Pozdravljeni!

Vidim, da je kar nekaj ljudi, ki imajo težave z medsebojnimi odnosi. mene pa samo zanima, ali je res z mano kaj narobe ali kaj… zadnji dve ali tri leta so se naši odnosi močno skrhali in mislim, da zato, ker sem se takrat odločila, da bom povedala svoje mnenje in da ne bom več avtomatično potrdila vse kar povedo.
Naj opišem svojo zgodbo. Prvo, kar me je prizadelo s strani staršev, so bile njune laži. Moj mlajši brat je kot šestletni otrok zbolel za levkemijo in čez 4 mesece umrl. meni je bilo takrat 10 let. Ves čas bolezni mi je mama govorila, da je stanje z njim boljše in seveda od veselja, da bo ozdravel, sem vsakemu, ki me je vprašal, kako je z bratom, odgovorila, da se stanje izboljšuje. Ko mu ni bilo pomoči, sta ga starša vzela iz bolnice, da je umrl doma.Nisem razumela, zakaj je mama teden pred njegovo smrtjo dosti jokala, če pa je bil doma – mislila sem, da je ozdravel. Čudno se mi je zdelo samo to, da je bil tako slaboten.
Pomislite, kakšen šok je bil za mene, ko je nekega jutra umrl. UMRL!!! Kako, če je pa bil vedno boljši. Do pogreba je bilo v meni samo to, da nimam več bratca. Potem pa so za mano prišle še takrat odkrite laži. Mar me res nista mogla pripraviti na smrt? Oprostite, ampak, figo pa takšno obvarovanje pred resnico!!!. In kaj so si mislili vsi, ki sem jim govorila, da je vsak dan boljše. Počutila sem se kot največja lažnivka. Še danes sovražim laži in v mojem življenju ima prostor le resnica.
Potem je sledilo obdobje odraščanja, ko seveda nisem smela skoraj nikamor iti, da se mi ja ne bi kaj zgodilo – ne na šolske plese, ne na popoldansko potepanje s prijateljico… Če sem ostala doma sem bila sama, starša sta se zaprla v sobo, jaz pa sem bila s prijateljico televizijo, včasih je prišla k meni kaka sošolka. Spomnim se, da mi je mama enkrat rekla, da jaz ne znam kupiti lepih daril in še danes me je groza, ko moram komu kupiti kakšno darilo in se sekiram, če bo darilo nekomu všeč ali ne.
V času srednje šole- kakšen disko??? Če sem hotela v disko, sem morala obiskovati mladinski verouk. Mislim, halo? Ampak starši imajo vedno prav, mene so v to prepričali. Med nami ni bilo nikoli kakega zaupnega oz. pogljobljenega pogovora. Bog ne daj , da bi jaz v mladosti slišala kaj o odnosih med moškim in žensko.
Po srednji šoli sem dobila priložnost za službo. Če bi me starša podprla pri tem,da bi šla naprej študirat, bi se vpisala v nadaljnje šolanje(Bila sem Zoisova štipendistka), ampak ne…, samo da se čimprej dobi služba.
Pri dvajsetih sem se poročila, resda iz ljubezni, k hitri odločitvi pa je pripomoglo še to, da je bil moj fant staršema všeč. Dom sva si uredila pri meni doma (žal spet zato, ker sem čutila, da sta starša to želela). Živimo v zgornjem delu hiše, starša sta spodaj, drugače pa imamo skupno gospodinjstvo. Moram povedati, da sta nama moja starša veliko pomagala, tako finančno , kot tudi pri varovanju otrok, kuhanju (mama je ves čas doma)… vendar, pa se predvsem zadnja leta mama veliko vtika v naše življenje. Lansko leto pa je nakupila Ona je bila vzgojena v smislu,da je ženska manj vredna od moškega in da mora biti pokorna in poslušna možu v vsem. Mojemu možu to seveda paše, saj je tudi on bil vzgojem še na “star način”. S tem mislim predvsem na to, da je on moški in da je on glavni, ki dela samo moška dela in ne daj bože, da bi pomagal ženi pri ženskih stvareh. Na meni je sedaj skoraj vse – po službi skrb za otroke, popoldansko prevažanje na dodatne dejavnosti in verouk, pomoč pri učenju, skrb za urejenost doma in oblek,….in večinoma sem zvečer tako utrujena, da zaspim že pred televizijo. Potem,pa mi še mama očita, da jaz nikoli ne posedim spodaj pri njima, da se najem in že odletim, da nisem taka kot moj mož, ki si lepo vzame čas, pa se kaj pogovori… Kar pa seveda ni res – dostikrat posedim in se kaj pogovorimo.In to mi govori ona,ki mi sama v otroštvu in mladosti tega ni znala predstaviti – pogovor. Naj povem tudi, to, da če le najdem čas, se ustavim pri njima, ampak nikoli ne izvem nobenih novosti ali zanimivosti, ampak se pogovarjamo le o nekih brezveznih ustaljenih temah. Čez čas,pa izvem, da sta kako novico povedala mojemu možu- meni pa pred pol ure ne.
Pa sem ji lepo mirno povedala, da jaz imam otroke, za katere sama skrbim in je moja prva dolžnost, da sem jima narazpolago, če me potrebujeta, ker na svojega očeta pač ne moreta računati, ker le ta najde čas za pogovor večinoma zanju (z mojo mamo in očetom). In ko se moj mož nagovori, pride k nam (k meni in otrokom) in lepo na sedežni počiva (zaspi). Saj je drugače moj mož v redu človek – delaven, nekonflikten, ne zahaja v gostilne, iznajdljiv,naredi vse, kar mu kdo reče (razen če jaz kaj naročim) Ampak to vse, da drugi vidijo, mi ga pa že itak poznamo. Zgodilo se je že tudi, da me je mož kritiziral pred mojimi starši, ker da nekaj nisem naredila (sicer je bilo to res, ampak sem imela tako slab dan, da enostavno nisem našla moči za neko delo).
Zaradi tega prihaja med nama velikokrat do nesoglasja, in ko mi prekipi, včasih dvignem glas in se to sliši v pritličje, že dobim od staršev, kaj si dovolim. Če kaj pravim, da me moti pri mojem možu, mi mama že kima, češ: “Tiho”! Tudi če včasih nad otroci dvignem glas (ko ne ubogajo, in se po petih prošnjah že zderem), je že: “Kaj pa se greste? Ven se vas sliši!” Potem smo pri mizi pri kosilu in če kateri od otrok ne sedi zamizo kot vojak, je že ogenj v strehi, češ kaj mu nič ne rečeš. Pa povem po pravici, da enostavno več ne vem, kdaj naj jih okregam in kdaj ne. Zgodilo se je že tudi, da sem katerega opozorila, pa je oče rekel “pusti ga “. Pa je bil vzrok za opozorilo- ker si je nakladal na krožnik veliko preveč, kot bi lahko sploh pojedel. In na koncu je pojedel lahko le četrtino tistega, kar si je dal. Opazila sem, da moram otroke opozoriti ali okregati, takrat, ko se to zdi prav mojim staršem. Najhuje se mi pa zdi to, da takrat, ko moje otroke okregata moja starša, takrat jima “priskoči” na pomoč še moj mož, ki bi v odsotnosti staršev, bil tiho in ne bi niti reagiral. In to me moti pri mojem možu. On daje mojim staršem občutek, da delajo prav. Da me potlačijo na vsakem koraku, da so oni edini, ki kaj vedo,… Ko sem zadnjič težave med pogovorom omenila svoji tašči, v upanju, da bo mogoče razumela (tudi ona ima poročeno hčer in pravi, da ji mož mora pomagati in z njo držati), mi je z nasmehom odgovorila” Kaj bi pa sploh rada, saj pa ne hodi po gostilnah…!” In tako mi je še ona poslala en hladen tuš- češ tiho bodi in delaj. In to me moti. Njena hči ima pravico, do moževe pomoči pri gospodinjskih opravilih, pri otrocih,…jaz pa ne, ker če bi meni njen sin pomagal, bi sigurno rekla, da si je njen sin oblekel krilo. In moj mož to ve… in to izkorišča. Je že bil primer, da me je tašča zelo užalila, s tem, da je širila laži o meni, pa je ni upal niti vprašati, zakaj govori neresnico. Tudi njegova sestra ima čezme veliko pripomb, kljub temu, da ji pomagam tako, da ji dam obleke (samo dobro ohranjene) mojih otrok za njene otroke. In nikoli ne potegne z mano, pa dobro vem, če bi bila ona v istem položaju, bi zagnala cel vik in krik(je zelo energična in gospodovalna). Moj mož mi ni verjel, ko sem rekla, da se do mene obnaša čisto drugače,če pridem sama k njej na obisk, kot pa takrat, ko pride z mano še moj mož. Ampak mene ni prenašala že od vsega začetka – ko sva z možem začela akupaj hoditi, ni govorila z menoj nekaj mesecev in če sva se srečali (tri leta mlajša od mene in hodila je v isto srednjo šolo kot jaz), se je obrnila vstran. Jaz sem bila prva, ki je prebila zid molka, ko sem ji ponudila neke svoje stvari, da ji ne bi bilo treba kupiti.
Pa še to moram povedati. Pred leti je bila v nedeljo spominska maša za mojega tasta (umrl, ko je bilo mojemu možu devet let). Jaz se je nisem udeležila, ker sem bila v šestem mesecu nosečnosti in mi je zdravnica predpisala mirovanje. K maši nisem šla, ker bi tam morala celo uro stati. Po maši je tašča skuhala kosilo in tam je ostal tudi moj mož. Po telefonu sem ga klicala, če pride domov in je rekel, da ne, ker sta na kosilu tudi njegov brat z družino in njegova sestra z družino. In sem ga vprašala:”A za mene pa ni nihče rekel, če pridem zraven?” In je odgovoril, da ne………… In on ni upal vprašati svoje matere, če lahko pripelje še svojo ženo in sina. Počutila sem se tako odrinjeno od vsega, da niti povedati ne morem kako! POvedati še moram, da se še nikoli nisem prepirala ne s svojo taščo(ki je kritizirala vse, ki si pobarvajo lase, ki se lepo oblačijo,…in to je po ovinkih letelo name- nikoli direktno) in ne s svojo mamo, niti z njegovo sestro. Izgleda, da vsi vidijo, da z mano lahko manipulirajo in ker če se bom uprla, bom tako ali tako sama s sabo, vsi ostali pa bodo potegnili skupaj (razen mojih dveh sinov -14 in 8 let-ki že marsikaj sama vidita in se ne strinjata z določenimi stvarmi). Saj jaz sem ženska, ki mora biti tiho, mora delati, skrbeti za družino in se podrejati. In ki še ima mamo in očeta , ki bosta že povedala, kaj se sme in kaj ne, ter kaj je prav in kaj ne. In ki ima moža, ki mora biti všeč drugim.
Ne vem, če je ta forum pravi za moje težave, ampak sem se vsaj izpovedala. Mogoče boste mislili, da kritiziram vse okoli sebe, ampak verjemite, da ni tako.Izgleda, da imam pač smolo, da živim z ljudmi, ki me ne razumejo in ki hočejo, da imajo nekoga, ki je njihova marioneta.Kot sem že na začetku povedala, je bilo vse lepo in prav, dokler nisem omenila, da mi določeno vtikavanje v moje življenje ne ustreza. Za vso pomoč sem svojim staršem hvaležna, vendar je moje mišljenje, da pomogaš prostovoljno in ne pomagaš samo zato, da boš lahko potem tega imel na vrvici.Res pa je, da sem edina v družini, ki ne želi živeti po “starinskem vzorcu”, a kljub temu ne prepričujem staršev, da se morajo prilagajati meni- isto pričakujem tudi od njih. Vedno in povsod govorim odkrito in mislim, da je to tista stvar, ki je ljudje okrog mene ne prenašajo. Kot primer – Res, da nikomur ne rečem, da je grdo oblečen, če ima grdo obleko. Ampak ga tudi ne pohvalim da je lepo oblečen, čeprav čutim, da od mene to pričakuje. V takem primeru sem raje tiho, ampak samo iz razloga, da ga ne užalim.
Moj mož mi ne pomaga na tem področju čisto nič. Pa ne čakam od njega, da gre do določenih oseb in jih pobere na red, ker mi tak način komunikacije ne ustreza in ne maram kreganja in grdega gledanja v družini. Od njega pričakujem samo to, da jim pokaže, da mi upa pomagati in olajšati delo tudi pred njimi, da semj jaz tista, ki me bo prvo podpiral (seveda pri pravičnih stvareh- do nikogar se ne obnašam krivično), da se bo znal potegniti zame, ko bo to potrebno. Zaradi vsega tega sva se tudi odtujila eden drugemu.
Moram pa povedati, da mi moč daje služba. Svoje delo imam rada, vse delam sama in tukaj cenijo kar naredim. Res da ni preveč dobro plačano, ampak zadovljstvo, da je nekdo z mano zadovoljen, je neopisljivo.