Čustvena hladnost partnerja – aleksitimija?
Pišem vam v upanju, da mi boste lahko pomagali pri ugotavljanju moje težke situacije glede razmerja s partnerko.
Sedaj je že nekaj časa od tega, ko sem bil nazadnje v stiku s partnerko, tako da se mi misli tudi vse bolj bistrijo. Bil pa sem precej v šoku, saj sem bil zelo zaljubljen in sem imel žal hude problem s svojimi emocijami in s svojimi osebnimi odzivi, ki so bili skorajda na meji normalnega (nočne tesnobe, prekomerni emocionalni izlivi). V svojem življenju sem imel že kar nekaj razmerij, ampak tega, kar sem doživljal v zadnjem razmerju še nisem nikoli. Skorajda sem mislil, da se mi je zmešalo, ali da sem celo v hudi in globoki depresiji.
Temu emocionalnemu obnašanju sem želel priti do dna in vse bolj se mi dozdeva, da sem bil enostavno žrtev osebe, ki je emocionalno hladna do ljudi. Glede na članke, ki sem jih prebral na internetu, med drugim tudi nekatere zdravstvene znanstvene članke, se mi zdi, da sem naletel na osebo, ki ima aleksitimijo.
Ker pa sem laik na področju partnerskega življenja in seveda tudi na področju psihiatrije bi raje videl, da mi svetujete, kako naj ravnam sedaj, ko sicer nimam več kontakta s svojo partnerico, vendar bi se ji vseeno rad ponovno približal, saj mi ni vseeno zanjo. Še posebej zaradi tega, ker ni bila meni sposobna povedati dokončno v obraz, da je konec med nama. V tem vmesnem “čustvenem vakuumu” se že nahajam nekaj mesecev, tako da bi rad že nekaj ukrenil in rešil situacijo.
Naštel bom nekaj njenih odzivov in stanj, ki morda kažejo na aleksimitijo. Ali je to res, bi rad to sedaj zvedel od vas.
Ti so:
– pravi, da ji trpljenje ljudi pogosto ne pride do srca, ker pravi, da ljudje lahko nekaj naredijo zoper svoje trpljenje, oziroma so delno sami krivi za svoje trpljenje
– po drugi strani ektremna pozitivna emocionalna usmerjenost do živali in njihovega trpljenja
– ekstremna vegetarijanka od svojega 14 leta
– jogistka
– ljubi samoto, tudi po več dni
– nagnjenost k depresiji (tako pravi celo sama)
– nagnjenost k temni rockovski glasbi (gothic stil)
– začne te popolnoma čustveno odklanjati, ko ji nekaj ne paše in to je trajalo celo po več dni in te ne spusti zraven
– izredno težko se pogovorja o čustvih in o odnosih, raje se pogovarja o dnevnih aktivnostih in o delu (ker jo to sicer izjemno utruja in vzame veliko energije)
– želi imeti varno okolje, v katerem se bo dobro počutila
– hoče imeti razmerje dveh neodvisnih ljudi
– hoče imeti “močnega, neodvisnega in samostojnega” partnerja
– ima poniževalen odnos do človeka, ki se spusti pod njen nivo, oziroma ko dobi moč nad njim
– izjemna občutljivost in ne pozabi ničesar
– zelo težko odpušča – izjemna togost in neprilagodljivost
– zaupa samo svoji intuiciji in nobeni drugi – zelo težko dopušča druge možnosti
– brezobzirnost (ko sem bil nemiren zaradi predolge glasbe in hrupa na koncertu, me je vmes hudo okarala, zakaj sem nervozen…)
– čustvena popolna hladnost in nespoštljivost po odmiku od mene (v stilu “če hočeš, lahko prideš, če ne pa ne”).
– sposobna je konkretnega, logičnega razmišljanja, vendar pogosto brez vključevanja emocionalnih odzivov k problemu (sicer je nadpovprečno inteligentna)
– pokazala je ekstremno hladnokrvnost ob prometni nesreči, ki sva jo doživela
– nagnjenost k enakomernemu in ritmičnemu poteku dneva
– pravi, da bi se uničila, če bi se razdajala, ker to ni v njenem dojemanju zveze
– sebe vedno vidi v “odličnem stanju”
– sposobna je trmasto vztrajati in skoraj nič ne premakne njenega mnenja
– skorajda ekstremno se obeša na pravilnost in ustrezno rabo besed (skoraj nobene tolerantnosti)
– ekstremna manifestacija lastnega strahu (v stilu “vse kriči v meni”)
– ekstremna pedantnost in natančnost pri delu in v gospodinjstvu
Sedaj bi torej rad vedel, kaj naj naredim v tej situaciji?
Kukilajn
Spoštovani g. Kukilajn,
čas velikokrat pomaga bistriti misli, sploh, če mu pri tem pomagamo sami. In vi mu. 🙂
Verjamem, da ste še vedno v šoku in polni bolečine in hkrati iščete odgovor na vprašanje, kje sta se zapletla, kje sta se »zgrešila«, kdo je odgovoren za kaj in kako naprej.
Najprej bi vas rada pomirila glede suma aleksitimije pri vaši partnerki: sama na podlagi vaših opisov njenih reakcij ne bi upala vaši partnerki pripisati te diagnoze, ki pomeni popolno nesposobnost zaznavati čustva pri sebi ali drugih. Iz vašega opisa razberem, da je »občutljiva«, torej stvari »čuti«, nekatere celo zelo močno (npr. strah), se v skladu z njimi in glede na situacijo odziva ali pa se pred njimi zaščiti – zavedno (z določenimi prepričanji in dejanji) ali nezavedno (npr. reakcija zamrznitve čutenj ob prometni nesreči, ko je bila v šoku, je čisto funkcionalna in zdrava). Nekatera njena prepričanja so vsaj navzven videti zdrava podlaga partnerstva (potreba po varnem okolju, potreba po samostojnosti ipd.). Je normalna ženska, z normalnimi potrebami, ki pa ima očitno tudi precej negativnih in bolečih izkušenj v življenju, na podlagi katerih pač reagira tako, kot reagira (pa ne trdim, da so vse njene reakcije OK in konstruktivne, verjamem, da vas marsikatera prizadene in zaboli, še posebej če ne veste in ne razumete, od kje to izvira.).
Druga tema pa je vajin odnos: Če sem pravilno razbrala iz vašega posta, je vajino razmerje dokončno končano ali pa vsaj v mirovanju (tega nisem znala čisto razločiti). In vaš šok in drugi odzivi, ki jih opisujete, so bili verjetno reakcija na konec ali domnevni konec zveze (?). Tudi ta vaša reakcija je »normalna in pričakovana«, čeprav burna ob takem razpletu. Tako kot sem prej pri vaši partnerki izpostavila strah, ga bom tudi pri vas: tudi vi ste doživljali močna občutja strahu in tesnobe, kot pišete sami. In čutiti je, da je ravno na tem čutenju (strah (pred intimo, ranjenostjo, izpostavljenostjo, zavrženostjo, soočenjem ipd.)) »zaplesalo« precej vajinih konfliktov in nesporazumov ter s tem bolečih epizod vajinega odnosa.
Ker ne vem točno, kje sta v svojem razmerju, vam težko dam kak napotek. Če je odnos zaključen in je od takrat minilo že nekaj mesecev, je velika verjetnost, da je zanjo »res zaključen«. Čeprav, kot pravite, vam ni zmogla reči, da je dokončno konec med vama. Ne vem, koliko se vas je bala prizadeti in vas je »nehote čuvala«, da vas ne bi prizadela. Po drugi strani pa, če ta »vakum« pomeni zgolj nedorečenost vajinega odnosa, utrujenost od nenehnih spopadov ali od nenehne ranjenosti in prizadetosti (verjetno na obeh straneh), potem imate možnost za pogovor. Najprej o sebi. Izhajajte čisto iz sebe (in ne iz nje in njenih »napak«). Vi boste morali tu prvi tvegati in premagati »strah« in sram in se izpostaviti v največji ranljivosti in iskrenosti, ki edina daje možnost nadaljevanja. Kaj vi sploh želite (ohraniti odnos?), kaj doživljate, katere vse strahove, stiske, »norosti«, obup, nemoč, zavrženost ipd. ste doživljali v teh mesecih vakuuma. In vse to ji boste povedali brez obtoževanja, govorili boste izključno o sebi. Hkrati pa boste skušali razumeti z njene perspektive tudi njo in njene reakcije (pa čeprav se vam mogoče z vašega osebne perspektive) zdijo nenavadne in težko sprejemljive. Pa ne zato, ker se vam »smili« ona, ampak ker si vi želite nadaljevati odnos zaradi sebe. Prav tako kot bo ona morala sama pri sebi najti odgovor, ali še vidi smisel v nadaljevanju odnosa (zaradi sebe (in ne npr. iz sočutja do vas) in mu potem slediti. Odgovornost za odnos namreč nosita oba enakovredno in svobodno.
Lep pozdrav,
Meni se zdi ženska preprosto okrutna, da je tako delala z vami. Zdi se mi, da vas je enostavno sukala kot mačka dokler se ji je pač zdelo in vas ni imela prav nič rada. To je kruta resnica.
Ljudi, ki niso na nivoju, se pač ne ponižuje kar tako, tu bolj kaže na njeno pomanjaknje moralnih norm, preprosto na trdosrčnost in na neljubezen.
Mislim, da nima ženska nobene diagnoze, zdi se mi, da so eni ljudje preposto žleht in ona je med njimi. Ali jih je tako naučila mladost ali so se tako odločili sami – ampak so vendarle samo oni odgovorni za svoje trdosrčno vedenje. …
Jaz ne bi iskala opravičil v kaki diagnozi. Raje se spravite na noge. Ne dopustite, da vas muči še na daljavo – nima smisla. Prebudite vaš odziv, ne bodite kot cunja, razjezite se nanjo!!
Kaj vas je tako praliziralo, da se nanjo ne morete razjeziti?
Če bi se razjezili – ona tako ne bi delala z vami. Predvidevam pa, da bi bila vidva skupaj le kratek čas.
Lepo se imejte, pa glavo gor!
Všeč ste mi, ker razmišljate in analizirate. :))))
Meni pa se zdi, da ne bi bil pravilen odziv, če bi se tudi on jezil na njo. S tem bi se samo spustil na njeno raven.
Kukilajn, meni se zdiš zelo prisrčna oseba. To, kako si jo analiziral, kaže da si se zelo sposoben vživeti v sočloveka in takih ljudi je zelo malo danes. Večina razmišlja samo o sebi. Ekstremen primerek te sorte je očitno tale tvoja partnerka. Zanimivo se mi zdi, ko opisuješ, da je do stisk ljudi popolnoma hladna, do stisk živali pa pretirano “čuteča”. Meni so se takele živalske matere tereze že od nekdaj zdele malo motene osebe. Dobila sem občutek, da na tak način na silo poskušajo kompenzirati svoj primankljaj čustvenosti. Ta naj bi bila usmerjena v prvi vrsti na sočloveka. Seveda je veliko bolj zahtevno nuditi čustva človeku, saj se ta ne odziva vedno tako, kot bi mi to želeli. Otrok nam iskrena čustva lahko vrača s trmastim obnašanjem. Tudi odrasli dostikrat nezrelo reagiramo. Zato se morda nekateri raje distancirajo od ljudi in se hranijo s pregovori, kot so :”Dobrota je sirota.” Razmišljajo, da je edino žival tista, ki ti lahko vrača iskreno ljubezen.
Ne želim degradirati živali, jih imam rada. Iz izkušenj pa povem, da psa pelješ dvakrat na sprehod, dvakrat mu daš za jest, pa je ves tvoj. Maha z repom in ti liže noge, povsod te spremlja in to je res prijetno, saj nič ne rečem. Ampak ljubezni, kakršno ti lahko nudi človek, pa noben pes ni sposoben. Brezpogojne ljubezni, usmiljenja, sočutja, samožrtvovanja in podobnih nesebično usmerjenih čustev.
Na balkon se mi je naselil golobji par. Dovolila sem jima imeti tudi zarod, ker me je zanimalo, kako izgledajo mladi golobčki. Imela sta dve jajci. Zelo ganljivo ju je bilo opazovati, kako se medsebojno kljunčkata, čistita, kako se izmenjujeta pri skrbi za jajca in kako hranita en drugega. Pomislila sem, kako bi se lahko mi ljudje učili od golobov čustvenosti in nežnosti. Prav vzljubila sem ju. Potem pa sta se mladiča izlegla. Opazila sem, da je en šiblejši. Konec romantike. Hranila sta samo močnejšega. Šibkejši je slabotno cvilil, razmišljala sem celo, če bi ga vzela in ga jaz odhranila, vendar raje nisem. Mislila sem, da ga bi ga ne znala pravilno hranit in bi zato poginil in bi mi bilo še bolj hudo, pa tudi časa nisem imela zato, ker imam veliko drugih obveznosti. Upala sem, da ga bosta le odhranila, pa sta ga ravnodušno pustila poginiti. Tako je z živaljo. Samoohranitveni nagon, hranim močnejšega mladiča, od katerega je več upanja, da bo prenesel naprej moje gene. To je to.
Kaj pa ljudje? Rodimo prizadetega otroka. Smili se nam, vse bi naredili zanj, skrbimo zanj lepše kot za zdravega sorojenca. Je središče naše družine in tudi če bo živel samo par let, mu hočemo teh nekaj let nuditi čim lepše življenje in – brezpogojno ljubezen. Seveda nismo vsi ljudje isti, a vendarle, sposobni smo globljih čustev.
No, morda sem se malo oddaljila od teme, upam vseeno, da bo moje razmišljanje komu koristilo.
Nisem oseba iz članka, ki jo opisuje Kukilajn, vendar sem ji v neki meri podobna. Mož mi očita čustveno hladnost in zato se je po 30 letih zakona odselil. Sem introvertiran tip in res ne znam spontano izražati svojih čustev ( razen bes, jezo, strah, neučakanost, sovraštvo, ….).
Sem pedantna, delovna, skrbna, vestna, odgovorna, vedno točna ( morda vse bolj za “zunanji videz”) in premalo ISKRENA do sebe in okolice ter se “ŽRTVUJEM”.
Po lastni oceni sem bila:
– ODLIČNA mama ( vsaj v zgodnji rani fazi otrokoma, zdaj je čustvena vez popustila, …)
– DOBRA žena ( skrb za družino, hišo, okolico, ….)
– SLABA ljubica možu ( spolno se nisva preveč dobro ujela)
Težko sama shajam v tem stanju, delno si zapolnim čas z delom ( kakršnim koli in si ga zato dodatno iščem), ne znam se sprostiti in uživati. Strah me je samote. Zaradi vsega tega težko navezujem stike, SKRIVAM se pred prijatelji in znanci.
Hvala za kakršen koli odgovor!
MAOZ
Spoštovana MAOZ,
veliko iskrenega, samokritičnega in verjamem, da poštenega, ste zapisali o sebi – kar se mi zdi dober štart v spremembo in pogumen korak v iskanje novih poti.
Pravite, da težko sami shajate in se bojite samote – nekaj (običajno) najtežjega za vsakega, ki je ostal sam. Hkrati pa vas nekaj kar “zapira” pred drugimi – težko je poiskati nov stik po vseh teh letih, se začeti (spet) več družiti. Verjamem, da ni enostavno, a včasih je preprosto potreben korak v neznano, tvegati sram in strah (največkrat se izkaže, da nas drugi sploh ne vidijo tako slabo, kot si mi v svojih strahovih predstavljamo, in imajo o nas veliko boljše mnenje kot mi sami).
Vašo introvertiranost jaz razumem kot “življenje me je naučilo”, da je bolje najbolj ranljiva in najgloblja čustva skrivati, ker nikoli ne veš, kdaj ti nekdo uniči veselje in zaupanje, medtem ko pa v stiski ali kakršnem koli znamenju ogroženosti, pa je potrebno takoj “napasti” ali “se zjaditi”. Do tu vas je pripeljalo življenje do sedaj. To vidite, to prepoznavate – sedaj pa naprej.
In očitno je zdaj, po ločitvi, za vas prišel čas, da začnete lahko tudi na tem področju delati na sebi. Da poglobite razumevanje sebe (zakaj taka ste – da se tudi pomirite s sabo in si odpustite) in začnete spreminjati oz. dograjevati, kar se vam zdi potrebno. Lahko začnete sami (priporočam knjigo Razveza: začetek novega življenja), veliko lažje pa je, če imate nekoga ob sebi, s komer se da o vašem doživljanju veliko govoriti in razmišljati (kakšno zaupno prijateljico npr.), sicer pa je lahko to tudi terapevt ali skupina/delavnica za osebe po razvezi.
Jesen tudi po tej plati prinaša številne nove možnosti – številne skupine oz. delavnice za osebnostno rast (bolj splošno), pa tudi prav za posameznike, ki so doživeli izgubo partnerja in bi želeli zdaj na novo postavljati temelje in se iz sicer bolečih izkušenj kar največ naučiti za prihodnost.
Zato vam želim predvsem veliko poguma in da tvegate nov korak – sebi nasproti!