Da ti začnejo iti v nos pa razne trave… tega pač ne!

Ravno včeraj sem gledala oddajo o tem, kako smo ženske sposobne delati sto opravil hkrati.

Prav zanalašč bom preskočila izraz multipraktiki, ker ga ponavadi vsi povežemo z znanimi estradnicami s katerimi nočem imeti nič skupnega. Pa recite, da iz mene sika faušija, mi je čisto vseeno!
Prav nič nisem ponosna na svojo sposobnost pomivanja, zlaganja, brisanja, likanja, telefoniranja s prsti na nogi. Naj gre vse skupaj nekam! Mnogo bolj ponosna bi bila nase, če bi si zapomnila vsa imena in obraze predstavljenih na kakšnem žuru. Vse sklepe s sestanka, številke iz analiz, pravila španske slovnice in računanja matrik ter imena posameznih otokov na Kornatih.
Vestno gospodinjimo tudi pri temperaturi tam nekje pri vrelišču, z mehurjem v naročju in iz glave kukajočih vzmeteh! Zjutraj se našopamo z vitamini, kefirji in enim dolgim požirkom šnopsa, skočimo na kolo in z vratolomno hitrostjo odpedaliramo v službo. Mimogrede skočimo še na pošto plačat tono računov, se utegnemo s teto za okencem skregati na smrt, ker noče posoditi svinčnika in že stojimo sredi čajne kuhinje in kuhamo kavo. Delamo gosto peno in zmerjamo računalničarja, ker računalnik dela absolutno prepočasi.
Na poti domov skočimo v trgovino. V tiste krasne zastonjske vrečke nabašemo litre mleka, kokakolo, kruh, jajca, rdečo peso in eno na pol gnilo solato. Mesarju skozi vrata tulimo kateri kos mesa bi rade, ker je zaklepanje kolesa s polno košaro razlivajočega tovora zelo občutljivo dejanje. Mesarček vse lepo odreže in napakira, jaz pa se hitro poženem k blagajni. Skoraj mi ušesa potrga, ker sem priklopljena na iPoda, ki je fiksiran na kolo.
Bolj se približujem domu, bolj mi je jasno, da rabim eno dolgo kavo in najmanj 3 cigarete.
Ustavim se pri prijateljici in kava se nadaljuje s kozarcem vina, pepelnik se polni, midve pa se zmeraj bolj zarotniško reživa. Takrat pa zazvoni telefon.

» Golša se mi dela na roki!!!«
» Kaka golša? Saj so ti samo kri vzeli.«
» Ja, golša!!! Aaaa! Velika je kot frnikula! Ne, kot ping-pong žogicaaa!«
» Glej, kri so ti vzeli. Bog pomagaj. Vsakemu se naredi taka mala bulica.«
» Ni bulica! Ti-me-sploh-ne-razumeš! Čisto-ti-je-vseeno-zame! Pelji me na urgenco!«
S prijateljico se spogledava in komaj zadržujeva smeh.
S hudičevimi napori spravim kolo v lift in kar po tleh privlečem vrečke v stanovanje.
On pa leži pred televizijo, lepo pokrit do vratu, oborožen s tremi daljinci.
» A kokakolo si prinesla? Kdaj bomo pa jedli? Lahko greva k mami na rižoto.«
Takrat bi mu najraje zabrisala tiste surove kotlete v glavo.
Ko vidi, da se mi oči nevarno ožijo, da se nos napenja in mi po bradi teče pena, raje utihne.
» Ačiiih!«
» Joj, ne,« si mislim. Zdaj pa še astmatični napad.
Začne se kihanje, smrkanje, vlečenje, solzenje, napihovanje in lovljenje sape.
Iz hladilnika izbrskam tablete in tri vrste pumpic.
»Ne, nočem! To je sama kemija!« in gleda smrkelj, ki se mu cedi iz nosa.
»A mi daš robček?« prav milo pogleda.
Takrat se predam.
Samo danes še.
Jutri ga vlečem ven. Na sonce. Na kosilo v mesto. Sprehod po Tivoliju.
Ali pa tudi ne.
Ravno zdaj cvetijo breze in leske.

Bova raje šla poleti. Če ne bo ravno prevroče. Mesto prepolno turistov. Podplati ožuljeni od novih natikačev. Ali pa ne bo našel sončnih očal…
Kar se bo zagotovo slej ko prej zgodilo.
Zadnjič sem mu jih namreč skrila.
Za kazen.
Moji starši so prišli na obisk, on pa je ležal na kavču in pod bralno lučko bral trače. S sončnimi očali na nosu. Saj veste…leske in breze…
Moja mama ga je popolnoma razumela. Ko je ona imela vnete oči, se je naokoli sprehajala s predpotopnimi smučarskimi očali. V krznenem plašču in viskoh petah!

Pa kje mene najdejo?

p.s. nikakor se ne norčujemo iz bolezni, a malo smeha zagotovo ne škodi.

http://pizdun.org/