Splošni podatki: 49let, poročena, družinsko življenje z eno odraslo hčerko, služba solidna… Problem: čustvena nestabilnost. Primer: Partner: včasih bi ga pojedla, tolk mi je oh in sploh, drugič bi ga “vrgla skoz okno”. Hčerka: mi je faca, posebna, zanimiva-druga plat: mi gre na živce in bi jo kar spakirala iz hiše. Služba: včasih smeh in odprtost, drugič jok, zabubljenost v svojo notranjost, težko registriram dogajanje, težko delam, vse mi je odveč. Prijatelstva: nekaj lepega, ko pride do nesporazumov, pa nekaj tragičnega.V enem dnevu se mi izmenja “milijon” čustev, občutkov. Pridejo, grejo.Prihodnost: včasih se je veselim in se počutim močna, naj prinese karkoli, bo izziv. Joj, kako se je v naslednjem trenutku bojim, pa nič ne vem kaj bo, pa si kar u glavi začnem vrtet filme: mož se bo loču, jaz bom zbolela, ne bom imela denarja itd itd, tega se zavedam, pa se tako težko ustavim pri takem neplodnem blodenju. Skratka, sem kot barčica na odprtem morju, premetava me sem in tja. Zelo si želim vaših mnenj, izkušenj, se tudi vi morda tako počutite, kako si pomagate?

:)) podobno se jaz počutim in to večkrat…. in kadar sem močna nadoknadim zamujeno od takrat ko sem šibka… se mi pa dogaja, da včasih ne morem in ne morem stvari urediti….. ker sem prepogosto šibka…

Draga Manja, si pač v meni. Vse, kar si opisala, so znaki menopavze. Verjetno imaš tudi kakšne telesne simptome – neredna menstruacija (ali izguba menstruacije), vročinski valovi, močno potenje, nespečnost … Za boljšo informiranost o tem, kaj se dogaja s teboj, ti priporočam odlično knjigo Žensko telo, ženska modrost avtorice dr. Christiane Northrup.
Sama sem nekaj let starejša od tebe. Pri meni je naizrazitejši simptom mene prav čustveno nihanje – tekom dneva se mi razpoloženje brez kakšnega zunanjega razloga spremeni tudi desetkrat. Kar naenkrat sem povsem depresivna, čez deset minut, pol ure ali uro pa sem spet tista običajna vedra in optimistična jaz. Ko je odraščajoča hči začela zasrkbljeno opazovati, kaj se dogaja z menoj, sem ji morala razložiti, da moja nerazpoloženost nima nikakršne zveze z njo in naj se s tem ne obremenjuje, samo pri miru naj me pusti, ko opazi, da sem čemerna. Drugih izrazitejših težav k sreči nimam, tako da mi ni treba jemati nadomestne hormonske terapije.
Še ena pomembna sprememba, ki jo opažam pri sebi, pa je ne štejem za težavo, je obračanje vase. Zelo potrebujem čas zase, mir in tišino, da slišim svoj notranji glas, ki se v zadnjih letih čedalje močneje oglaša. Ljudje okoli mene to doživljajo kot umik, pa ni. Le premisliti moram o tem, kdo pravzaprav sem, kaj sem doslej počela in dosegla, kaj si v resnici želim in kako naj to uresničim. Na trenutke bi najraje kar zapustila svoje sedanje življenje in odšla nekam v neko zakotno vas, kjer me nihče ne pozna, kjer ni mestnega hrupa in kjer bi se lahko nemoteno zapredla vase. Prav tako si včasih želim, da bi bila moja hči, ki jo imam najraje na svetu, že odrasla in povsem neodvisna od mene, da bi imela svoje življenje in se meni ne bi bilo treba ubadati z vsakdanjimi nepomembnostmi, ki jih prinaša skupno življenje. No, ko tako razmišljam, se mi seveda oglasi slaba vest, ker vem, da se bo to še prekmalu zgodilo in mi bo takrat žal, da je čas, ko imaš otroka pri sebi, prehitro minil.
To je le nekaj utrinkov o mojem doživljanju menopavze. Naj te to, kar se s teboj dogaja, nikar preveč ne skrbi – vse je naravno in normalno. Preberi omenjeno knjigo, saj boš v njej našla odgovore na večino, če ne kar na vsa svoja vprašanja, in z večjim poznavanjem in razumevanjem boš obdobje, skozi katero se prebijaš, laže prenesla.
Želim ti vse dobro.

Draga Manja!

Na naša čustva vplivajo tako zunanji dejavniki (vsakodnevni dogodki, odzivi drugih ljudi …) kot tudi notranji (naše misli, telesno dogajanje, npr. spremembe v hormonskem sistemu). Narava čustvovanja posameznika je odvisna tudi od njegovega spola, starosti, temperamenta, vzgoje, ki jo je bil deležen, osebne zrelosti … Nič niste napisali, koliko časa ste že tako čustveno labilni. Ali se je kaj posebnega zgodilo, ali ste že po naravi takšni, ali gre za to, kar opisuje Sybil, ki vam je zelo lepo pojasnila nekatere stvari.

Vsekakor vam predlagam, da poizkusite z rednim vsakodnevnim sproščanjem (na primer s CD-jem Globinska sprostitev ) in da si vzamete dovolj časa tudi za sprehode v naravi, za kakšen hobi, poslušanje pomirjujoče glasbe, prebiranje zanimivih knjig … Skratka, skušajte v svojo notranjost vnašati čim več miru in se izogibajte stvarem, ki vas po nepotrebnem vznemirjajo – čemur se seveda lahko izognete.

Veliko notranjega miru vam želim!