Spoštovani!

Zadnje čase sem vse preveč preobremenjen in to je verjetno tudi vzrok mojih čustvenih motenj. Sem namreč študent, poleg tega pa še gluh. Iz tega izhajajo številne obveznosti in problemi. Grem kar lepo po vrsti.
Vsak dan se moram ogromno učiti. Kadar se učim za izpite, je že prava panika, saj mi večkrat zmanjkuje časa in zato potem padem na izpitu, saj se ne uspem dobro pripraviti nanj. Moje povprečne ocene tudi niso bog ve kako visoke. Gibljejo se med 7 in 8. Poleg učenja moram obiskovati slušne in govorne vaje (3 X tedensko po eno uro), potem pa še doma vaditi sluh (vsak dan eno uro, ampak starši hočejo, da še več, a nimam časa!!!). Poleg tega moram še delati (pospravljati, pomagati staršem v vinogradu,…) in tudi voziti (ko kam gremo, sem največkrat jaz voznik). To me zelo obremenjuje, saj zato nimam dovolj časa zase. (starši mislijo, da se sprostim, ko delam, ampak to ni res). Jaz se sprostim, ko po elektronski pošti pišem pisma prijateljem, igram videoigrice, gledam televizijo, se ukvarjam s športom,… A za to zadnje čase ni več časa (oz. ga je premalo). Če kakšno stvar (delo, kakšno obveznost) vljudno zavrnem, se potem ves čas sekiram, to pa zato, ker se mi je že velikokrat zgodilo, da so mi potem začeli govoriti: “Ti nisi za nobeno rabo!” ali pa: “Nikoli nič ne narediš!”. Mojega učenja, ki je največkrat zaman (če že ne padem, dobim kvečjemu 7 za 14 dni trdega dela), sploh ne štejejo za delo. Sploh pa me nizke ocene jezijo, ker sem tega vajen že iz osnovne in srednje šole. Takrat sem bil še odličnjak. Toda zgodilo se mi je, da sem kakšno kontrolno nalogo pisal 4, ali bog ne daj, 3! Starša sta takoj hotela vedeti, koliko so pisali moji sošolci in me primerjali z njimi!! V srednji šoli sem imel matematiko 2, vse drugo pa 4, in to čeprav sem se učil skoraj vse popoldne in sem ves čas namenil matematiki! Toda moji starši in moj starejši brat niso bili zadovoljni in so me še bolj priganjali! Bolela me je glava, a to ni bilo opravičilo. Matematika mi zato ni šla, ker smo imeli v šoli premalo časa za reševanje in sem se zato hitro zmotil pri računanju, napake pa nisem pravočasno opazil. Enkrat je bilo, da sem znal za 5, potem pa sem zaradi preobilice nalog vse zavozil in dobil 2. Napake so bile tipa + namesto -, manjka ničla pri številki (2 namesto 20), pozabil sem tudi napisati odgovor k rešitvi naloge,… Zato sem se začel sekirati za vsako napakico, ki jo imam. Zelo velikokrat npr. pozabim kakšno malenkost. Ampak se celo zaradi najnepomembnejših stvari začnem sekirati! Npr: Ko grem na fakulteto, večkrat pozabim vzeti sveže robčke. To me potem ves dan grize. Poskušam se tega odvaditi, pa ne gre. Če pa že, pa se mi kaj kmalu zgodi, da zaradi nesekiranja zaradi pozabljanja zaidem v težave. Tako mi je voznik avtobusa enkrat vzel vozovnico, ker sem pozabil nalepiti novo mesečno nalepko nanjo, in sem zato naslednji dan imel ogromno dela, da sem jo dobil nazaj. Pa komaj mi je za kakšen teden uspelo, da se nisem sekiral zaradi pozabljivosti!!! Tudi doma sem zaradi pozabljanja večkrat v nemilosti. Potem imam tudi mnogo kompleksov. Še zdaj ne morem pozabiti dogodka izpred 4 let, ko sem v šoli užalil sošolko in se potem pol razreda ni hotelo pogovarjati z menoj. Ravno tako mi ne gre iz glave tudi množica slabih dogodkov, ki se normalno pripetijo vsakomur, a jih večina lahko gladko pozabi, jaz jih pa ne morem, ker se začnem takoj po takem dogodku sekirati (kaj pa, če… … če to izve kdo od mojih… fasal jih bom – takšne in podobne mi takrat vrejo po glavi). Tako si potem vse zapomnim in ne morem pozabiti. Nasprotno pa šolsko snov takoj pozabim. Kar se naučim in ko ponavljam, obvladam, že naslednji dan, ko je izpit, ne znam več gladko ponoviti! Mislim, da imam prezgodnjo demenco zaradi mučenja z matematiko in drugimi predmeti v osnovni in srednji šoli.

Lep pozdrav

Spoštovani Ssss,
verjetno je vaša težava pri študiju posledica tega , da ste še ohranili učne navade iz srednje šole, kjer je bil glavni način memoriranje.Za preverjanje znanja vzemite kazalo študijske knjige in o vsakem poglavju napišite nekaj bistvenih značilnosti, nato pa svoj izdelek primerjajte z dejansko vsebino knjige.Tako se boste naučili izluščiti bistvo, ki ga boste potem tudi lažje obvladali.Napravite si načrt izrabe prostega časa in si določite čas za študij, oboje pa morate znati utemeljiti pred staršema.Predvsem se ne smilite samemu sebi, ker je to poniževalno, z malo konstruktivne trme boste namreč dosegli najprej potrditev uspešnosti v študiju, kar vam bo okrepilo samozavest tudi v siceršnjem življenju.

Dragi Ssss!
Naj vas malo potolažim in vam povem, da je veliko takih, ki imamo na glavi veliko skrbi in bremen. Sama sem mamica dveletnega fantka, študentka in še honorarno moram delati, da se družinica preživi…a ni krasno? Izpite opravljam z boljšo oceno kot sem jih pred leti, ko vsega nisem imela na glavi. Pri tem pa še skrbim zase, berem knjige (ki niso študijsko gradivo) in uživam v življenju, kar se da. recept? Smiljenje sami sebi (ki sem ga dala skozi po rojstvu sina in nekaj padlih izpitih) me ni pripeljalo nikamor, zato sem se pobrala. Tudi vam bo uspelo, v kar ne dvomim, saj ste premagali “oviro” gluhosti in ste se uspeli uveljaviti v družbi slišečih.
Pozdrav in čimmanj slabih dni – pa četudi ni vedno najboljša ocena, včasih je treba izpit zgolj odkljukati…
T.