Pozdravljeni!

Glede zakona se bo morda oglasil kak pravnik. Sam vam lahko odgovorim le na vprašanje: Koliko smo jih dolžni obiskovat, jim izpolnjevat želje, za njih naredit stvari ki jih lahko sami?

Odgovor na vse tri dele vprašanja je preprost in enak: nič od tega nismo dolžni. Ste pa na koncu vprašanja tudi že nakazali odgovor, česa pa bi lahko bili “dolžni”: poskrbeti (fizično?) za starše, takrat in tam, kjer sami ne zmorejo. To je vse, kar imajo starši “pravico” pričakovati od svojih otrok. Za kaj več pa pride v veljavo ljudski rek, da so otroci kot skrinja, iz katere lahko vzameš samo tisto, kar si dal vanjo. Kot povsod v življenju boste za vas najbolj prav naredili, če boste v odnosu do staršev poslušali in upoštevali tisto, kar čutite. Če so starši kaj vložili v “vašo skrinjo”, potem boste sem ter tja zagotovo začutili željo po obisku in po tem, da staršem v čem spontano in z dobrim občutkom ustrežete.

Lepo vas pozdravljam

Spoštovani g. Gašperlin, kaj se pa dogaja z otroci ki absolutno pretirano skrbijo za svoje starše v vseh pogledih

Pozdravljeni!

Zelo težko je kaj karkoli konkretnega napsiati na sicer zelo dobro zastavljeno vprašanje. Na to, zakaj ti otroci to počnejo in kaj se takrat z njimi dogaja, je možnih zelo veliko odgovorov. Verjetno pa bi bilo vsem tem odgovorom skupno dvoje: ali to otroci počnejo, da bi nekaj dobili (npr. priznanje staršev) ali pa se nečesa bojijo (da jih bodo starši zavrgli, zapustili,…). Karkoli od tega drži, za oboje so odgovorni starši, saj so otroke »naučili«, da se morajo odrekati sebi na račun drugih. Naloga takih otrok je, da se najprej naučijo ločiti to, kar počnejo zaradi sebe, od tega, kar pričakujejo drugi. Šele ta prvi korak jih bo popeljal na pot svobodnih odločitev in s tem prave odgovornosti za svoje življenje. Seveda pa je ta moj odgovor treba razumeti v smislu postavljenega vprašanja: torej za otroke, ki »…absolutno pretirano skrbijo…«.

Se mi pa zdi, da moram ob tem poudariti, da s skrbjo za starše samo po sebi ni čisto nič narobe. Če npr. otrok, čeprav od staršev ni dobil praktično ničesar, vseeno skrbi zanje, to ne pomeni, da ima »težave«. Ključno je, zakaj to počne. Če je to njegova zavestno sprejeta odločitev in mu nič kaj dosti ni pomembno ali bodo starši to kdaj cenili ali ne, kaj šele vračali – potem s tako skrbjo ne more biti nič narobe. Prej nasprotno, bila bi znak osebne zrelosti. Če pa otrok skrbi za starše, ker čuti, da to mora, da je dolžan, se boji, da bo izgubil starše, se boji njihove reakcije, doživlja napade slabe vesti in krivde,… – potem pa s tako skrbjo in nasploh odnosom s starši nekaj ni v redu. Tak otrok bo v odnosu s starši moral marsikaj »požreti«, a vse to bo potem »bruhal« po ostalih: partnerju, otrocih, sodelavcih, šefu,… Če povzamem: ključno je zakaj ter koliko zavestno in zares po svoji izbiri nekaj počnemo. Bere se precej enostavno, a težava je v tem, da se dostikrat sploh ne zavedamo pravih razlogov in nagibov za svoje početje.

Lep pozdrav

Spoštovani,

večkrat preberem vaše uvodno razmišljanje na to temo. Dolgo sem posredno izražala nezadovoljstvo nad starši in jezo zaradi krivic ki so mi jih naredili. Zelo sem se izogibala njihovim obiskom in redko sem jih tudi sama obiskala. Ko pa sem se začela zavedati kvarnih vplivov njihove vzgoje in posledic ki jih čutim zaradi njihovih čustvenih zlorab(alkoholizem) sem nekajkrat poskušala povedat to mami. Groza!!!!!!! 100 % je zanikala vse kar sem povedala, ponovno me je žalila, trdila da se izmišljujem in da presneto močno pretiravam, skratka: normalen dialog ni bil mogoč, kaj šele da bi uspela ubesedit kaj več svoje resnice in občutkov in misija nemogoče je da bi bila vsaj malo razumljena.

Jaz tukaj ne vidim več možnosti in smisla da bi se projekta “da staršem odložiš prtljago ki so jo oni ustvarili”…še kdaj lotila in jima še kdaj poskušala povedat kaj na to tabu temo. Ali to pomeni da sem še vedno tako zelo prestrašena v odnosu do njih in da se umikam ali resnično nima smisla se pogovarjati z nekom ki ne “vidi”, ne sliši, ne razume?

Je nadomestna pot terapija?

Pozdravljeni!

V čem je lahko še smisel »se pogovarjati z nekom ki ne “vidi”, ne sliši, ne razume«? Mislim, da samo še v tem, da VI SAMI SEBE vidite, slišite, razumete in OBČUTITE. Če tega smisla ne vidite več ali ste trenutno preutrujeni ali enostavno ne zmorete – potem je seveda čas, da odnehate. Če v ta »projekt« ne greste dovolj močni, trdni in tudi pripravljeni, potem vam ta »projekt« samo še bolj natrese soli na rano. Kot vedno, boste morali tudi to odločitev sprejeti sami. Iz tega, kar ste napisali, se zdi precej verjetno, da je cilj vašega »projekta« postavljen previsoko. Če uporabim isto primerjavo, imate vi morda za cilj (željo, hrepenjenje,…) ne samo, da bi prtljago odložili pri starših, ampak da bi si jo ti celo naprtali na svoja pleča. Pri svojih projektih si je smiselno zastaviti cilje, ki jih lahko tudi dosežete sami. Tako svojo prtljago lahko pustite pri starših oziroma jim jo vrnete, ne morete pa jih prisiliti, da jo opazijo, kaj šele, da si jo dajo na svoja pleča oziroma vzamejo nazaj. Možnost zato sicer je, ampak ni čisto v ničemer odvisna od vas. Odvisna je samo od osebnega zorenja, pripravljenosti in odločenosti vaših staršev. Pri tem ste pa popolnoma brez moči. Zato tak projekt praviloma ne more voditi nikakor drugam kot v (ponovno) razočaranje. Postane, kot ste napisali, misija nemogoče. Če ponovim še enkrat, kaj bi lahko bila »misija mogoče«: spoštljivo povedati in pokazati staršem, kar resnično mislite in čutite in ob tem zdržati njihov odziv, kakršenkoli že bo. Ko boste to zmogli, bo to znak, da ste se osamosvojili od staršev in da ste naredili ogromen korak k odraslosti. Dokler tega ne zmorete, v vas še vedno kriči otrok, ki misli, da so starši zanj usodnega pomena in da brez njih oziroma njihovega sprejetja in razumevanja ne more (zadovoljno) živeti. Naši starši so, kakršni so, zmorejo, kar zmorejo. Na svoje noge se je treba postaviti z njimi ali brez njih.

Ne vem, če je pravi izraz, da je terapija nadomestna pot. Vsekakor pa lahko precej pomaga pri graditvi samozavesti, osebne trdnosti in moči, ki so nujni za uspešnost »projekta«. Pri terapevtu boste dobili občutek sprejetosti in razumevanja, ki ga zaman čakate pri starših. To rane ublaži, ne more jih pa do konca zaceliti. Nobeden in nič ne more do konca nadomestiti tega, za kar smo bili prikrajšani ob starših. Lahko pa nam drugi (ne samo terapevti) pomagajo to odžalovati, se od tega posloviti in se tudi preko tega bolje spopasti z izzivi odraslosti.

Lepo vas pozdravljam

Lepo pozdravljeni!

Res fajn, da ste odprli tako potrebno in neizčrpno temo.

Za vas imam dve vprašanji:

Zgoraj ste napisali „Ko gre za odnos z materjo, vaše odgovornosti praktično ni.« Sprašujem se, kako je z odgovornostjo pri mladoletniku, ki ubije svojo mater? Mediji razglasijo novico o krutosti takšnega dejanja, a kako krivično je šele do otroka, da je vsa ostala resnica skrita. Šokira me misel, kaj vse je moral ta mladoletnik doživljati pred umorom oziroma, kaj vse je njegova mati počela z njim, da je prišlo do tega. Saj ni slučaj, da ubije ravno njo. Le kateri otrok bi si to želel storiti, ko že po naravi ljubi svoje starše. Moje vprašanje je, kako bi tu komentirali njegovo odgovornost, ko odgovornosti sploh ni bil naučen, nasprotno, po vsej verjetnosti je bil kakorkoli trpinčen do skrajnih meja. In vendarle mora tak mladoletnik prestajati zapor (in dodatno trpljenje) – nastrada on, namesto »žrtev« – poudarjam narekovaje!

Nadalje ste zgoraj zapisali, da je težava v tem, da se dostikrat sploh ne zavedamo pravih razlogov in nagibov za svoje početje. Že neštetokrat sem se vprašala, ali je mogoče, da človek ravna korektno (ne vem pa, če lahko ravna tudi ljubeče?) tudi ko se še ne zaveda podzavestnih vsebin. Če bi moji skrbniki vedeli, kako so vplivali name, če bi se bolj zavedali samih sebe, ne verjamem, da bi ravnali z menoj tako kot so. Toda – ali sem res morala biti prikrajšana za otroštvo samo zato, ker se oni svojih težav niso zavedali? Ali niso zmetali svojih problemov name zgolj zato, ker jim je bilo tako bolj udobno (v smislu, zakaj bi jih sploh reševali, če jih pa lahko zmečejo v koš…)?! Sprašujem predvsem zaradi sebe: tudi sama gotovo nosim veliko podzavestnega – mar bi se morala že zdaj sprijazniti, da bodo zaradi moje podzavesti nekoč trpeli tudi moji otroci? Potem bi pač meni nič tebi nič vsako zgrešeno dejanje lahko pripisali delovanju podzavesti, kar bi pomenilo, da je človek nemočen pred samim seboj, nemočen, da bi karkoli spremenil/ popravil, torej kaj bi se sploh trudili, če pa lahko lenarimo… Ali res lahko rečemo, da naši skrbniki niso zmogli? Ali ni pravilneje, če rečemo, da naši skrbniki niso hoteli? Tudi jaz bi lahko še naprej mirno udrihala po mlajši sestri ali pač po drugih mlajših, namesto da bi se soočila sama s seboj. Če sem zmogla jaz, zakaj moji skrbniki ne bi zmogli??? Zato, ker je njihova bolečina večja (mar sploh lahko rečemo, da je večja?!)? Zakaj rabijo nekateri dolga leta trpeti, zakaj morajo dati skozi toliko stisk, preden pridejo v stik s seboj? Moje glavno vprašanje v zvezi s tem je, koliko je možnosti, da bom v konkretnem dejanju ravnala odgovorno in s sočutjem, tudi če mi bo podzavest nagajala? Kako se izogniti temu, da otroku ali drugim ljudem ne bi nehote škodovali?

Hvala vam za vaše mišljenje in lep pozdrav!

Lidija

g.Izidor
Jaz. bi imel ravno obratno vprašanje og zgoraj navedenih primerov in sicer kako ravnati staršem, da se bo hčerka , ki živi s partnerjem, osamosvojila?
Ali je to pravi naslov, za takšen odgovor?.
Lepo pozdravljeni.
peška

Spoštovani!

to se dogaja tudi meni, vsak dan v hujši obliki, tako da zdržim več. stara sem 50 let in imam odraslo in poročeno hči, ki mi je pravzaprav odprla oči, ko se je čustveno izsiljevanje s strani moje mame prešlo tudi nanjo. Za razliko od mnogih žrtev sem se jaz popolnoma osamosvojila, ne gojim nobenih zamer iz preteklosti, vse je pozabljeno, hočem samo MIR, MIR. Pa ga nimam. Po poskusu prekinitve stikov s starši je bilo vse samo še slabše. Nenehni telefonski klici, očitki za kaj vem kaj vse, grožnje, izsiljevanja… Pa pravzaprav sploh ne vem zakaj, Nisem odvisna od svoje mame in odkar je umrl oče je vse samo še hujše. Sedaj je vse uperjeno samo name. Dnevne grožnje s samomorom so preživete, ker nisem več reagirala nanje. Sedaj pa mama zboli in je na nitki življenja vedno, ko ne naredim to, kar ona želi (ne pove svojih želja, moram ji brati misli). Preveč je vsega, da bi lahko (ali želela) napisati v tem postu. Prosim, če mi lahko svetujete, kam naj se obrnem po pomoč, mislim, da tega pritiska ne morem več vzdržati, moje telo in um sta izčrpana.

Lidija2008

Ko sem pisal o tem, da otrok v odnosu do staršev »praktično nima odgovornosti« seveda nisem imel v mislih tako skrajnih primerov. Tudi beseda »praktično« tam ni po naključju, kar pomeni, da neka temeljna odgovornost vseeno vedno je. Želel sem predvsem poudariti unikatnost odnosa starš-otrok. Edino v tem odnosu odgovornosti niso vzajemne, ampak je tehtnica zelo izrazito nagnjena na stran staršev. Ti nosijo praktično vso odgovornost ZA ODNOS z otroci, njihova je v primerjavi s tem praktično zanemarljiva. V bistvu drži to, kar pišete, da je odnos otrok do staršev predvsem odsev odnosa staršev do njih. Na tem mestu še enkrat poudarjam ključno: govorimo izključno o odgovornosti v ODNOSU starš-otrok. Vendar pa ima že otrok, sploh pa mladostnik neko splošno odgovornost: da ne počne tistega, za kar ve, da ni prav. Zelo težko si je predstavljati, da mladostnik ne bi vedel, da umor ni prav. To je jasno vsakomur. In umor staršev je še vedno umor. Tukaj ni več kaj dodati. Če nekdo počne nekaj, za kar ve, da ni prav, potem je za to tudi odgovoren!! Pa naj bo otrok, mladostnik ali pa odrasel. Razlika je lahko samo v tem, kakšne so posledice (sankcije).

Podzavestnih vsebin se ne moremo zavedati, zato se jim tudi tako reče. Lahko jih pa postopoma ozaveščamo ter tako zmanjšujemo njihov »avtomatiziran« vpliv na nas. Zato vam bo podzavest vedno »nagajala«. Vi lahko samo zmanjšate moč in obseg tega nagajanja, ob tem pa lahko krepite svoje zavedanje in sposobnost, da se temu »nagajanju« postavite po robu. Če odreagirate vedno enako, kot avtomat, potem vas vodi podzavest. Če se zmorete ustaviti, razmisliti in odreagirati drugače, tako kot je dobro za vas, potem ste to »nagajanje« že uspeli precej omejiti. Bolj ko vam bo to uspevalo, manj boste škodovali sebi, s tem pa tudi drugim. Vaši otroci bodo seveda od vas prevzeli veliko vašega nezavednega, pa tudi perfekten starš ne boste, tako kot ni noben. Kot vi rečete temu, bo »škoda« zagotovo narejena. Ampak otroci ne rabijo perfektnih staršev, otroci prenesejo marsikaj. Samo sebe poglejte, kaj vse ste prenesli in še prenašate. Zato se verjetno nima smisla preveč obremenjevati, saj je krivda zadnja stvar, ki bi koristila komur koli, še najmanj pa otrokom. Zato pojdite naprej po poti osebne rasti, delajte in naredite, kar zmorete. Spreminjajte, kar vam na sebi ni všeč, in krepite tisto, kar vam je. To je vse, kar lahko naredite, zato je obenem to tudi dovolj.

peška

V bistvu je odgovor na to vaše vprašanje zelo preprost. POSTOPOMA ji nehajte nuditi in namesto nje delati vse, kar bi glede na njeno starost in dejstvo, da živi s partnerjem, morala početi sama. Odgovornost starša ni, da dela tisto, kar si otrok želi, ampak tisto, kar je ZA OTROKA in njegov razvoj KORISTNO.

“prosim pomoč”
Pravzaprav so vsi odgovori napisani že v tej temi, ampak kaj, ko jih je včasih težko videti, še težje pa udejaniti. Bom napisal zelo naravnost: morda ste se res fizično in materialno osamosvojili, čustveno pa nikakor ne. Mati vas še zelo močno drži v svojih »krempljih«. Glede na vašo starost bi bilo bolj prav napisati, da še vedno (podzavestno) silite v njeno naročje, tam pa vas pričakajo – kremplji. Vaša mati počne tisto, kar pač počnejo vse nezrele matere. Počne tisto, kar ima ustrezen učinek. Tisto, s čimer vas še drži in vas še uspe vznemiriti. Ko na osebni rasti oziroma osamosvojitvi naredite korak naprej in nekaj »ne prime« več, bo izumila nekaj drugega. Dokler ji to uspeva, se še niste čustveno osamosvojili od nje. Je pa žal ta osamosvojitev edina, ki resnično kaj šteje in bi vam pomagala. Glede na vašo stisko in izčrpanost bi vam svetoval, da si poiščete pomoč terapevta.

Lepo vas pozdravljam

Dr. Gašperlin,

mene zanima, ali ste naleteli že kdaj na tako težavo s starajočimi se starši:

da prikrojujejo dejstva za nazaj, vidijo v družinskih odnosih samo slabo in z leti postajajo vse bolj paranoični? To se žal dogaja z mojimi starši, ki sta še sposobna skrbeti zase (74 in 78 let), toda popolnoma sta se ogradila (tudi fizično) od okolice, menda jima vsi hočejo samo slabo, mama se je kar ‘spomnila’, da jo je hotel star nemočen sosed posilit (in to zdaj razlaga naokoli), skregana sta z vsemi sosedi, tudi večino sorodnikov, jaz (ki sem posvojena in edinka) pa sem itak najslabša, za nazaj si izmišljujeta negativne dogodke, mi mečeta naprej stvari, ki jih nisem nikoli naredila, itd. Mnoge od njih so tako neverjetne, da jih nima smisla naštevati, ker gre za noro starčevsko blebetanje. Najslabše je to, da drug drugega v svoji ‘norosti’ spodbujata. Moja mama vidi ves svet kot mehiško nadaljevanko, povsod so zarote, vsi jima hočejo škodovati.

Jemljeta veliko zdravil, kar pa je za njuno starost verjetno normalno. Med ljudi gresta zelo redko – enkrat do dvakrat na mesec v veliki šoping, mati enkrat na teden k maši, nakar se spet zapreta med 4 stene. Želim priti na obisk, pa ‘nista za’, nakar me že čez nekaj časa po telefonu obtožujeta, da mi ni mar za njiju.

Ali je že kdo naletel na t.i. starostno paranojo? Ker meni se zdi, da bi bil to še najbolj približen opis njunega stanja.

Itak mi grozita z razdedinjenjem itd., že zdavnaj sem jima povedala, da mi je popolnoma vseeno za dediščino in lahko hišo itd. zapustita komur koli. Pomoč (pri opravilih) vsakič odklanjata, obenem pa je ne-pomoč tisto, na kar me ‘haklata’ z grožnjami za razlastitev…. Te mi ne pridejo več do živega (to sem jima povedala, pa mi očitno ne verjameta), v življenju mi nista pomagala z evrom, od 18. leta živim na svojem, od 14. leta si sama služim denar, zdaj imam 37 let. Sama sem se vzdrževala, diplomirala, naredila kariero. Otrok nimam, ker je bilo moje lastno otroštvo zelo travmatično in nimam nobenega veselja do starševstva. Od doma sem šla, ker je bil oče nasilen in alkoholik. Mati je morala zaradi golega preživetja stopiti na njegovo stran in se mu popolnoma podrediti. To pomeni, da je igrala večno trpinčeno žrtev (vloga ji je na nek način kar prijala), jaz sem bila grešni kozel, da je oče pil, naju tepel, itd. (Mimogrede: iz očetove hiše sem odšla v podobno nasilen in alkohola poln zakon; poročila sem se že pri 19. – podzavestno sem iskala očeta in preigravala vloge iz nerazrešenega odnosa s starši – v zakonu sem vztrajala 8 let, vajena ‘potrpeti’ ogromno sranja od doma; sedaj sem končno že 6 let v partnerski zvezi brez zlorab in po dolgih letih terapij, psihoanalize itd. relativno osvobojena temnih senc preteklosti; v veliki meri sem jih že predelala).
Zanima me, ali je očetova 40- in več letna zloraba alkohola kriva za njegovo čudaško obnašanje in propadajoče duševno stanje? Na nek način sem ju že odslovila, vendar mi odnos z njima vseeno ne da miru. Smo pač za vselej otroci svojih staršev, najsi so bili še tako slabi. Zato prosim za razlago in morda še kakšne izkušnje – ne za nasvet. Ker staremu človeku, ki trmasto vztraja pri svojem, že sicer ne moreš dopovedati ničesar, še najmanj pa to, da stvari vidi napačno.

Mimogrede: za novo leto sem včeraj po telefonu voščila staršem. Oče je pogovor izkoristil za nove in nove obtožbe za nazaj (izmišljene) in kljub mojim opozorilom, da bova končala pogovor, če ne bo spoštljiv, je s tem nadaljeval. Zato sem mu rekla, da ta pogovor ne vodi nikamor in da ga ne bom več poslušala, telefon sem mu odložila. Čeprav sem se prvič uspela na tako radikalen način zoperstaviti njegovi tiranski volji, in sem pripravljena tudi na popolno prekinitev stikov, iz vaših razmišljanj ugotavljam, da to ni nujno pot do svobode.

Ali to, da še vedno veliko razmišljam o njima in da sem vam tudi napisala to pismo, pomeni, da še nisem čustveno osvobojena? Lahko povem, da me njuna reakcija zdaj mnogo manj prizadane, kot me je pred leti. Toda pot do te stopnje je bila zelo dolga in čutim, da mi vseeno še manjka nek zaključek, pika na i.

Lep pozdrav.

Pozdravjena!

Najprej pojasnilo, da je tisti Dr. pred mojim priimkom odveč. Sem specialist zakonske in družinske terapije, doktorata nimam in tudi z zdravstvom nimam nič skupnega.

Dvomim, da obstaja kakšna definicija »starostne paranoje«. Vprašanje je tudi, če gre pri vaših starših za pravo paranojo. Bolj verjetno je, da z leti samo še bolj ožata svoje obseg dojemanja in utrjujeta svoje vzorce mišljenja, čustvovanja in vedenja. Če gre res za kakšno psihično motnjo, lahko ugotovi samo ustrezen strokovnjak. Tukaj se moje razmišljanje o vaših starših tudi zaključi. Bolj pomembno je, kje ste vi z vsem tem. Da vas njuno početje precej manj prizadane, je očitno znak napredka, ki ste ga dosegli. Tudi vaše vprašanje je napisano zelo zrelo. Pozna se, da ste veliko naredili na sebi. Razumsko vam je zato vse bolj ali manj že jasno, a podzavest in čustva imajo še vedno svojo pot. Kot ste lepo napisali »Smo pač za vselej otroci svojih staršev, najsi so bili še tako slabi.« Če so bili starši slabi, še ne pomeni nujno, da ste slabi tudi vi, sploh pa ne kot otrok. To se izraža tudi v vaši skrbi za starše, čeprav so vam ti storili precej več slabega kot dobrega. Če to počnete zavestno in brez neke prisile ali krivde – potem je to znak zrelosti. V nasprotnem je to znak čustvene ujetosti v odnos s starši. Popolna prekinitev stikov s starši sama po sebi ne prinese kaj dosti, če to ni posledica zrele odločitve in predvsem čustvene osamosvojitve. Ne gre torej za »čustveno osvoboditev«, kot ste zapisali, ampak za »čustveno osamosvojitev«. Ne gre za to, da nehate čutiti, ampak da čutite, kar želite in da to tudi prenesete. Preprosto povedano to pomeni, da si dovolite misliti in čutiti kar koli, biti s tem v stiku in tudi to izražati, čeprav se npr. »starši postavijo na glavo«. Da bi to lahko povsem dosegli, morate biti seveda sposobni ustaviti vse manipulacije in projekcije s strani staršev. Dvomim, da ta končni cilj lahko kdor koli doseže, je pa to cilj, h kateremu stopamo. Včasih se tega ne da ustaviti drugače kot s prekinitvijo stikov. Zakaj bi bili v stiku z nekom, ki vam prinaša samo bolečino? Pomembno torej ni samo KAJ naredite, ampak precej bolj ZAKAJ to naredite. Za vas se mi zdi najbolj pomembno, da ste prišli do točke, ko ste se sposobni postaviti po robu poniževanju, obtoževanju,… staršev. Če se kljub temu ne ustavijo, potem se zdi prekinitev stika edina pametna možnost. A s prekinitvijo stika se odnos ne prekine. Odnos otrok-starš vedno ostaja, ker otrok pač svojih staršev ne more zamenjat. Zato se je poskušati odpovedati odnosu staršem povsem nemogoč projekt in samo vodi v drugačne vrste stisk. Kaj hitro se pojavijo vprašanja Kdo sploh sem? Kam spadam? Zato je bistveno bolj pripročljiva pot, ki jo ubirate vi. Sprejemate, da ste pač imeli starše, kakršni so bili in da vi ZATO NISTE ODGOVORNI. Čisto nič niste mogli storiti, da bi bili drugačni. In čisto nič ne morete storiti zdaj. Zato je brez smisla se truditi v tej smeri in vso energijo posvetite raje sebi. Ste na dobri poti, a ta še vedno ni zaključena. V bistvu nikoli ne bo, ker nikoli ne boste prišli čisto do željenega cilja. A za zadovoljstvo v življenju je običajno dovolj že občutek, da se temu cilju približujemo. Zato bodite bolj strpni do sebe in precej manj do staršev, kadar si tega ne zaslužijo. Predvsem pa jih ne poskušajte spreminjati, ker se ne bosta. Vsaj zaradi tega ne. Prav tako jima ne skušajte pomagati, dokler vas za to ne prosita ali vsaj pokažeta, da si pomoči želita. Starša imata vso pravico, da živita življenje, ki sta ga izbrala. Ob tem pa imata tudi DOLŽNOST, da sprejmeta vse posledice te svoje izbire. Na vas je še samo, da preprečite, da bi vi nosili in odpravljali te posledice. Tega nikakor niste dolžni!

Lepo vas pozdravljam

Mene pa zanima predvsem mnenje g. Gašperlina al pa kakega drugega terapevta kaj lahko nardim v tej situaciji.

Sm študent ter delam predvsem na odnosi z starši. Po en stran mi ni vseen, vidim kak trpi mati, če se razjezm nanjo, kr mi je/dela krivico. Ampak pol jo vidim kot neobogljenega zavrženega otroka, ki ga je strah. Včas sm podlegu temu, sam nč več. Če bi podlegu temu, bi bil žrtev. Drugi bi živel, jz pa bi bil v kotu osamljen, trpel razna težka čustva. Hudo mi je ko jo vidim, kot žalostnega otroka, mislim da je človeško nudit pomoč. Sam jz preprosto ne morm trpet njunih projekcij, taka teža je to kar bi mogu delat, taka teža na moji duši. rad bi svobodno dihal življenje prost od vsega tega. Dela se kot, da je boga, mali otrok, mislim, da pričakuje, da ji bom dal tisto kar niso njej dal njeni starši. Ampak to je taka teža, jz sm človek, ka pa jz? Kdo bo pa men kj dal? Jz sm tud rabu marsikaj, pa nism dobil, nč človeškega. Kdo je pa bil na moji strani v življenju? Mese so pa kr samga pustl. Njej je to samomnevno.

Povedu sm ji, da ni blo prav, da se spomnem kak me je tepla kot zelo majhnega otroka. Po glav, lasala, ušesa. Očim me je mogu brant pred njo. Očim!!!! Kaka krivica. Pol mi je rekla, da sm bil poredn, da vsi otroke tko tud tepejo, da me ni velik. Sm ji reku, da to so izgovori, da otrok se ne tepe. Da se pove z besedami. Uprl sm se , spet je hotl krivdo name zvrnat. Men se ne zdi prav, da te mati vdar v navalu besa, tko da se ti zvrti. Pa tud pomoj se ji nism več upal upirat kot otrok, kr bi me ubila. parkrat je dost. Rad bi, da bi prevzela odgovornost za ka je naredla pa se pokesala. Pol je spet hotla govorit o svojem otroštvu, kak je ona dobra, da nekater še hujše stvari delajo. Odšel sm, dost mam da bi mogu poslušat njene težave, nism robot za njo. Sm človek, tud jz mam potrebe, želje, bi rad bil slišan ter razumljen. Kdo bo pa men kj dal?

Nevem, jz sm skus upal, da se bo kj spremenil, da se bom notranje al nekak loču od staršev, pa nebo treba tega trpet, neka iluzija? Pol že negre drugač, kot da se bo doma vse spremenil, pa tud če se bomo skregal, sj v bistvu to hočem. Ampak jz še vedno upam, da me bo ljubila. Da bo lepo, čeprav je to neka iluzija spet.

Če se poskusim pogovorit, je to nevarno, kr lahk kr vrže neka čustva name, pa mogoč se ne obranim prav čas. In to so res težke zadeve te projekcije njene. Po en stran se sploh ne čutm dolžnega pogovarjat, to ni moj del.
V seb čutim ta težka čustva, za katera vem, čutim, da niso moja, ampak so vseen v men in mi je krivično. Nočem jih!!!!
Rad bi živel svobodno življenje brez teh težkih čustev, ki sploh niso moja v večini. Tulk življenja sm že zamudu.

Lp

SamoJz

V bistvu niste postavili vprašanja, zato težko karkoli dodam k temu, kar je v tej temi že bilo napisanega. Ponovil bom tri vaše stavke: »Rad bi, da bi prevzela odgovornost za ka je naredla pa se pokesala.« »Sm človek, tud jz mam potrebe, želje, bi rad bil slišan ter razumljen.« »Da bo lepo, čeprav je to neka iluzija spet.« Težko presojam ali so ta vaša hrepenenja res iluzije, ker je to predvsem odvisno od tega, kdaj in koliko bo zmožna vaša mati. Iz napisanega ni prav veliko osnove za neko upanje. A vi vseeno čakate in hrepenite? Vedno znova se vračate in ste zavrnjeni. Žal čisto nič ne morete narediti, da bi se pri materi zgodile željene spremembe. To je povsem v njenih rokah, vprašanje pa je, koliko se tega sploh zaveda in koliko je sposobna. Dalj ko čakate, več življenja gre mimo. Vašega! Na to, kaj bo storila in zmogla mati, nimate kaj dosti vpliva, imate pa čisto vsega, kaj boste naredili iz svojega življenja. Kako bi bilo sprejeti, da je mati pač taka, kot je in da boste verjetno za vse čase prikrajšani za tisto, česar vam ni zmogla dati? Kako bi bilo to sprejeti? Kaj vam to preprečuje? Kje vas zvije, da greste spet nazaj? Tja, kjer sta doma praznina, prizadetost in neizpolnjena hrepenjena. Sama težka vprašanja in še težji odgovori. A vaša smer bi verjetno morala zdaj iti stran od mame, v samostojnost in iskanje teh težkih odgovorov. Napisati je to lahko, v realnem življenju izvesti pa precej težje. Če bo prehudo ali boste imeli občutek, da se vrtite v krogu, bo pomoč terapevta zelo dobrodošla.

Lepo vas pozdravljam

Pozdravljeni!

Na terapiji sva s terapevtko ugotovili, da sem še vedno zelo močno navezana na mamo. v preteklosti sem imela tudi psihične težave, katerih zdravljenje se je končalo s tableti. S terapevtko sva ugotovili, da so se mi ti problemi pojavili vedno, ko sem na kakršen koli način želela prekiniti odnos z mamo. Pojavili so se mi tudi telesni simptomi – mravljinci v rokah in nogah ter pritisk v glavi. Na terapiji sem ob vprašanju, kako se počutim, če si predstavljam, da mame ni zraven, podoživela iste simptome, ki so sicer potem izginili, vendar je ostal strah, da ponovno zbolim tako močan, da svoje obveznosti opravljam s težavo in ponoči ne spim.
Zanima me, kaj naj naredim,saj se mi zdi, da sem se znašla v začaranem krogu. Če prekinem stike z mamo, oz. ji ne dovolim blizu na čustvenem področju, se bojim, da bom spet zbolela. Če pa ohranjam stike z mamo,oz. ne spremenim ničesar, pa ostajam na istem nivoju, na katerem ne želim biti, ker bi rada postala samostojna.
Upam, da sem napisala vsaj za silo razumljivo. Že vnaprej hvala za odgovor.
Tejchy

Prvo hvala za ofgovor ter za vaša vprašanja. Mislim, da so dobro zadanejo problem.

Sam mam nekaj vprašanj z realnega življenja, kako bi lahko reagiral.

Smo pr kosilu, rad bi se pogovarjal z očimom, sam on se z mano pravzapreav noče. Skos gleda mater, občutek mam, da se mi maščuje. najraj bi se mu zadrl, naj me gleda v oči, ko se pogovarjam z njim. Včas se razjezim nad njim, vendar on se nazaj razjezi, na nek način me zapusti, hoče mi vsilit, da je z mano neki narobe, sam ni, jz bi rad pošten odnos. Mogoč je želja po priznanju. Ka lahko naredim? Jz sm v preteklosti trpel bolečino, pol sm hotu neki spremenit pa sm vidu, da ne gre. Res nevem ka lahk nardim. Brez borbe bi bil žrtev.

“zmogla mati, nimate kaj dosti vpliva, imate pa čisto vsega, kaj boste naredili iz svojega življenja. Kako bi bilo sprejeti, da je mati pač taka, kot je in da boste verjetno za vse čase prikrajšani za tisto, česar vam ni zmogla dati? Kako bi bilo to sprejeti? Kaj vam to preprečuje? Kje vas zvije, da greste spet nazaj? Tja, kjer sta doma praznina, prizadetost in neizpolnjena hrepenjena.””

Če bi jz sprejel to, bi bla v men ta bolečina nesprejetosti skor na vsakem koraku, tud v družbi. In to mi je tko krivično, da se to ponavlja. Da se drugi pogovarjajo tebe pa nočjo priznat, kot te starši niso hotl. Ka lahko naredim v družbi, da toleriram to bolečino, žalost, ko vidiš druge, ki so jim starši dal sj neki, sam pa si brez vsega? Će prav razumem, bi se odreku bitki za priznanja z jezo, besom, prisilo. Sam pol bi ostal sam ranjen, žalosten del, ki ne more nč spremenit. Pol bi ja blo še slabše delno, delno pa bolje.

tejchy

Ko gre za odnose, enostavnih rešitev »čez noč« ni. Sploh pa, ko gre za odnos s starši. Zato boste predvsem potrebovali vztrajnost in potrpežljivost – do sebe! Namesto izraza »začaran krog« bi raje uporabil »večna dilema«. Tudi če ne opazite, vseeno vsak dan po malo napredujete. Tudi ti simptomi, ko poskušate prekiniti odnos z mamo, bodo verjetno postopoma popuščali. Še hitreje se bo to zgodilo, če boste te simptome »razumeli« in se naučili z njimi ravnati. Težko takole na daljavo ocenim ali so pri vas večji problem simptomi sami ali vaš odziv nanje. Kot običajno v odnosih, se bi bilo morda tudi v vašem primeru modro izogibati skrajnostim. Morda vam ni treba povsem prekiniti stika z materjo in se namesto tega raje poskušajte samo zaščititi pred tistim, kar je v tem odnosu za vas škodljivo. Odnosa z materjo tako ali tako ne moremo prekiniti. Ta odnos je edinstven in večen, saj je mati samo ena. Lahko prekinete vsak (fizični) stik, ampak odnos je še vedno tu. Skratka: ničesar ne počnite na silo, vendar vsak dan naredite vsaj majhen korak na poti stran od matere, če menite, da je za vas to nujno in koristno. Če bo vse skupaj pretežko ali boste dobili občutek, da ste obtičali, nadaljujte z istim ali pa poiščite pomoč drugega terapevta. Pomembno je, da gre za relacijsko oziroma družinsko usmerjenega terapevta.

samoJz
Nisem čisto prepričan, če sem prav ujel jedro vašega vprašanja. Sprašujete kaj lahko naredite? Ko gre za odnos staršev do vas, ne morete narediti skoraj nič. Žal. Vse je odvisno od staršev. Ali se bosta vsaj malo prebudila in vam dala vsaj nekaj tistega, za kar ste bili prikrajšani?! Kdo ve?! Za začetek se bosta morala vsaj odločiti, da kaj poskusita storiti v tej smeri. Dokler ni vsaj te minimalne pripravljenosti in odločitve, se ne bo nič spremenilo. Vi pri tem ne morete storiti čisto nič. Lahko pa marsikaj storite in spremenite v odnosu do sebe in v vašem odnosu do staršev. Drži, da se najprej bolečina še poveča, ko poskušamo sprejeti starše take, kot so, in se posloviti od vsega, kar si od njih želimo in ne bomo verjetno nikoli prejeli. Toda pot v svobodnejše in bolj mirno samostojno življenje pelje samo skozi to bolečino, v kateri se mešata jeza in žalost. Jeza zaradi krivice, ki nam je bila storjena in žalost, ker se moramo poslavljati od otroštva, preden smo ga bili sploh deležni. Ko boste zmogli do konca začutiti to bolečino in z njo zdržati ter se jo naučiti tudi umirjati, šele takrat boste resnično na poti v samostojnost in zrelost. Dokler tega ne zmorete, ostajate v dobršnem delu še vedno otrok. Otrok pa čaka in upa, da bodo drugi poskrbeli zanj. Odrasli ve, da mora zase predvsem poskrbeti sam. Če povzamem v vašem načinu, najprej bo res »slabše«, ampak to je nujna cena, da bo enkrat »boljše«. Če je ta cena za vas previsoka in je (še) ne zmorete, je pomoč terapevta ena od možnosti, da bi jo zmogli hitreje. V bistvu pa nimate kaj dosti izbire, saj že sami opažate, da se vam podobne krivice dogajajo tudi v vseh ostalih odnosih. Ne bi preveč na široko razlagal, ampak zaradi slabih odnosov v družini dobesedno iščete in pomagate ustvarjati enake krivice povsod. Eden od načinov je, da pri drugih iščete in pričakujete, kar vam niso dali starši. Dokler boste to počeli, ne moreti žeti nič dosti drugega kot novo bolečino. Tega, kar vam niso dali starši, vam žal ne more nadomestiti noben drug. Zato doživljate kot krivico marsikaj, kar to sploh ni, po drugi strani pa jih doživljate precej hujše, kot so v resnici. Običajno je ključ do boljših odnosov skrit v spremembi odnosa do staršev. Kako se tega lotiti, pa je opisano v mojih zgornjih odgovorih.

Lep pozdrav

Tejchy tud sam sm mel podobne težave. Ob distanciranju od matere (čustvenem) me je dolge dneve dušilo, dokler nism pristal na urgenci. Zdj bom poskusu spustit ta ujeta čustva, te telesne simptome, da oddidejo ter me ne ovirajo več. Ena od možnosti za napredek.

Lp

Lep pozdrav, gospod Gašperlin!

Obrnila sem se na vas, ker nekako ne vem, kje naj iščem pomoč. Prosim za vaše mnenje in mogoče usmeritve, kako naj si s partnerjem pomagava.

Stara sem 40, ločena z dvema otrokoma (10,15). Že leto in pol sem v razmerju z novim partnerjem, ki je star 34 let. Živi v hiši z mamo. Že pred mano je imel nekaj zvez, eno tudi resno 8 let. Otrok nima.

Sedaj pa problem, ki mi jemlje veliko energije in počasi že obupavam. Partnerjev oče je umrl nekaj let nazaj. Verjamem, da je bilo partnerju in njegovi mami takrat zelo hudo. Nekako sta to preživela in zgradila odnos, kjer partner skrbi, da mami nič ne manjka, ona pa njemu pere, kuha… Problem je tudi v čustveni odvisnosti. Mama in njene potrebe so absolutno na prvem mestu. Ko preživlja čas z mano, ima slabo vest do mame, ker je sama. Nikoli ne preživi celega vikenda za mano. Če je pri meni soboto, bo z mamo preživel nedeljo. Nekako je ves čas prisotna delitev. Pol meni, pol mami. Čuti odgovornost do mame, da poskrbi zanjo sedaj, ko ni več očeta. Ker to nekako razumem, sem tudi pristala, na njegovo željo, da se selim k njima, do česar pa ni prišlo, ker se je prej zataknilo.

Je pa še nekaj, kar igra v vsem tem veliko vlogo. Partner ima brata, ki si je pred desetimi leti prav tako dobil starejšo žensko z otroki. Ker se mama ni mogla s tem sprijaznit, se je odselil in prekinil stike za nekaj časa. Danes so sicer odnosi med njimi ljubeči. Vendar je mama, ko je izvedela zame partnerju z jokom povedala, da se boji da bo sedaj izgubila še njega kot je pred leti brata.

Jaz se seveda s takim odnosom ne morem sprijazniti. Zaradi tega sem tri mesece nazaj prekinila razmerje. Kar ne morem verjet, ampak tako z moje kot tudi z njegove strani je ljubezen tako močna, da se komaj upirava drug drugemu. Ne jaz, ne on še nisva dvignila rok nad najinim razmerjem. Če je prišlo med nama kdaj do prepira, je bil vedno isti, že znan razlog. V spolnosti se ujameva tako, da sploh nimam besed. Nisva vedela, da je to sploh lahko možno. Čutiva drug drugega in občutek je, kot da sva bila ustvarjena drug za drugega. Srčno si želiva, da nama uspe.

Zdaj pa bistvo, zakaj upanje še ostaja. V zadnjem pogovoru mi je dejal, da se zaveda problema.
Ve, da mora nekaj narediti. Veliko razmišlja o tem. Pomagati si pa ne zna. To, da se zaveda problema, me navdaja z upanjem. A tudi sama ne vem, kako naj mu pomagam. Zato sem se odločila, da se obrnem na vas. Vaš odgovor bova prebrala skupaj. Upam, da nama je mogoče pomagati.

Za vašo pomoč in nasvete se vam že vnaprej zahvaljujem.

Lep pozdrav,

Pozdravljena!

Če se vaš partner res zaveda problema, potem seveda upanje je. Med vama je očitno dovolj privlačnosti, da bi zveza lahko bila uspešna. Bi vaju pa opozoril, da problem, s katerim se soočata ni enostaven. Kar počne partnerjeva mati, je zloraba, huda oblika čustvenega nasilja in izsiljevanja. Vse to se ni začelo po moževi (očetovi) smrti, ampak se je dogajalo verjetno že ves čas. Vse te izkušnje so zapisane globoko v partnerja in samo odločenost ni dovolj za spremembo. Zato vama zelo priporočam obisk DRUŽINSKEGA terapevta. Z njim bo šlo hitreje in lažje, še vedno pa bo to dolgotrajen in naporen proces, ki bo od obeh, predvsem pa od partnerja zahteval veliko odločenosti, poguma in vztrajnosti. Na vas je samo, da preverite ali mu res zaupate, da je pripravljen stopiti na pot sprememb in da se odkrito vprašate, če ste z njim pripravljeni iti skozi vse to. Ključna prelomnica za vajin odnos bo, ko bo partner zmogel dati vajin odnos povsem jasno in nedvoumno na prvo mesto. Manj od tega ne smete pričakovati, tu se vaše razumevanje neha. Če bo partner to hotel doseči, se bo moral naučiti materi reči »ne« – in preživeti. S terapevtom ali brez njega, naj s tem začne že danes. Obiske in kontakte z materjo naj takoj omeji na minimum, samo na tisto, kar je res nujno in kar bo počel ZARADI SEBE. Torej to, kar si res ŽELI in ne to, kar MORA. Če ne bo šlo drugače in bodo materini pritiski prehudi, naj jih vsaj za nekaj časa povsem prekine. Vaš partner namreč ni dolžan skrbeti za svojo mater, sploh če je ta zdrava in prištevna.

Lepo vas pozdravljam

Dodajam še dve povezavi, kjer bo vaš partner našel bolj konkretna “navodila”, kako začeti:

http://med.over.net/forum5/read.php?140,5095570 (Kako ločiti med zdravo skrbjo in čustveno nezdravo vpletenostjo?)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5352335 (Kako ustaviti čustveno izsiljevanje staršev)