Da izpišem bolečino
Leta 2006 sem izgubila svoje malo bitje. In potem lani še ljubezen, zame največjo, in najdražjo. Poti nazaj ni. Od takrat nekako živim, užijem nekatere trenutke z vso dušo, vendar sreče še nisem našla. Vsi okoli mene pa so tako srečni. V krogu mojih prijateljev se poročajo, urejajo stanovanja,… danes sem izvedela, da je noseča dobra prijateljica. Nekoč najboljša. Za mojo nosečnost je izvedela prva. Jaz pa sem danes izvedela od druge prijateljice. Noseča je že nekaj mesecev. In mi ni povedala sama. Ne razumem, česa se boji. Vesela sem zanjo, vendar to, da sem sama ostala brez svoje sreče, danes boli. Neskončno samo se počutim. Na omari opazujem stvari mojega sončka. Vse okrog mene tišina. Samota. V začetku poletja grem na poroko. Pričakujem poglede pomilovanja. Ker bom sama. Samska.
Danes tako boli. Ne morem pisati zbrano. Spomini so spet tukaj. Želim biti srečna za moje prijatelje, iz srca, pa ne zmorem. Ne zmorem se veseliti. Počutim se krivo, počutim se kot nekdo, ki si ne zasluži sreče.
Tako rada bi imela spet ljubezen. Otroka. Tako rada bi bila spet noseča. Tako rada bi, da bi preteklost bila le grde sanje. In da bi bila danes srečna.
Morda me je kdo bral. Upam, da le temu nisem pokvarila dneva.
Je izpoved za mojo dušo.
Tudi jaz sem te prebrala!
Žal mi je zate, zame, za vse na tem forumu. Vem kako se počutiš ob izgubi otroka, ne vem kako ob izgubi ljubezni – in upam da bo vsaj tako ostalo! Tudi jaz si želim biti noseča, pa me je tako prokleto strah! Vem, da bo moja sreča popolna, ko bom v naručju domov prinesla mojega dojenčka, vem da bo tudi moj partner takrat bil neizmerno srečen, ker to je tisto kar nama manjka. Zdi se mi, da vse ki jih poznam, ali so pred kratkim rodile, ali pa bodo vsak čas – veselim se z njimi, želim jim vse najboljše, smejim se z njimi – pa vendar je tu nek grenak priokus z moje strani in zdi se mi da iz njihove – kot da me nočejo prizadeti. Saj me ne prizadenejo one, prizadelo me je življenje! Vendar grem naprej, kakorkoli že nasmejana, srečna – pred drugimi. Ne bom obupala, samo čas mora biti pravi, da bom naredila naslednji korak, se zopet podala v borbo za novo življenje. Ker veš, če sem se kaj naučila, sem se to, da če se ne bomo same pobrale, če same ne bomo imele tiste volje, nam nihče ne more pomagati!Podajmo si roke in pojdimo pogumno naprej v boljši jutri!
Lp
Draga moja!
Tako mi je žal zate! Nikar ne zvračaj krivde nase! Že tako ima tvoje srce preveč bolečine!!! Preveč za eno samo srce!
Srečno na poti proti soncu, proti sreči!
Na tem forumu boš vedno našla prijazne ljudi, ki ti bodo tudi v največji stiski namenili prijazno besedo! In ta pogosto bolj zdravi kot zdravila!
Pošiljam ti topel objem in najlepše misli!
Brala sem te in nisi mi pokvarila dneva! Zakaj le? Tukaj smo vse, ki smo doživele podobno kot ti, le da si ti na žalost doživela še eno izgubo več. Ko rabiš, kar piši! Marsikatera te bo prebrala in ti namenila kakšno prijazno, spodbudno in predvsem sočutno besedo! To rabimo me vse!
Čeprav je sedaj zelo plehko slišati, da bo še posijalo sonce tudi zate, vedi da bo tako. In takrat bo ljubezen tista prava, tista, ki tudi v stiski zdrži in na koncu obrodi najlepši sad – zdravega otročka v tvojem naročju! Do takrat pa ti iz srca želim, da bi te obkrožalo čimveč ljudi, ki bi te znalo razumeti in ti stati ob strani, ko ti je hudo. Ko pa je stiska res huda, pa piši tudi nam!
Ne misli na druge, misli nase! Veliko moči!
Draga Teekanne,…
Po zelo dolgem času sem ponovno prišla malo prebrat kaj se kaj dogaja na forumu. Koliko usod in žalostnih zgodb,.. ena izmed njih sem bila leta 2004 tudi jaz-z naslovom dva anglečka.
In moram priznati brez pomoči punc-mater, ki so me pridno bodrile mi ne bi uspelo,.. bilo mi je lažje, ker sem lahko svojo bolečino izpisala in izpovedala.
Sedaj da končno pridem k bistvu,.. ko sem prebrala tvojo zgodbo, je kot bi prebrala svojo. Tudi jaz sem najprej izgubila svoja dva fanta-enojajčna dvojčka v 7 mesecu nosečnosti… nato pa še svojo takratno ljubezen. Bila sem obupana. Zrihtala sva si stanovanje, preselila sem se k njemu,.. nato pa sem ostala brez vsega. Brez otrok in brez njega.
Tudi meni so prekrivali, da je od njega sestra noseča, nihče mi ni hotel tega povedati,.. dokler si nisem sama gor prišla in se je njej že začel tudi poznat trebušček… in nato še večja žalost-amapk zaradi tega ker mi tega ni nihče povedal. Pogovarjali so se z menoj samo o vremenu,.. ne o otrocih, kot da nista nikoli obstajala. Nisem dobila rozce za dan materinstva,.. nihče ni prišel na pogreb-OBUP,
Mislila sem da se mi bo zmešalo. Moj bivši fant je nato kmalu dobil otročka in še večji šok,.. punčki je dal isto ime, kot je bilo ime najinemu enemu fantku TJAŠ-A. In spet mora,… srce me je bolelo in jokalo. Mislila sem da ne bo nikoli bolje.
A vedela sem da se moram postaviti sama na lastne noge,..da moram naprej. MOja dva anglečka pa sta mi bila v oporo,..vsakič ko mi je bilo hudo in ko sem čutila potrebo sem odšla v LJ v Park zvončkov prižgat svečko in jima dala vedeti da ju jaz nisem zapustila.
Sedaj je že 4 leta in 4 mesece od takrat,… v moje življenje pa je spet prišlo sonce. Spoznala sem čudovitega fanta, z njim imam sedaj malo bibo-fantka starega 5 mesecev in pol. Najbolj me je bilo strah kako bo razumel in sprejel mojo zgodbo,… A jo je. Sedaj vsi trije hodimo v Lj prižgat svečko mojim dvem sončkom. In zato sem mu zelo hvaležna.
Nikoli si nisem mislila, da se bo moje življenje tako zasukalo. Vendar pravijo, da za vsakim dežjem posije sonce,.. in tudi meni je.
Hočem ti samo povedati,.. da te zelo zelo zastopim!!!!! Takrat nikjer ne vidiš izhoda,.. vsi okoli tebe pa so tako srečni.
A nekoč nekje te čaka nekaj dobrega,.. verjemi. Če karkoli potrebuješ-pogovor sem tukaj. Stojim ti ob strani pa čeprav zaenkrat preko računalnika. Mislim nate in ti pošiljam en velik objem
TT-D
Naj ti še jaz povem. Tako lepo si napisala svoje občutke, da ne moreš, da ti ne bi bilo hudo. Vse, kar nam je v življenju pomembno, tega ni. Trenutno. Samo čakamo na svoj trenutek. Ga še ni. Toda verjeti moraš, da bo prišel. Tudi jaz sem izgubila svojo pikico. Zelo me je bolelo, me še boli in me bo, vendar se s časoma pobiram. Imam zame najboljšega fanta na svetu, in verjamem, da si srečo zaslužim le z njim. Če ne bi bila skupaj tako močna, da bi premagala hude ovire, kako bi bilo potem, ko bi bile te še večje? Partnerstvo ni samo v lepem, je tudi v grdem. In če tega ni, ni pravo. Verjemi pa, da le z izgubo tega pride tisto pravo, ki ga sicer ne bi moglo biti. Vem, da so le besede, ki ti zdaj mogoče nič ne pomenijo, ampak prihajajo iz srca, ki poleg mojega neizmernega upanja čuti upanje tudi za takšne, kot si ti.
Bo, ob pravem času, morda kasneje, kot si želimo, a takšno je pač življenje.