lp!

Vse življenje sem bila športno aktivna do ugotovitve sindroma WPW na srcu po 17 letu (šum na srcu ugotovljen ob rojstvu) in operacije na hrbtenici (hernia disci) pri 19 letih. Po operaciji in športni neaktivnosti pa so se začele težave, ki so dobile (predvidevam psihične razsežnosti). Rehabilitacija je potekala odlično- bila sem vestna, navajena discipline in sem se hitro zmazala iz bolečin – iz rehabilitacije mi je uspelo izločiti medikamente, ki jih nisem potrebovala. Napredovala sem in sem bila zadovoljna z gibljivostjo. Problem pa se je pojavil problem s koncentracijo in pozornostjo pri učenju, branju in tudi drugih opravilih. Od takrat sem čustveno bolj občutljiva, razdražljiva, moje misli so hitro begajoče. Zelo veliko pozabljam in se s težavo osredotočim na karkoli. Predvsem pa imam težave z odločanjem. Vedno prosim za nasvete druge ljudi, čeprav se konec koncev odločim sama. K temu je pripomogel tudi stres. Posledica pa je nestrpnost do sebe in drugih in pogosti (verjetno sezonski- že tri leta med dec. in mar., lani blago) čustveni “izpadi” in nenehna opravičevanja ljubljenim, da ni bilo namerno. Širša okolica meni “da se preveč sekiram za brezvezne stvari”. Preveč dam na to, kaj si bodo drugi mislili o meni in dejanjih, hkrati pa sem samozavestna in rada delim “pametne nasvete” drugim, za katere se skorajda vedno izkaže, da so odlični.

Mogoče kažem simptome depresije, hkrati pa v to ne verjamem, saj imam veliko dobre volje, le v sebi je ne znam prebuditi, da ponovno postanem to, kar sem bila. Ponavadi sem vedno nasmejana in dobre volje, tako da drugi kaj hitro odkrijejo, če imam težak dan, teden, mesec. Ker zadeva zdaj že kar nekaj časa traja- menila sem da bo izginila, tako kot doslej- sem negotova, kaj storiti. (pred tremi leti je trajala podobno dolgo) Smilim se sama sebi. Slišim bitje srca, tesnobo v prsih in jokam veliko. potem se umirim in mi je bolje. Šele takrat lahko razmišljam normalno, ko se umirim. Ko sem čustveno na tleh pokličem partnerja in mu razlagam da ga ljubim, sovražim in da sem jezna, ter da ga sicer razumem, da potrebuje rabi čas za razmislek o naju, hkrati pa želim, ne….potrebujem njegovo bližino, ker se počutim osamljeno. Tako ga oddaljuejm od sebe, ker mi je to skušal dopovedati že zdavnaj, vendar sem trmasta…. Danes sem zbrala pogum, premislila in mu razložila, kaj se z menoj dogaja. Podprl me je in mi dejal, da so moje črne misli o naju odveč in da mi bo stal ob strani. Tudi svoji mami sem razložila, da se z menoj nekaj dogaja. Oba mi stojita ob strani, tega sem se najbolj bala, da me bosta zaradi tega jemala drugače. Zato sem dobila še večjo voljo, zagon, da se izkopljem iz tega. Ne vem, le ali lahko to storim sama (moj partner pravi, da sem sposobna; jaz pa trenutno niham), ali naj obiščem os.zdr. Imam namreč vzpone in padce v razpoloženju že približno 4 mesece. Izgubila sem interes za druženje in ostalo. V partnerjevi družbi mi je vedno prijetno, saj se vedno smejiva in prek zabave rešujeva težave.

Zanima me ali obstaja kakšno zeliščno zdravilo, oziroma blago zdravilo brez recepta za samopomoč npr. Deprim ali? Poizkusila sem persenPrebrala sem da večja količina c, b vitaminov, ginko bilobe, kalcija in magnezija vplivajo na spomin in delovanje živčevja. Se tudi B vitamin dobi brez recepta? Ali lahko jemljem vse to skupaj z zdravili in Diane 35- kontracepcijo. Ali so moja čustvena nihanja posledica jemanja hormonskih tablet?

V treh tednih sem zase storila: telovadim dvakrat na teden, privoščim si kopel, grem na sprehod, povedala sem bližnim za mojo težavo, vadim spročanje, hodim v službo in se veliko pogovorajam o svojih težavah. Potem se počutim bolje.

Stara sem 24 let in sem uspešna študentka- oktobra nadaljujem študij na podiplomski ravni. Že 7 let tudi uspešno (napredujem hitro) delam, kar sem si vedno želela početi.

Hvala za vaš čas in trud!

goga

Spoštovana Goga,
iz vašega pisma veje odločnost in malce jeze, ker vam razpoloženje ne služi, kot bi si želeli.Razpoloženjsko nihanje je nekaj fiziološkega in je deloma povezano tudi z lernim obdobjem.Psihiatri beležimo večji obisk zaradi čustvenih motenj na prehodu iz februarja v marec,zadnji teden v juliju in ves oktober.Vzroka še ne znamo enoznačno razložiti.Ker berem, da niste prijateljica zdravil, si ob naraščanju depresivbnosti lahko pomagate s šentjanževko ali z lecitinom,ki ga dobite v lekarni brez recepta( sicer pa je lecitin sestavni del čokolade).Če depresije ne bi mogli obvladati, se lahko brez strahu oglasite pri psihiatru.Za obisk ne potrebujete napotnice.

Hvala in srečno.

Goga, živjo!

Sicer ti je odgovoril že dr. Rejec, lahko ti pa dam droben nasvet glede vitamina B, ki mimogrede res koristi na različnih področjih (splošno počutje – zlasti duševno, koža, nohti…). Pred časom sem namreč v nekem dnevnem časopisu zasledila nasvet, ki se ga držim in vsaj na koži že opažam spremembe: vsako jutro v kozarec jabolčnega soka (lahko tudi čaja, vode) zdrobim približno četrtino kocke pekovskega kvasa, dobro premešam, da se povsem razpusti in spijem. Sicer okusa po kvasu ne maram, a tako “zapakiran” je prebavljiv.

LP