Pozdravljeni!

Ko sem prebiral zadnji odziv od “kojtek” v temi »Odnos mama-hči (2)« http://med.over.net/forum5/read.php?140,5178396, se mi je zazdelo potrebno, da dodam še nekaj pojasnil glede odnosa s starši. Ker gre za izjemno pomembno točko v našem razvoju, ki se pojavlja v skoraj vseh vprašanjih, odpiram novo temo. Z veseljem bom odgovarjal na vsa vaša vprašanja. Upam, da bomo na ta način čim bolje osvetlili to res pomembno temo.

S tem ko se samo odvrnemo od staršev, morda celo prekinemo stike z njimi, nismo naredili prav veliko, zagotovo pa ne zadosti. Če želimo zaživeti SVOJE polno življenje, potem moramo ČUSTVENO oditi od doma oziroma staršev. Šele to nam namreč omogoči, da začnemo svobodno graditi sebe in svoj nov dom in družino. Fizična prekinitev oziroma fizični odhod od staršev sama po sebi ne pomenita nič kaj dosti. Nekdo, ki je povsem prekinil stike s starši, lahko ostaja z njimi čustveno bolj povezan, kot drugi, ki kljub nerazumevanju in slabemu odnosu s strani staršev, te stike ohranja. Če smo samo fizično prekinili stike s starši, preden smo se od njih čustveno diferencirali, namreč obstaja zelo velika verjetnost, da bomo svoje nerazrešene zadeve s starši prenesli v nov dom, svoj partnerski odnos in družino. Čeprav starše »odrežemo« iz svojega življenja, so nam ostala vsa nepotešena hrepenenja, želje in potrebe kot tudi zamere, krivice ter z njimi povezana jeza in prizadetost. Ne da bi se sploh zavedali, vse to vnašamo v druge odnose. Posledica tega je, da od partnerja pričakujemo, česar nam nikakor ne more dati (tega, česar bi nam morali starši pa na niso). Poleg tega pa ga krivimo oziroma smo pretirano prizadeti/jezni zaradi »krivic in napak«, ki jih počne. Upravičeni jezi zaradi konkretnega partnerjevega dejanja se nezavedno zraven pripne ogromno zanikane ali potlačene jeze do staršev. Zato je za dober in čim manj po nepotrebnem obremenjen partnerski odnos izjemno pomembno, da razrešimo oziroma uredimo svoj odnos s starši. Ponavljam: SVOJ odnos s starši in ne NJIHOVEGA z nami!! Prvo lahko in moramo, drugega ne moremo niti nam ni treba. Kaj pomeni »urediti odnos starši«? Poenostavljeno povedano to pomeni, da sprejmemo, da so starši bili kakršni so pač bili. Da so se verjetno trudili po najboljših močeh in so pač dali, kar so zmogli in verjeli, da je najbolj prav. Vendar to sprejeti ne pomeni, da jim je to treba kar spregledati, jim odpustiti in nanje ne biti jezen. Prej nasprotno. Ker še precej pomembneje je, da sebi damo potrditev in priznanje, da z nami ni (bilo) nič narobe. Da se nam je zgodila krivica, za katero so, kljub morebitnim najboljšim namenom, odgovorni starši. Zaradi storjenih krivic, zanemarjanja, zlorabe, čustvene hladnosti,… povsem upravičeno čutimo jezo, tudi če starši tega niso počeli nalašč. Ne samo, da imamo vso pravico, da jezo čutimo, imamo enako pravico, da jo na dostojen način staršem tudi pokažemo in izrazimo. Kako se bodo oni na to odzvali sploh ni tako pomembno. Ključno je, da si dovolimo vse to brez kakršne koli slabe vesti začutiti, spregledati, pokazati in o tem odkrito spregovoriti. To je edina pot, ki nas resnično vodi stran od doma. Kar pomeni, da postanemo neodvisni in svobodni in sami odločamo, kaj je tisto dobrega iz primarne družine, kar bomo obdržali, česa pa ne želimo več in bomo opustili. Na ta način iz tega »kar bi morali biti« ali »so želeli/zahtevali, da smo«, postajamo »to, kar smo ali želimo biti«. Če želimo to neodvisnost in svobodo, potem moramo pretrgati za nas škodljive vezi in odložiti škodljivo prtljago. Najboljši način za to je, da vsa zanikana težka čutenja (sram, jeza, gnus, prezir…) odložimo tja, kjer smo si jih naložili – doma. Ker naši starši niso zmogli sami opraviti s temi težkimi čutenji, so jih (nezavedno sicer) naložili na pleča svojih otrok. Če jim otroci to »nesejo nazaj«, naredijo uslugo sebi, saj se bodo tako lahko bolje spopadali s svojimi čutenji in svojo odgovornostjo zanje. Uslugo pa bodo s tem naredili tudi staršem, ki na ta način dobijo možnost, da nadaljujejo svoj osebni razvoj, kjer so se mu izognili ravno na ta način, da so svoje nerazrešene zadeve naložili na hrbte otrok. Sicer je malo verjetno, da bodo starši pokazali hvaležnost za to »uslugo«. Sem pa to zapisal, ker mnogo otrok na tej točki odreagira v smislu »tega pa svojim staršem ne morem narediti« ali »oni tega ne bodo razumeli« ali »nič ne bo drugače«. Vse to so ostanki otroških razmišljanj, ki vedno dajejo na prvo mesto skrb za svoje starše. Pri vsem opisanem procesu »odhoda od doma« ne sme biti ključnega pomena sprememba staršev oziroma njihovega odnosa do nas. Če se ti kaj spremenijo ali ne, mi se moramo osamosvojiti in končno prevzeti polno odgovornost zase. Poleg tega pa nas čaka še odgovornost za svoje otroke. In na tej točki se moje »obtoževanje staršev za vse«, ki se mi je nekajkrat očitalo na tem forumu, konča. Otrok do vstopa v puberteto praktično nima nobene odgovornosti za odnos s starši. Kakršenkoli že je, je to zasluga ali krivda staršev. S puberteto, ki je v svoji osnovi obdobje priprave na samostojno življenje, se otrokova odgovornost počasi a stalno povečuje. Ta odgovornost pa je omejena na odnos do sebe in svoje odnose do drugih. Nikakor pa tu ne gre za prevzemanje odgovornosti za odnos staršev do njega!! To seveda pomeni, da ne glede na to, kakšne starše smo imeli, smo, recimo, po 20 letu odgovorni za svoje življenje. Starši so torej krivi ali odgovorni, kako usposobljeni in pripravljeni smo prišli na rob odraslosti, mi pa smo odgovorni, da svojo odraslost in zrelost stalno razvijamo.

Če starši s svojim odnosom otroka pripeljejo do tega, da mu enostavno ne ostane druga možnost, kot da z njimi prekine vse stike, so mu naredili spet novo krivico. Ne samo, da na ta način izgubi starševsko oporo in razumevanje, izgubi tudi možnost, da bi svoje krivice, zamere, travme, neizpolnjena hrepenenja razrešil v odnosih, kjer so nastali. Zato bo tak otrok vse te stvari preigraval v drugih odnosih, ob tem pa seveda imel ogromno težav. Zato je moj nasvet, da vseeno poskušamo obdržati odnos s starši, saj so nam ti dolžni vsaj to, da na njih »treniramo« in poskušamo popraviti zamujeno v svojem razvoju. Za nas izjemno koristno, če se naučimo v odnosu s starši odkrito povedati, kar mislimo in čutiti, se postaviti zase ter PRENESTI njihovo reakcijo. Ravno pri slednjem se nam običajno najbolj zalomi. Starši namreč odlično poznajo razpoke v naših obrambnih zidovih. A dokler se teh razpok ne naučimo zavarovati pred starši, jih bodo izkoriščali tudi drugi. Za otroka je reakcija starša pomembna, saj je od njih odvisno njegovo preživetje. Za odraslega pa reakcija staršev ni več usodnega pomena, saj zmore sam poskrbeti zase. Kljub prej napisanemu, je žal včasih vseeno bolj modro, da se za nekaj časa odmaknemo od staršev, da si v miru naberemo dovolj moči, da bomo nekoč zmogli s starši dokončati nezaključeno. Če pride do tega, ni treba imeti nobene slabe vesti. V resnici otrok NIKOLI NE MORE ZAPUSTITI svojih staršev. Lahko samo sprejme, da so ga STARŠI ZAPUSTILI. In počaka, če se bodo odločili, da ga spet poiščejo. Vmes pa se spopada z žalostjo zapuščenega in nikoli v resnici sprejetega otroka.

Zaključil bi z mislijo iz odlične knjige Družine in kako v njih preživeti: »Zreli (odrasli) smo takrat, ko se lahko vrnemo domov in od svojih staršev čisto nič več ne pričakujemo.« Kako vemo, da res nič več ne pričakujemo in da se v to samo ne prepričujemo? Če nič več ne pričakujemo, potem nas starši tudi (močno) prizadeti ne morejo več. In živimo svoje življenje tako, kot čutimo in mislimo, pa če se starši s tem strinjajo ali pa ne.

Lepo vas pozdravljam

Pozdravljeni

Odraščala sem v družini, kjer sta starša vedno delala razlike med menoj in mojim mlajšim bratom. Jaz sem si morala vse “zaslužiti”, njemu je bilo vse položeno na pladnju samo zato, ker obstaja. Oba z bratom sva vedno čutila in vedela, da se med nama delajo velike razlike. Veliko časa me je motilo, da mi starša tega enostavno nista želela nikoli priznati in tudi danes je temu tako. Jaz sem danes nad njima enostavno “obupala” ali bolje rečeno, nehala sem se “ukvarjati” s tem, da bi me sprejela in mi bila naklonjena, kot sta bratu, ker sem ugotovila, da je to enostavno brezveze. Veliko časa sem bila bitko, ki je bila že v štartu zapisana neuspehu. Razlika je danes samo v tem, da danes to vem, pred leti pa tega nisem vedela.

Vsakič ko sem jima skušala prikazati, da naju drugače obravnavata in da je to, da imata njega raje kakor mene več kot očitno, sta zgodbo spet obrnila po svoje. Včasih sem si želela, da bi to, kar dejansko počneta tudi priznala, pa tega nikoli nista želela storiti.

Jaz osebno čutim in vem, da imata raje brata kot mene, zakaj torej tega enostavno ne priznata? Zakaj jima je to tako težko? Priznaš in to je to. Priznala bi samo to, kar jaz že dolgo vem in čutim.

Kako to vem?
Katerakoli moja gesta ni bila in nikoli ne bo dovolj, da bi bila enakovredna temu, kar naredi brat, pa četudi on ne naredi ničesar, če samo obstaja, je to že dovolj, da je ta obstoj oh in sploh. Ne zamerim jima tega, da imata raje njega, kakor mene, boli samo to, da te okoli doprinašata in ti lažeta.

Pogosto pravite, da je včasih že dovolj, če samo razumemo, kako stvari so in da nam je potem lažje. Tako je danes meni. Sprijaznila sem se, da tako je in da tako vedno bo. Zakaj bi se trudila jima dokazovati, da si zaslužim biti sprejeta tako kot brat, če že vnaprej vem, da je “bitka izgubljena? Raje sem energijo usmerila v svoje življenje, kakor da bi se trudla biti sprejeta pri njih takšna, kot sem. Morda bi me sprejeli, če bi se vedla tako, kot se vede moj brat, če bi manipulirala in lagala tako, kot to počne moj brat…pa še to je pod vprašajem, ali bi me. Za navidezno sprejetost bi se morala odreči sebi in temu, kar sem, tega pa nisem in nikoli ne bom pripravljena storiti za nobeno ceno.

Kakorkoli že, jaz sem jaz in nisem moj brat in nikoli ne bom. Dokler sem bila takšna, kot so oni hoteli in dokler sem počela stvari, ki so jih oni odobravali so me “navidezno sprejeli”, ko sem se pa uprla, ker sem želela biti to, kar sem in ne to, kar oni želijo, da sem, sem “izgubila njihovo navidezno sprejetost”. Sicer pa itak ne moreš izgubiti nečesa, česar nikoli nisi imel:)

Od njih sem se distancirala in nimam zaradi tega nikakršne slabe vesti. Moram priznati, da se danes veliko bolje počutim, kot sem se še pred časom. Danes je moj “odnos” z njimi korekten. Ni pretvarjanj, ni laži, ni manipulacij, ni navidezne sprejetosti. Saj sploh ne vem, če se temu, kar imamo mi danes reče odnos. Raje imam nič, kot pa navidezno sprejetost. Bolje nič, kot pa laž. In na ta način jaz z njimi danes “funkcioniram”.

Karkoli neredim ali ne naredim je vedno v skladu s tem, kar čutim. Včasih je bila bolečina zaradi nesprejetosti s strani staršev velika, danes je bistveno manjša in čutim, da bo ščasoma še manjša. Morda bo kdaj izginila v celoti, morda ne. Tega ne vem. Vem pa in ponosna sem nase, da sem zbrala toliko poguma, da se z menoj vzorec, ki se je prenašal iz generacije v generacijo, konča. Če to pomeni dokončno prekiniti stike z njimi, bom storila tudi to.

lp Isabel

Spotovani moderatorji in ostali, ki pišete tukaj na ta forum,

lahko rečem da mi ta forum pomaga živet. Jemljem ga kot obvezno jutranjo kavo,
kot “poživilo” za nov dan. Zdi se mi da se me skoraj vsaka tema na nek način dotika.

Živela sem z očetom ki je pil, mami pa je “zaradi tega” norela. Skratka, z bratom sva živela
v norišnici, bi lahko rekla. Pogosti prepiri, pogosta zapuščanja(z bratom sva bila sama doma),
pogosto čakanje očeta po gostilnah, vse naše življenje se je vrtelo okrog vsakodnevnega vprašanja:
bo danes napit ali ne? Občutek negotovosti, strahu, jeze, žalosti, osamljenosti, razočaranja, krivice…so
bili moji glavni spremljevalci mladosti in so boleli.

Včasih sem se želela o tem pogovorit s starši, potem ko sem bila že odrasla. O svoji jezi, ki jo čutim
ker me ni nihče opazil, mi prisluhnil, me pomiril, prej nasprotno. Oče in mati sta vidno razbujena vedno
prepričevala mene in brata, da je bilo pri nas več ali manj vse v najlepšem redu in da nam ni manjkalo
nič bistvenega. Še posebno oče se je kar umaknil iz takega pogovora, mama pa je rada komentirala
da kako pretiravava in napihujeva malenkosti. Skratka, nerazumevanje še vedno popolnoma isto
kot toliko let nazaj.

Zavedam se da je mnogo te moje jeze, ki je sodila k staršem, dobil moj mož, kasneje tudi oba otroka.
To se šele sedaj zavedam.

Vprašanje za vas bi bilo: še vedno čutim v sebi veliko jeze. To ni tista jeza, ko se trenutno nekaj zgodi
in se razjezim. Ne, to je tista jeza ko se naprimer spomnim na dogodke, v katerih sem bila kot
otrok nemočna, ko mi je bila storjena krivica, pa ni bilo nikjer nikogar na katerega bi se lahko obrnila.
Takih situacij je bilo nešteto.

Kako naj to jezo predelam? Kam naj jo usmerim? Na kakšen način? Na starše sem definitivno še jezna.
Kako naj jo izrazim? Njim direktno? Kako naj reagiram ko me bodo prepričevali da nakladam in delam
iz muhe slona?

Hvala.

Bistra voda

Namesto odgovora se mi zdi bolje, da začnem z vprašanjem: Kaj je narobe s tem, da še vedno čutite toliko jeze? Po vsem tem, kar se vam je dogajalo v otroštvu in ob zanikanju in zmanjševanju tega s strani staršev – kdo ne bi bil jezen?! Včasih si doma verjetno sploh niste dovolili začutiti jeze, kaj šele da bi vam jo dovolili starši izraziti. Zato je to, da jo zdaj čutite in se tega zavedate, velik napredek. Če vsaj začenjate čutiti, da je ta jeza upravičena, pa naj starša rečeta karkoli, potem je napredek še toliko večji. Skratka, da še vedno čutite jezo zaradi krivic, precej izgubljenega otroštva in še zdaj neustreznega odzivanja staršev, je povsem pričakovano. Še ogromno jo je spodaj, težko verjamem, da bo sploh kdaj čisto do konca izginila. Pravo vprašanje torej ni, kako se “znebiti” te jeze, ampak kaj z njo narediti, ko se pojavi. Bolj ko boste osebno zoreli, več možnosti boste videli, kaj narediti s svojimi občutji jeze. Včasih boste jezo pokazali, jo izrazili navzven, drugič se boste pomirili sami. Nič ni vnaprej prav in narobe. Vsakič se je modro odločati glede na to, kaj želimo doseči. Ko se boste sposobni v večini situacij za hip ustaviti in tako odločiti, kaj storiti s svojo jezo, bo to pomenilo, da ste se z njo naučili upravljati. Vi z jezo, namesto jeza z vami. To je v bistvu največ, kar lahko storite. Na to kdaj se bo v vas jeza pojavila pač nimate kaj dosti vpliva. Še vedno se vam bodo namreč dogajale zadeve, ki jih boste dojemali za krivične in pa tudi vedno novi spomini iz otroštva bodo prihajali, ki vam bodo jezo znova in znova obujali. Vpliv imate oziroma se ga morate naučiti imeti predvsem na to, kaj boste z njo storili. Jeza je namreč izjemno koristna, saj daje energijo, s katero se postavimo po robu krivicam in tistim, ki nam jo prizadejajo. Zato je nasvet, kam z jezo zaradi krivic iz otroštva, precej jasen: k tistim, ki so jih povzročili. V vas je velika želja, da bi starši končno le razumeli, kako vam je bilo in vam vsaj enkrat dali prav, da je vaša jeza upravičena. Ali da bi jo vsaj dostojanstveno prenesli. Ker se to ne zgodi, ampak vaša jeza navidez celo poslabša vaše odnose, ste vedno znova razočarani. Če bi starši uspeli storiti kaj od tega, kar si želite, bi vam to seveda precej pomagalo. A za vas pri teh letih ne bi smelo biti več najbolj pomembno, kako se bodo na jezo odzvali starši, ampak kako se boste vi. Ključno je, da si jezo dovolite do konca začutiti, razumeti od kod prihaja ter do konca začutiti, da je ta jeza UPRAVIČENA. Odziv staršev na to enostavno ne sme vplivati, to je vaš cilj, ki ga poskušajte doseči. Seveda pa o tej svoji jezi lahko spregovorite tudi partnerju, prijatelju ali terapevtu, včasih boste z njo lahko opravili sami. Bolj kot se bodo ti vaši skriti »rezervoarji« praznili, manj silovita bo ta jeza. Ker so vaše »zaloge jeze« zelo velike, kot opisujete pa jih vaši starši še naprej uspešno polnijo, bo tudi praznenje dolgotrajno in postopno. Precej hitreje pa lahko dosežete, da ta jeza za vas ne bo več tako neznosna in ogrožujoča.

Upam, da sem vam vsaj približno uspel odgovoriti. Tako konkretnih odgovorov, kot si jih želite, pa vam žal ne more dati nobeden – do njih boste morali priti sami.

Lepo vas pozdravljam

Zaključil bi z mislijo iz odlične knjige Družine in kako v njih preživeti: »Zreli (odrasli) smo takrat, ko se lahko vrnemo domov in od svojih staršev čisto nič več ne pričakujemo.« Kako vemo, da res nič več ne pričakujemo in da se v to samo ne prepričujemo? Če nič več ne pričakujemo, potem nas starši tudi (močno) prizadeti ne morejo več. In živimo svoje življenje tako, kot čutimo in mislimo, pa če se starši s tem strinjajo ali pa ne.

Kako močno se strinjam! Me je zadelo naravnost v srce!
Lp

Čudovit prispevek, sem ga z zanimanjem prebral! Dosti stvari sem sicer že vedel, dosti pa še ne! Vedno se da naučiti še kaj novega – in posledično – še malo bolje razumeti stvari.

Sam bi povedal svojo izkušnjo. V bistvu en del. Skos sm v meni čudil, da moj “oče” v resnici ni moj oče, fizično ter tud drugač. Nek občutek je bil, Jeze, pravzaprav besa je ogromno. Šele po letu terapije je pršlo ven, da so ti notranji občutki resnični. Da ni kr neki, ka bi ona dva name zmetala, se posmehovala, zanikala da to ni res. Da mi je mati to priznala, da je nekdo drug oče- to je prišlo šele po odločnem dejanju, ko sm vztraju, ko sm reku stop, pa nism nč več popustil. Čaka me še velik dela, sam povem vam, da bit prijazn ne velja, nč prijaznosti sam odločnost pomaga da nekdo ki skos laže neki prizna.

spoštovani izidor,

HVALA za odgovor. shranila si ga bom in brala brala. počasi bo tudi meni vse več jasno.
je pa res, da manj kot pričakuješ, boljše je. za moj rojstni dan ki se bliža, ne pričakujem klica razen od mame, nobene čestitke ali darila, obiska. ne bo me bolelo.
bolj pa moram delati na tem, da jih takoj ustavim, ko me “žalijo”- zadnjič je bila spet ena izjava, pa mi je spet žal, da nisme takoj rekla svoje mnenje, pa naj z njim počenjo kar hočejo. po drugi strani pa si mislim, kaj boš razlagala, saj jim tko ne pride do srca… ampak vseeno si malo ponosen nase, če se izraziš, potegneš zase ko je treba.

lepo vas pozdravljam in upam na še kako izkušnjo bralcev

Pozdravljena Kojtek!
Tudi meni se bliža roj. dan, vendar jaz pričakujem…nekaj male pozornosti. Pa vendar sem vedno znova razočarana. Tudi jaz se poizkušam ob žalitvah postaviti zase, pa ne pridem do “izraza”. Nikoli ne povem tako kot sem si zamislila, pravzaprav se bojim…zamere, njihovega razočaranja, predvsem pa reakcije. Ne povem kaj si resnično mislim in čutim zgolj zato, da nekako ohranim odnos, pač kakršenkoli že je. Pa bi rada…vse bi jim zmetala v obraz ampak vem, da konec koncev bom spet jaz tista, ki bo na tleh.
A ni res, kakšno breme lahko ostane od otroštva? Breme, ki ga vlačimo s sabo po nepotrebnem in se obremenjujemo.
Skratka…jaz ti želim VSE NAJBOLJŠE! Še kako dobro vem kako se počutiš!
Lp

kojtek, že vnaprej ti želim najboljše
Pred tremi meseci sem tudi jaz praznovala in pričakovala “samo” ali “vsaj” od mame iskeno voščilo, pa tudi tega nisem bila deležna. Kako boli, ko ti vošči na desetine prijateljev in znancev, od tvojih ožjih pa nobenega glasu in veš, da je nalašč – neko kaznovanje za neubogljivost. Mislim, da sem končno prišla do tiste faze, ko ne pričakuješ res nič več in ne moreš biti več razočaran.
Res zelo poučen post I.Gašperlina, vsak dan ga preberem najmanj trikrat…..in tokrat mislim, da mi je jasno. Hvala.

Pozdravljeni,

temo sem že odprla na Obporodnih stiskah, vendar si želim odgovor tudi z vaše strani g. Gašperlin. Veliko sem našla že v vašem prvem članku, vendar me vseeno zanima vaš pogled na mojo zgodbo. Pa tudi ostali bralci – vsak komentar je dobrodošel.

Bom kar poskusila na kratko opisati svojo težavo.
Noseča sem 11 tednov, 1. nosečnost, ki se je zelo veselim. Tudi otročka se veselim in komaj čakam,da ga bom projela v naročje. Prav pomirjena sem in nekako srečna, kot da hormoni delajo svoje :).Tudi partner je vesel. Oba sva zaposlena.
Kje pa je sploh težava?

Svojih staršev žal nimam več. Ko sva za novico povedala tašči in tastu sem dobila hladen tuš. Nobene reakcije od tasta, ampak res “nič”, od tašče “čestitam, ti je kaj slabo?”, ko sem odgovorila da ja pa samo: “boš že preživela”.

Saj ne pričakujem čudežev, ne živimo skupaj (hvala bogu), vendar me tak odnos boli. Najbolj vesela je bila partnerjeva sestra. Verjetno me še posebno boli, ker delajo velike razlike med nama in med partnerjevim bratom in njegovo punco. Onadva sta super, vedno na obisku poslušava samo o njih, najino življenje jih ne zanima preveč. Je pa res, da je tašča zadnje čase “navijala” za vnuka, sedaj pa takole…Ko sva jim včeraj pomagala pri večjem delu na kmetiji, se nama je tašča zahvalila za pomoč, partner pa ji je rekel: “saj boš tudi ti kaj pomagala nama a ne?”, ona pa “Lara bo, ona je najbolj vesela “(partnerjeva sestra). Kot da ona pa ni.

Res me zelo boli vse skupaj. Nasploh je naš odnos tak, da kadar potrebujejo najine usluge sva vedno dobra, da pa bi nama kdo pomagal pa ne. Imam občutek, da sva resnično sama za vse. Vem da bo vse OK, da sva sposobna in da se bo vse uredilo. Bova pač imela varuško. me pa boli, ker si želim, da bi imel moj otroček vsaj eno babico in dedka. Glede na vse kar se dogaja, pa si ga želim prav “zaščititi” pred njimi, saj si prav predstavljam, da bodo najini otroci vedno “manjvredni”.

Res mi je zelo hudo. Ne vem več kakšen odnos naj bi imela z njimi, saj so prav brezbrižni, občutek imam da naju samo izkoriščajo in tega si ne želim več. Razmišljala sem da bi se pogovorila s taščo in ji odkrito povedala, kako se počutim in kaj mislim. Partner tega ne bo naredil. On pravi, da je bilo vedno tako in da se ne bo nič spremenilo. Jaz pa tega nočem več prenašati. Raje nimam nobenih stikov, kot pa počasno boleče “nategovanje”. Jezna sem in žalostna.

Kaj menite?Vesela bom vsakega mnenja.

LP Lili

Pozdravljeni,
neverjetno branje in spoznavanje samega sebe kaj vse si sami delamo!!
Gospod Izidor prosila bi vas za naslednje mnenje, kako si naj pomagam
Moja mati s parimi otroki je ostala nepričakovano sama, vzgojila nas je načeloma ok, vsi ostali bratje in sestre sedaj stari okoli 30 let imajo z njo dober odnos, le midve se ne moreva. Že v otroštvu me je od ostalih članov družine odrinila, se pravi nas je skregala in skupaj z materjo so me zelo negativno obravnavali. Sedaj imajo bratje in sestre partnerje in vsi ti novi člani v naši izvorni družini name gledajo skozi tiste grde mamine oči. Nihče me v bistvu resnično ne pozna.
Žal mi je za brate in sestre s katerimi sploh ne morem imet pravega odnosa, rada jih imam a so vsi tako slepi!!!!!
Prosila bi vas predvsem za mnenje; v meni je ogromno ene bolečine, ki jo nekako pocelim a s stalnimi stiki mi ta bolečina stalno oživlja rane. Rada bi imela stalne kvalitetne stike z izvorno družino a kako, ker vem v koliko se bom malo izrazila se bomo v trenutku grozn skregal. Veliko imamo družinskih srečanj a jaz se ne morem hodit tja smejčkat.
Praznovanje rojstnih dnevov mi je grozno, iskreno povedano mi je odveč povabit mojo žlahto in se tam smejčkat. Ko sem šla od doma in živela sama je bilo celo tako da se ni nihče spomnil na moj rd. Sedaj ko pa živiva pri moževih starših so pa oh in sploh družabni in kdaj bomo praznovali, ker je pri nas tako lepo praznovati. Kmalu bo otroški piknik in mi je že sedaj groza…

Gospod Izidor kako naj razrešim te občutke

lalai in bbccm,

vse najboljše želim obema!!! saj nam bo ratalo.
tista o “kaznovanju zaradi neubogljivosti” je pa res!

ali sta že prebrali knjige Strupeni starši, Starši nestarši, V kletki ljubezni. tako za začetek so mi precej pomagale.

lepo vas pozdravljam

lili777

Kot sem že nekajkrat napisal na tem forumu, vaša ključna težava niso partnerjevi starši, ampak je ta skrita v vajinem odnosu s partnerjem. Naj samo ponovim vaš stavek: »Partner tega ne bo naredil. On pravi, da je bilo vedno tako in da se ne bo nič spremenilo.« Verjetno je res že od nekdaj tako, vendar to ne pomeni, da se ne da nič spremeniti. Verjetno se odnos partnerjevih staršev res ne bo spremenil, lahko in tudi mora pa se spremeniti partnerjev odnos do njih, predvsem pa do vas. Žal se partner ne more odločiti samo za eno. Ali bo spremembe začel izvajati na obeh področjih ali pa nobenem. Dober začetek bi bil, da bi zelo zares vzel vaše občutke, da bi vam prisluhnil in se zavedel, da vse skupaj močno vpliva tudi na kvaliteto vajinega odnosa. Če staršem dopušča tak hladen in brezbrižen odnos, s tem na nek način pušča vas na cedilu. Vajin odnos pa, ne da bi se zavedal, postavlja na drugo mesto. Vi ne morete kaj dosti narediti, da bi se odnos partnerjevih staršev do vaju in skorajšnje družine spremenil. Če ste do njiju spoštljivi, ustrezno (ne za vsako ceno) prijazni ter pripravljeni za obiske in razgovor, je to največ, kar lahko pričakujete od sebe. Če boste poskušali več od tega in prenašali, kar vam nikakor ni všeč, se celo pretvarjali pred njimi ali se jim preveč prilagajali, boste vse skupaj kvečjemu poslabšali. Ob vsem, kar boste počeli v odnosu do tasta in tašče, bi bilo modro upoštevati, da ta odnos niti ni tako zelo pomemben za vas, pa tudi za vašega otroka ne. Ključen je vaš odnos DO SEBE in pa odnos s partnerjem. Težave v vajinem odnosu, ki jih ne želita videti in se jim izogibata, se na drugačen način preigravajo v odnosu z njegovimi starši. Če boste uspeli to preigravanje zaključiti, se bosta končno začela s partnerjem ukvarjati s tem, kar lahko spremenita. Kako zaključiti to preigravanje? Najboljša pot je, da začnete poslušati in spoštovati sebe. Kaj to sploh pomeni? To pomeni, da se začnete jemati zares, predvsem pa jemati zelo zares to, kar čutite. Če imate občutek, da vaju starši izkoriščajo, potem pač tega ne dovolite več. Če čutite potrebo, da bi se z njimi odkrito pogovorili, potem to storite. Strpno, spoštljivo, brez obtoževanja in odkrito. Dvomim sicer, da bo to prineslo kakšne pozitivne spremembe v odnosu tasta in tašče do vas. Jih pa bo zelo verjetno v vajinem odnosu s partnerjem. Razočaranje staršev nad njegovo »nehvaležno« ženo bo morda okrepilo njegovo stisko do te mere, da bo uvidel jedro problema in začel ukrepati. In kje je to jedro problema? Vaš partner se, kot izgleda iz vašega vprašanja, ni dovolj osamosvojil od staršev. Ko je postavljen pred dilemo ali vidva (vajina družina) ali starša (izvorna družina), se zato praviloma odloči za slednjo. In to je po moje tisto, kar vas verjetno najbolj moti in boli. Ne gre toliko za brezbrižnost in hladnost tasta in tašče. Bistveno bolj vas prizadaneta partnerjeva hladnost, brezbrižnost in nerazumevanje.

Od partnerja ne morete direktno pričakovati in zahtevati, da korenito spreminja odnos s starši. Lahko pa od njega pričakujete, da vajin odnos postavi jasno na prvo mesto. Kar pomeni, da se bo v situacijah, ko bo postavljen pred dilemo starši ali vi, odločil za vajin odnos. To tudi pomeni, da od vas ne bo pričakoval, da boste njegovim staršem delali usluge, ki jih ne znajo ne ceniti, še manj pa vračati. Vendar pa vaš partner teh vaših upravičenih želja in pričakovanj ne bo mogel izpolniti, če ne bo začel resno SPREMINJATI SEBE v odnosu do staršev. Spremeniti odnosa staršev do njega in vaju namreč on ne more. Ali se bosta njegova starša za to odločila ali ne, je izven njegovega in vajinega dometa. In kaj še lahko storite vi? Predvsem vas čaka naloga, da sprejmete in se sprijaznite z izgubo svojih staršev. Te izgube vam žal ne more nihče nadomestiti. Bolečina in žalost ostajata v vas, tega tast in tašča ne moreta spremeniti, tudi če bi povsem spremenila odnos do vas. Dovolite si to bolečino in žalost začutiti do konca, pomagajte času, da naredi svoje. Želim vam, da tudi čim prej pridete do jasnega spoznanja, da zmorete poskrbeti zase in svoje otroke tudi brez staršev. Če bosta s partnerjem zgradila trden in zadovoljujoč odnos, bo taka tudi vajina družina. V taki družini pa se otrokom odsotnost starih staršev ne more prav dosti poznati.

Lepo vas pozdravljam

Pozdravljeni!

Zahvaljujem se vam za odgovor ki me je globoko ganil in mi dal misliti…

Hvala!
Lili

boječka

Razrešiti svojih občutkov ne morete, sploh ne v smislu, da bi se jih znebili. Z vašimi občutki (čustvi) namreč ni čisto nič narobe, na vas je samo, da se naučite z njimi upravljati. To pa ne gre čez noč, ampak je dolgotrajen proces. V bistvu kar »življenski projekt«. Dober začetek bi bil, da te svoje občutke vzamete zelo zares. Če ste jezni nanje, jim to pokažite. Če vam je odveč povabiti svojo žlahto, potem jih pač ne povabite. Pogovorite se z možem, poiščite pri njem razumevanje in podporo. Svoje žlahte niste dolžni vabit, naj so oni tega še tako želijo. Bi bilo pa prav, da jim svojo odločitev pojasnite. Če zraven dodate, da ste pripravljeni za odkrit pogovor, s katerim bi poskušali rešiti za vas (in za njih?) neprijetno situacijo. Kakšen bo odziv na njihovi strani, ne vem. Bolj pomemben je vaš odziv, da boste pri tem zdržali brez zamer, prezira in sovraštva. Kaj vam v bistvu preprečuje, da bi to naredili, oziroma zakaj se silite v nekaj, do česar vam ni? Po eni strani vas je strah, da vas bodo popolnoma zavrnili, po drugi pa še vedno upate, da se bo njihov odnos do vas le spremenil. Ampak po tako dolgem času se bodo odnosi začeli spreminjati šele, ko se boste spremenili sami. To vaše spreminjanje seveda ne daje nobenih zagotovil, da bodo vaši odnosi boljši. Vam bo pa osebna rast pomagala, da jih boste lažje sprejeli take, kot pač so. Ob tem pa boste uvideli svoj del odgovornosti za te odnose, ki nikakor ni tako velik, kot to doživljate zdaj. Ko gre za odnos z materjo, vaše odgovornosti praktično ni. Ali se bo mati odločila, da spremeni odnos do vas, je povsem njena zadeva. Pri tem lahko storite prav malo. Še največ, da nehate igrati po njenih notah in začnete živeti tako, kot vam ustreza in je za vas in vašo novo družino najboljše. Drugače pa je z brati in sestrami. Tukaj pa je odgovornost deljena. Vendar tudi tu ne morete drugih prisiliti v drugačne odnose. Kar lahko storite, je, da se poskušate z njimi odkrito pogovoriti. Ne se kregati z njimi, poskusite se pogovoriti brez zamer, zahtev, obtožb, pričakovanj,… Strpen in odkrit pogovor, verjetno še najbolje z vsakim posebej. Njihov odziv vam bo določal, kako naprej. S tistimi, ki bodo izrazili pripravljenost za izboljšanje odnosov, jih boste gradili skupaj naprej. Z ostalimi boste verjetno ohranili hladen, oddaljen a vseeno spoštljiv odnos. V vsakem primeru pa boste morali nekoč sprejeti, da je vaša izvorna družina, taka kot pač je. Kar je bilo, je bilo, vi morate zdaj naprej. Na prvem mestu zase, potem pa za svojo novo družino. To je za vas zdaj ključno.

Tudi ko gre za izvorno družino, je vaša ključna naloga, da ste z njimi to, kar ste in da to zdržite ne glede na njihov odziv. Šele ko boste to zmogli, boste res odrasli in odšli od doma. Če bo vse skupaj pretežko, predlagam, da si skupaj s partnerjem poiščeta pomoč. Zelo težko se bosta namreč izognila temu, da ne bi nerazrešene zadeve s starši negativno vplivale na vajin odnos.

Predlagam, da si preberete še odgovore v naslednjih temah (samo kliknite na link v oglatih oklepajih);
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5219719 (odnos s starši nikoli končana zgodba)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5242878 (težave s starši)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,4935460 (odnos mama-hči)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5048554,5065743#msg-5065743 (razočarana nad vsem)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5095570 (Kako ločiti med zdravo skrbjo in čustveno nezdravo vpletenostjo?)

Lepo vas pozdravljam

Pozdravljeni!

Podrobneje sem svojo stisko že opisala v temi “Kako p-ostati v sebi miren?” in se gospodu Durakoviću iskreno zahvaljujem za odgovor. Ker vidim da je tukaj odprta tema, ki se nanaša na odhod od doma, imam še za vas vprašanje.

Torej, z fantom se veliko pogovarjava o zadevah, ki naju pestijo, vendar pa nekako ne najdeva skupnega jezika kar se tiče obiskovanja staršev in preživljanja časa z njimi.

Ko se pogovarjava o najni prihodnosti in tem kako bo, ko bova končno uspela zaživet za sebe in si urediti življenje po svoje kot si želiva, fant pravi da to, da bi on šel recimo vsak dan ali pa vsaj večkrat na teden k mami ne more biti nič narobe. jaz na stvar gledam popolnoma drugače in se mi zdi da ga vleče tja kaj drugega kot pa samo želja iti na obisk. on sicer pravi da temu ni tako, in se takrat pogosto razjezi, da ga želim čisto odtujiti od mame, ker se mi zdi da je recimo to da gre on npr. enkrat med tednom k njej in da se potem vidimo še za vikend (čeprav si jaz osebno ne bi želela ravno vsak vikend hodit k njej na koslio ) več kot dovojl za odraslo osebo, da hodi k staršem. seveda vem, da v današnji družbi in okolici to ni tako prakticirano in je normalno da otroci, zidajo prizidke pri starših in živijo z njimi, če pa že to ne pa so skozi v kontaktu z njimi. ker jaz nimam več staršev, mi fant pravi, da verjetno zato tako razmišljam in ga ne razumem. tako da ne vem, če so moji pogledi res tako zgrešeni?

Prosim za vaše mnenje.

Strinjam se s tvojimi pomisleki. Za odraslega moškega, ki si uredi življenje s svojo partnerko ne more biti prioriteta vsak dan it pogledat mamico, gre za kaj drugega, nepredelanega….ti ga najbolje poznaš….Razreši to preden stopita v drugo fazo vajinega odnosa.
Moj mož gre pogosto šele na moje prigovarjanje k staršem, da jih vidi vsaj enkrat ali včasih dvakrat na teden za kake pol urce, sicer se njemu ne zdi niti to nujno potrebno….pa ju ima zelo rad in niso nič skregani…

elinna

Če je nekaj “normalno” v smislu, da “se to pač počne”, to še ne pomeni, da je to tudi koristno za posameznika in njegove odnose. V Sloveniji sta žal precej “normalna” npr. alkohol in nasilje. Podobno je vedno bolj “normalno«, da otroci tudi še po 30.letu ostajajo doma. Večini od teh se še prizidkov ne da več zidat, ampak ostajajo kar v tem, kar so jim omogočili starši. To je na nek način udobno, vendar pa ima svojo ceno, ki je običajno precej višja kot izgleda. Ne bi želel delati kakšnih zaključkov, koliko se je vaš fant že uspel osamosvojiti od svojih staršev in ali je ta želja po tako pogostem stiku posledica zdrave ali malo manj zdrave navezanosti. Bi vam pa lahko pritrdil, da vaši pogledi niso zgrešeni in da bi se temu lahko reklo neka zdrava mera. Vendar pa po drugi strani tudi ni težko razumeti vašega fanta, da ga je strah naenkrat zapustiti varnost zdajšnjega doma in se spustiti v tveganje graditve novega. Razpravljanje, kdo od vaju ima prav, zato nima nobenega smisla. Sta, kjer sta, vsak s svojim težavami in strahovi. Temeljno vprašanje je, kaj bosta s tem naredila. Nasvet, ki vam ga lahko dam, je, da spoštujte svoje občutke. Če vas nekaj jezi, prizadeva,… potem je to za vas pomembno. Zato se ne ukvarjajte toliko s tem, ali čutite (razmišljate) prav, ampak bolj s tem, kako fantu povedati na strpen način tisto, kar vas v resnici najbolj mori. Kot imate vi »pravico«, da vas moti, če fant vsak dan hodi k mami, ima on »pravico«, da to počne. Na vas je, da se odločite, ali je tak moški tisti, s katerim si predstavljate dom in družino. Boste zdržali z njim? Ga boste sposobno razumeti, mu pomagati na poti v samostojnost, hkrati pa ne izgubiti sebe? Drugi nasvet je znan: pogovor. Brez zahtev, pričakovanj, odprt, iskren a hkrati strpen. Če vama ne bo šlo, potem lahko pomaga terapevt. Gre pa po mojem mnenju za problem, o katerem se morata vsaj za silo sporazumeti, preden se odločita za skupno življenje in družino.

Lepo vas pozdravljam

Spoštovani, v zvezi s starši bi vas vprašala koliko smo odrasli otroci dolžni skrbeti za njih? Koliko smo jih dolžni obiskovat, jim izpolnjevat želje, za njih naredit stvari ki jih lahko sami? Ali obstaja zakon ki otroke kakorkoli obvezuje da moramo biti skrbniki svojih staršev?(četudi so oni do nas bili slabi skrbniki) Hvala.