, da nimam jaz z njim otroka, ampak ona (ja vem, bolano se sliši).
torej eno z drugim pač (priznam svoje del krivde, seveda), in sva se razšla. leto in pol je bilo zelo burno. sina je imel vsake 2 tedna čez vikend. obvezen prepir v petek in nedeljo. potem so se lani poleti stvari unesle. na sinovo željo sem se jima za par dni pridružila na morju. imeli smo se fino, sin je vidno užival v tem, da smo skupaj. potem se zgodi še večer s preveč popitega alkohola….kar je sledilo v bungalovu pa si lahko predstavljate (smajli-ki-zardeva).
od takrat naprej se dosti pogovarjava, predvsem sicer o vzgoji najinega sina, pa tudi o tem kaj se je zgodilo z nama. on ne prizna, da so se njegovi preveč vmešavali v naju oz. nas in načeloma za razhod krivi samo mene. prizna, da me ima rad, ampak da ne more prežvečit določenih mojih očitkov, še iz časov ko sva bila skupaj. in ga tudi popolnoma razumem.
tudi jaz ne morem prebolet določenih stvari. sem jih pa veliko pozabila. ker sem ugotovila da s kuhanjem zamere pač nič ne pridobim.
kakorkoli, zadnje pol leta se zelo dobro razumeva, veliko smo vsi trije skupaj in vidim, da je moj sin čisto drug otrok kadar smo skupaj. velikokrat tudi sitnari za določene stvari, samo da bi bili še več časa skupaj. in seveda ga razumem, in se prav zaradi njega trudim, da se z bivšim ne prepirava.
kot sem že rekla, veliko sva se v teh pol leta pogovarjala, veliko sva si priznala. nekako oba veva, da ne moreva bit skupaj. čeprav ko vidiva sina kako je vesel kadar smo skupaj….
uf sem zakomplicirala! na kratko, torej: srce mi pravi nekaj, glava pa nekaj drugega. sem pa že nekaj poskusila v svojem življenju in srca ne morem poslušat. ne smem. ker bom na koncu spet potegnila ta kratko.
samo zmedena sem malo. sej najbrž me bo minilo. rabla sem samo nekomu “povedat”
če pa imate kak pameten nasvet zame, pa lepo prosim.

Spoštovana vertigo,

vaše sporočilo razumem tako kot ste zapisali – da se malo razbremenite, saj ne postavljate vprašanja, s čimer ni nič narobe. Iz pisma se čuti, da ste v dvomih, kateri del sebe poslušati – srce ali pamet? In res, včasih je to težko, nekaj bi radi nazaj, a nas je strah ponovne izgube, bolečine. Še zlasti je to težko, ko imamo otroke. Ampak odločiti se moramo v skladu z realnostjo, resnico, iskrenostjo. Šele, ko smo totalno iskreni do sebe in sveta, se lahko odločimo tako, da bo dobro za nas in otroke. Otroci potrebujejo odločne in resnicoljubne starše, ki znajo zase poskrbeti. Od njih se istega učijo za svoje življenje.

Bistveni občutek pri vsem je, da bi se morala tašča (predvsem) čustveno umakniti iz vajinega intimnega odnosa (zlasti od sina!), ki je ekskluziven, in se raje posvetiti lastnemu življenju, odgovornosti zase in za svoj odnos s partnerjem (v čemer je očitno ogromno nezapolnjene praznine in nepredelane grenkobe); njen sin, vaš bivši soprog, s katerim imate zadnje čase lepši odnos, pa bi se moral že zdavnaj veliko bolj čustveno vključiti v partnerski in starševski odnos, predvsem bi se moral odločiti kaj želi imeti od življenja, s kom želi živeti in ali je pripravljen na aktivno starševstvo?

Iz pisma sodeč je očitno, da je vaš soprog kot otrok moral čustveno skrbeti za mamo, saj le-ta ni razreševala svoje stiske z možem temveč je priročno (nezavedno in neodgovorno) uporabljala sina, delala marsikaj namesto njega, se odločala namesto njega in mu dajala občutek, da brez nje mu nič v življenju ne bo uspelo. Otrok pa se seveda nikoli – tudi za ceno življenja – ne bo odrekel staršu. Tako starši v družini po krivem spletajo čustvena partnerstva z otroci, čemur pravimo čustvena zloraba. Drža in dejanja, ki to povzročijo ne poznajo razmejitev med zakonskim in starševskim odnosom, zato prihaja do žrtvovanj lastnih otrok za starševske odrasle potrebe, za kar pa otroci nikoli ne zmorejo in niso dolžni skrbeti. Žal, ker otroci nikoli nočejo in ne smejo izgubiti starša, ravno to počnejo in ne živijo svojega lastnega otroštva. Toda otrok ne more prevzeti te odgovornosti, marveč le starši, ki se ne zavedajo kakšno škodo delajo s tem lastnim otrokom, pa so lahko sicer čisto fajn in pošteni ljudje. Posledično se otroci čustveno ne zmorejo osamovojiti od lastnih staršev, saj jih le-ta, ko začuti stisko, hitro pokliče nazaj “s krivdo” (npr.: Če si zbereš tole žensko za ženo, kar daj, ampak mamo boš definitivno razočaral!, ali: Če mi takega dedca pripelješ v bajto, nisi več tista moja hči! itn. primerov je veliko).

Morda bo to pomagalo: so dejanja, vzroki in posledice, ki jih živimo in za katere kot odrasli lahko in moramo prevzeti odgovornost. Predvsem za to, kar se NAM dogaja, in to ne da bi obtoževali drugega ali svet. To ni lahko, je pa z odločnostjo in trudom vsekakor možno doseči. Zato česar v otroštvu nismo zmogli, v odraslosti večinoma lahko. Ne gre za vprašanje “kdo je kriv” za to in ono, temveč “kaj lahko naredim iz tega, da bo meni (in otrokom) bolje”?

Zatorej nasveta ne bom dajal, ker je to nesmiselno – odgovore in rešitve nosimo v sebi, samo smo ljudje včasih bolj ali manj v stiski, ko ne vidimo rešitve in brez drugega nismo zmožni priti v stik s seboj. Skratka, poslušajmo se, tako srce kot pamet in izbirajmo, odločajmo se. Tako smo lahko pri nečem gotovi. S tem imamo možnost prevzeti odgovornost za odločitve in posledice le-teh v življenju, ne da bi se oblivali s krivdo.

Odnosi se lahko popravljajo tudi za nazaj. Misel, v katero marsikdo ne verjame. Vendar je za to potrebno biti pripravljen in odločen potovati vase in se soočati – do konca z iskrenostjo. Če se boste vi odločili tako, da bo z vami mir in v redu, bo tako tudi z otrokom. Ne sme biti zgolj otrok razlog za to, da se dva silita ostati skupaj, to mora biti predvem odločitev obeh, ker verjameta v odnos.

Srečno!

hvala za odgovor. in strinjam se z vami, odnosi se lahko popravljajo za nazaj. ampak če si pa egoist, je pa to najbrž malo težje. vidim namreč, da je moj bivši točno to. praktično ima vse kar si želi: finančno je preskrbljen (materialne zadeve so zanj prioriteta), kmalu si bo kupil stanovanje in bo na “svojem” kjer mu nihče ne bo “težil.” mamica bo pritekla ko jo bo rabil, če bo preveč sitnarila jo po pa poslal domov. sina bo imel vsake tolko, seveda pa ne preveč, ker je tudi to obremenjujoče. najbrž misli, da bom tako pritekla tudi jaz. ker to dela itak že sedaj. ko kaj rabi (recimo da želi sina tudi kakšen dan, ko naj ne bi bil pri njemu) je ves sladek in prijazen. ko svoje dobi, postane hladen kot “špricar.”
vmes, ko bo sam, bo kralj na bejtajnovi. mogoče mu bo celo kdaj dolgčas, čeprav ne verjamem. ker on je, vsaj večino časa, sam sebi zadosti. pravi, da nikoli več ne bo imel nove partnerke, ker sem mu jaz “pokvarila” vse možnosti za to. da sem mu totalno priskutila pogleda na na to, kako naj bi zgledalo normalno partnerstvo. resnica je pa v tem, da pač on misli, da se njemu ni treba nikoli in nobenemu prilagajat. da moramo vsi okoli njega plesat tako kot on žvižga. seveda mamica to počne, jaz pa pač nisem mogla. in mu seveda ni bilo jasno zakaj ne.
na žalost je vzgojen v čustvenega invalida. mene pa skrbi, da iz svojega sina ne bom naredila isto.
hvala za te misli. bom že nekako. vsak dan posebej, pa bo. upam.